Prihodnost EU ni v federaciji, pač pa zgolj v večji blaginji defederalizarane unije

Zgornji naslov se vam morda zdi čuden, toda odraža bistvo prihodnosti EU. Tukaj se (spet) strinjam z Martinom Wolfom, glavnim ekonomskim komentatorjem Financial Timesa, ki pravi, da EU ne more preživeti, če jo spremenimo v ječo narodov, pač pa le kot varno zatočišče. Prihodnost EU nikakor ni v poglabljanju federacije, kot je bedasto in povsem izven aktualnega časovnega konteksta poskušal promovirati naš predsednik Borut Pahor, ni v zmanjšanju nacionalnih avtonomij, pač pa v zagotavljanju delujočih rešitev za največje probleme. Denimo za skupno spodbuditev gospodarske rasti, ki bi EU potegnila iz 8 let trajajoče krize in prebivalcem zagotovila delovna mesta in večjo blaginjo. Ali pa v učinkoviti rešitvi za pritok beguncev. Prihodnost za EU je v praktičnih, delujočih rešitvah. Če EU ni sposobna oblikovanja in implementacije takšnih rešitev, je zgodovina. Nepotrebna, nedelujoča kletka narodov, v kateri ni hrane.

Glavni problemi EU so po mojem v dvojem. Prvi problem je v preveliki panevropski regulaciji vsega (od državnih pomoči, pravil reševanja bank, fiskalnih pravil, do … fitosanitarnih pravil). Večina te regulacije je, čeprav morda dobro mišljena, bodisi neživljenjsko omejujoča za države članice, ko zaidejo v težave, bodisi primarno birokratska in nepraktična. Drugi problem je evro. Evro je bil katastrofalna napaka. Evro je v dobrih časih povzročal (nepremičninske, bančne in borzne) balone, v slabih časih pa je nesrečnim državam s skupno valuto preprečeval, da bi lahko ustrezno reagirale s pravim miksom monetarne in fiskalne politike za spodbuditev rasti in se potegnile iz krize. Evro je bil kot ekstazi v dobrih časih, v slabih pa kot jekleni prisilni jopič, katerega ključ je v Frankfurtu in Berlinu.

Če želi EU prihodnost, mora zmanjšati stopnjo regulacije in mora kontrolirano razpustiti monetarno unijo in državam omogočiti povratek nazaj k večji nacionalni avtonomiji in suverenosti. Državam mora omogočiti, da denimo samostojno izberejo način sanacije svojih bank. In državam mora omogočiti, da z lastnimi valutami uravnavajo svojo konkurečnost in trgovinsko bilanco. Kot so uspešno počele do uvedbe evra.

Drugače rečeno, EU se mora vrniti nazaj v zadnje delujoče stanje, to je stanje pred letom 1994. V obdobje pred uveljavitvijo enotnega trga in obdobje pred odločitvijo za skupno valuto. Mora se vrniti v stanje, ko je še zagotavljala večjo blaginjo oziroma ko so prebivalci posameznih članic v EU videli garancijo višje blaginje. Danes jo vidimo le še kot kletko brez hrane.

%d bloggers like this: