Spodaj je en zabaven primer aplikacije input-output (IO) analize  na konkretnem primeru, in sicer za izgradnjo drugega tira Koper – Divača. Na forumu Financ forumaš Endimion trumi forumašev s kompleksom, pardon, svetovnim nazorom vaškega obrtnika izpred prve industrijske revolucije razlaga, zakaj predprimitivna izjava o nepotrebnosti drugega tira “Ker ga ne potrebujemo (ne kot fizične osebe, ne kot podjetniki.)” ne zdrži za četrt naprstnika intelektualne presoje. Neredigirano (in žmohtno):

Gospa iz Madžarske si nanudi novega Hyundai-a. Ga plača prodajalcu. Ta prodajalec potem plača prevoz iz koreje do jebene Budimpešte. Njen i30 se lepo prhojsa v Koper, pa je najprej plačana Luka. Potem del stroška prevoza dobi slovenski ajzenponar, ki avto na vlakovni kompoziciji pelje čez Slovenijo. Ajzenponar plača TEŠ za elektriko ki jo je porabila lokomotiva. TEŠ plača knapu v Velenju za kolm s katerim proizvajajo el. Energijo. Knap gre pa potem k malemu ubozemu tišlarju in kupi novo kuhinjo za doma.

Vse skup z denarjem gospe ki je kupila nov avto. In veliko teh gospa. In gospodov. Ki kupijo na drugi strani sveta še vse kaj drugega kot Hyundai-e. Če delček te tuje porabe ostane nam kot vmesnemu členu v verigi, ima od tega dosti ljudi koristi. Tudi tisti ki na prvi pogled nimajo veze z vezo z transportno verigo Luka Koper – SŽ.

Nadaljujte z branjem→

• Brexit: a coup by one set of public schoolboys against another – Simon Kuper
• A shadow on the American dream – Around the O
• The Brave New Uncertainty of Mervyn King- Paul Krugman
• A “New Normal”? The Prospects for Long-Term Growth – FRB Richmond
• Innovation Doesn’t Always Start in the Garage – Noah Smith
• Post Brexit hangover and monetary policy – Tony Yates
• How Martin Feldstein Learned to Stop Worrying and Love Inflation – David Glasner
• How MBA Programs Drive Inequality – INET
• The race between machines and humans: Implications for growth, factor shares and jobs – Acemoglu & Restrepo

Slika kaže dramatično “dirko” k zniževanju obrestnih mer v negativni teritorij. Prednjačijo najbolj kredibilne evropske države in Japonska, ki so dlje časa v krizi. Zanimivo pa je na prvem mestu Švica, kjer upniki zdaj plačujejo tudi že za to, da lahko imajo v lasti švicarske 30-letne obveznice. V ZDA so obrestne mere na državne obveznice še vedno pozitivne.

Vir: @MktOutperform

Zgornji naslov se vam morda zdi čuden, toda odraža bistvo prihodnosti EU. Tukaj se (spet) strinjam z Martinom Wolfom, glavnim ekonomskim komentatorjem Financial Timesa, ki pravi, da EU ne more preživeti, če jo spremenimo v ječo narodov, pač pa le kot varno zatočišče. Prihodnost EU nikakor ni v poglabljanju federacije, kot je bedasto in povsem izven aktualnega časovnega konteksta poskušal promovirati naš predsednik Borut Pahor, ni v zmanjšanju nacionalnih avtonomij, pač pa v zagotavljanju delujočih rešitev za največje probleme. Denimo za skupno spodbuditev gospodarske rasti, ki bi EU potegnila iz 8 let trajajoče krize in prebivalcem zagotovila delovna mesta in večjo blaginjo. Ali pa v učinkoviti rešitvi za pritok beguncev. Prihodnost za EU je v praktičnih, delujočih rešitvah. Če EU ni sposobna oblikovanja in implementacije takšnih rešitev, je zgodovina. Nepotrebna, nedelujoča kletka narodov, v kateri ni hrane.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Povečevanje števila starejših ljudi in daljša življenjska doba vsekakor zahtevajo stalno prilagajanje obveznega pokojninskega sistema. Spremembe gredo v smeri podaljševanja zahtevane starostne meje pri odhodu v pokoj in to je zajeto tudi v novih predlogih zbranih v Beli knjigi. Takšni popravki so seveda pričakovani, vendar ne gre za kakšne drastične spremembe, predvsem pa vzdržnost pokojninskega sistema tudi v naslednjih desetletjih ni tako problematična in kritična, kot se običajno prikazuje. Takšno razmišljanje poskušam argumentirati z nekaj dodatnimi pogledi na to tematiko in v I. delu je bil poudarek na samem delovanju obveznega pokojninskega sistema ter demografskih gibanjih.

