Nadaljujte z branjem→

) Nadaljujte z branjem→

Cela Slovenija se zadnji teden bodisi hahlja bodisi zgraža nad burko, imenovano izbira senata KPK. Ker se v prvem poskusu ni prijavil nihče, ki bi se ga izbirni komisiji zdelo vredno izbrati, je ponovila razpis. Toda v drugem poskusu se je zgodba ponovila. Komisija, ki je bila v zadregi priznati, da tudi v tem poskusu ni nikogar, ki bi razen želje voditi KPK izkazoval tudi ustrezne reference in osebno integriteto, je razpis vseeno tokrat pripeljala do konca in predsedniku države predlagala tri no-name člane senata KPK. Predsednik, ki nad izborom ni bil navdušen, je po svoji navadi izbral kompromisno rešitev s potrditvijo izbire, hkrati pa skrajno nespretno signaliziral nezadovoljstvo nad izbiro.

Vsi zapleti kasneje s prekinitvijo članstva v stranki predsednika senata ter odstopom dveh članov senata so sicer poglobili dimenzijo burke, toda s samim bistvom problema nimajo nič skupnega. Bistvo problema je drugje, in sicer v tem, da smo za ta denar pač dobili takšen senat KPK. Kaj ste pa hoteli za ta denar? Malo denarja, malo muzike. Nadaljujte z branjem→

Vendar, kakor koli že zdaj po Štefanecu s skoraj vseh strani pada zaradi (preklicane) strankarske pripadnosti, problem ni predsednik senata KPK, ampak predsednik države. In to ne le zato, ker je Borut Pahor tudi prejšnji petek govoril hitreje in več, kot je mislil, temveč zato, ker je dan pred tem ravnal skrajno oportunistično. Ker se mu ni dalo ponavljati razpisa in s tem tvegati političnega spora, ki bi ga na tak način izraženi dvom glede dela izbirne komisije verjetno sprožil. Pahor je raje s podpisom ukaza o imenovanju tvegal avtoriteto funkcije predsednika države, povrhu pa zaupanje državljanov v KPK kot institucijo. Nadaljujte z branjem→

Odličen in zelo pedagoško poučen komentar ekonomista Marka Thome o tem, zakaj kapitalizem kot sicer čudovito učinkovit sistem potrebuje intervencije države – za ublažitev kriz, ki vedno prizadenejo najšibkejše, ter za večjo redistribucijo dohodkov, ki zmanjšuje družbeno neenakost. Določena stopnja neenakosti je koristna, ker spodbuja večjo kreativnost in večje vložke posameznikov, toda povečana neenakost v povezavi z zmanjševanjem socialne mobilnosti povzroča, da mnogi talenti ne morejo priti denimo do primerne izobrazbe in primernega zdravstvenega varstva. Zaradi tega pa celotna družba ne more optimalno izkoriščati svojega najpomembnejšega resursa, to je človeškega kapitala.

Thoma se zato v sozvočju s progresivnimi, liberalnimi ameriškimi ekonomisti zavzema za več redistribucije in progresivno obdavčitev, kar – zelo ilustrativno – primerja z zavarovanjem. Tudi pri požarnem zavarovanju vsi vplačujemo premije, do odškodnine pa so upravičeni samo tisti, ki so utrpeli škodo. Nič drugače ni glede socialne varnosti. Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal prejšnji teden v Misteriju nenadnega izbruha rasti, je SURS naračunal presenetljivo visoko povečanje bruto investicij v celotnem letu 2013. Danes so s SURSa sporočili, da so odkrili napako v izračunih. Finance: “Zaradi odkritja napake smo že objavljene statistične podatke umaknili. Napaka se je pojavila v podatkih o prispevkih k rasti obsega BDP glede na isto četrtletje predhodnega leta za vse podkomponente bruto investicij v osnovna sredstva od leta 2010“.

Jutri naj bi SURS objavil popravljene podrobne podatke komponent BDP. Če bom imel čas, bom pogledal in primerjal razlike v zadnjih treh serijah objavljenih podatkov.

The American Prospect je objavil tri recenzije knjige Thomasa Pikettya “Capital in the Twenty-First Century“, o kateri sem pisal pred enim mesecem. Jacob S. Hacker in Paul Pierson, Heather Boushey ter Branko Milanovic razpravljajo o implikacijah Pickettyjeve knjige in o nujnosti sprememb – “Either ever-richer capitalists will tear one another apart in the race for diminishing returns, or the rest of society will rise up and impose a fairer framework.” Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

V novi knjigi “The Tragedy of the European Union: Disintegration or Revival?” (dejansko naboru intervjujev), ki bo izšla v torek 11. marca 2014, George Soros razmišlja o prihodnosti EU in evro območja. Pri čemer ne more mimo nemške “hinavske” in “pravičniške” politike. Po njegovem evro območje v takšnem aranžmaju ne more obstati. Po njegovem je evro transformiral EU kot prostovoljno zvezo enakovrednih držav v zvezo, ki ni več prostovoljna in kjer je Nemčija voditelj. Soros je skeptičen do sposobnosti evro območja, da se transformira in s tem preživi. Za evro območje bi bilo daleč najboljše, če bi Nemčija izstopila. Toda s tem bi prišlo do depreciacije evra na eni in apreciacije nemške marke na drugi strani, kar bi izničilo nemško konkurenčnost. Zato Nemčija za takšno rešitev seveda ni zainteresirana.

Nekaj poudarkov iz knjige, kot jih je zabeležil britanski Telegraph: Nadaljujte z branjem→

• What drives the EU labour-market mismatch? – vox
• America’s History of Class Warfare – Justin Fox
• Nation of CRINOs – Paul Krugman
• How macro answered its critics – Noahpinion
• Drinking during pregnancy and children’s test scores – vox
• The Fallacy of Financial Education – The Baseline Scenario
• Thinking About Progress in the Labor Market – macroblog
• The Challenge of Estimating Full Employment – FRB Atlanta
• The Credit and Commercial Crisis of 1772 – Liberty Street
• Wealth Inequality and Stock Market Gains – Amir Sufi
• More On Wages And Monetary Policy – Paul Krugman
• The sharp but effectual remedy – mainly macro