Nadaljujte z branjem→

Tega niti ne bi omenjal, če ne bi bilo simptomatično – namreč, da ima inister za infrastrukturo zelo “problematičen“, ali če hočete, “specifičen odnos do resnice“. Velikokrat se je izkazalo, da njegove besede ne sledijo dejanskemu stanju – bodisi zapisanemu v dokumentih, bodisi dejanskemu odvijanju dogodkov, ali pa se zelo hitro spremenijo v svoje nasprotje. Ob vseh teh izjavah pa ima minister ves čas na obrazu simpatičen nasmeh.

No, včeraj je ministrstvo za infrastrukturo (MzI) demantiralo navedbe zaposlenih v Luki Koper, da vlada spreminja koncesijsko pogodbo z Luko Koper (Vlada zanika spremembe koncesijske pogodbe z Luko Koper, Finance 4.6.2016), in sicer pravi tako:

Vlada Republike Slovenije je sprejela Program razvoja pristanišča za mednarodni promet v Kopru za obdobje 2016-2020,” ki je bil edini sprejet ob obravnavi Programa razvoja pristanišča. Temu sklepu je bila predložena samo ena priloga, in sicer Program razvoja pristanišča za mednarodni promet v Kopru za obdobje 2016-2020 (dokument z dne 30. 6. 2016), ki je tudi edini veljavni in obvezujoči dokument, ki opredeljuje petletni razvojni plan Luke Koper, in vlada vanj ni vključila nikakršnih sprememb koncesijske pogodbe

Toda če pogledate dokument z naslovom “Dodano pojasnilo Ministrstva za infrastrukturo glede v razpravi izpostavljenih vprašanj na 87. seji Odbora za gospodarstvo“, ki ga je MzI poslal na generalni sekretariat vlade (in ki so mi ga prijazno posredovali novinarji), vidite, da ta pojasnila demantirajo trditve MzI o nespreminjanju koncesijske pogodbe.

Nadaljujte z branjem→

Anush Kapadia podaja izvrstno razlago vzrokov, ki so pripeljali do Brexita in zaradi katerih se z Brexitom zadeva ne bo končala. Gre za razplamtevajoč razredni boj med “delavci” in “elito”, ki se je potuhnil, dokler je bilo dovolj gospodarske rasti in dosegljivih potrošniških dobrin. Ko je vudu zadolževanja gospodinjstev eksplodiral v finančni krizi in ko se je rast ustavila, je nezadovoljstvo potlačenih in z globalizacijo ponižanih “delavcev” na zahodu izbruhnilo v spontan upor, ki ga ni mogoče več kontrolirati. Paradoksalno je le to, da bodo demokratične procese razplamtelega razrednega boja in institucije demokracije izkoristili populisti in nacionalisti ter stvari samo še poslabšali – tudi in predvsem za “delavski razred” – in demokracijo suspendirali. Razplamteli razredni boj bo neminovno zapeljal v veliko katastrofo, ki jo bo izzval sedanji odziv elite s “kaznovanjem Britanije” ter z nadaljnim rezanjem socialne države. Situacija je skorajda identična s tisto izpred 8 in pol desetletij, ki je naplavila fašizem, nacizem in imperializem ter drugo svetovno vojno.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisati o drugem tiru železniške proge Koper – Divača je na eni strani hvaležna tema, o kateri že vsi Slovenci nekaj vedo, na drugi strani pa je k temu težko dodati še kaj novega. Vseeno bom poskušal dodati nekaj razmišljanj in osvetliti kak podatek, o katerem redko slišimo, pa je morda še bolj pomemben, kot že splošno znane stvari.

Nadaljujte z branjem→

Odziv predsednika vlade Mira Cerarja na delavsko zavzetje Luke Koper z izjavo “S to blokado pristanišča se dela Luki Koper ter podjetjem nepopravljiva škoda, ki se meri v milijonih. To je nesprejemljivo, kot tudi ultimati delavcev, ki jih postavljajo vladi. Spoštujem delavce in delo sindikatov, a ne morem pristati na to, da bi delavci vodili podjetja, še manj pa državo” odpira opcije za “učinkovito ukrepanje” vlade za  dokončanje “nezakonite stavke”. Medijski forumi so že polni klicev k “učinkovitim ukrepom” v obliki policijskih oz. specialnih enot, ki bi nasilno prekinile zasedbo, kateri bi sledila izredna skupščina Luke Koper, kjer bi zamenjali nadzorni svet, njej pa še seja nadzornega sveta, kjer bi zamenjali upravo.

Cerar se tukaj lahko zgleduje po Ronaldu Reaganu v štrajku zračnih kontrolorjev leta 1981, ko je preprosto odpustil 11,345 štrajkajočih zračnih kontrolorjev in jim doživljenjsko vzel pravico do dela v javni upravi ter jih nadomestil z ad hoc kontrolorji. Lahko se zgleduje tudi po Margaret Thatcher v štrajku rudarjev 1984-1985, kjer je nepopustljivo v dobro leto trajajočem specialnem boju z uporabo policije, varnostne službe in medijev strla boj rudarjev.

Nadaljujte z branjem→