Zgodovinska priložnost za Cerarja, da nas po poti Reagana in Thatcherjeve popelje v “novi liberalizem”

Odziv predsednika vlade Mira Cerarja na delavsko zavzetje Luke Koper z izjavoS to blokado pristanišča se dela Luki Koper ter podjetjem nepopravljiva škoda, ki se meri v milijonih. To je nesprejemljivo, kot tudi ultimati delavcev, ki jih postavljajo vladi. Spoštujem delavce in delo sindikatov, a ne morem pristati na to, da bi delavci vodili podjetja, še manj pa državo” odpira opcije za “učinkovito ukrepanje” vlade za  dokončanje “nezakonite stavke”. Medijski forumi so že polni klicev k “učinkovitim ukrepom” v obliki policijskih oz. specialnih enot, ki bi nasilno prekinile zasedbo, kateri bi sledila izredna skupščina Luke Koper, kjer bi zamenjali nadzorni svet, njej pa še seja nadzornega sveta, kjer bi zamenjali upravo.

Cerar se tukaj lahko zgleduje po Ronaldu Reaganu v štrajku zračnih kontrolorjev leta 1981, ko je preprosto odpustil 11,345 štrajkajočih zračnih kontrolorjev in jim doživljenjsko vzel pravico do dela v javni upravi ter jih nadomestil z ad hoc kontrolorji. Lahko se zgleduje tudi po Margaret Thatcher v štrajku rudarjev 1984-1985, kjer je nepopustljivo v dobro leto trajajočem specialnem boju z uporabo policije, varnostne službe in medijev strla boj rudarjev.

Oba dogodka zgodovinarji označujejo kot prelomnico v boju med kapitalom in delom, v katerem so lastniki kapitala dokončno zmagali in strli sindikate.

President Reagan prevailed, as you know, but far more importantly his action gave weight to the legal right of private employers, previously not fully exercised, to use their own discretion to both hire and discharge workers. (Alan Greenspan; Vir: Wikipedia)

Many private sector executives have told me that they were able to cut the fat from their organizations and adopt more competitive work practices because of what the government did in those days. I would not be surprised if these unseen effects of this private sector shakeout under the inspiration of the president were as profound in influencing the recovery that occurred as the formal economic and fiscal programs. (Donald J. Devine; Vir: Wikipedia)

It was a defining moment in British industrial relations, and the union’s defeat significantly weakened the British trade union movement. It was a major political victory for Margaret Thatcher and the Conservative Party. The strike became a symbolic struggle. It ended with defeat for the miners and the Thatcher government was able to consolidate its economically liberal programme. (Vir: Wikipedia)

S tem se je začelo novo obdobje prostotržnega, liberalnega kapitalizma. Obdobje neoliberalizma, če hočete. Kapitalizem se je vrnil nazaj v obdobje liberalnega prostotržnega kapitalizma pred letom 1930, ki ga je prekinila Velika depresija in posledično vzpon socialne države. To je omogočilo nesluten razmah moči korporacij. Super, mar ne?

No, edini problem obeh epizod je v tem, da iz razvojnega vidika in vidika blaginje ter stabilnosti nista bili tako super. Medtem, ko je uvedba socialne države (od Rooseveltovih reform do socialno-demokratske verzije v Evropi) privedla do zlatega obdobja kapitalizma med 1945 in 1973, z visoko gospodarsko rastjo, solidnimi plačami, zaščito delovnih mest in velikim porastom blaginje srednjega razreda ter popolno odsotnostjo gospodarske nestabilnosti in kriz, je Reagan – Thatcherjeva kontrarevolucija z razbitjem delavske (sindikalne) moči razšraufala ne samo socialno državo, pač pa družbeno ravnovesje.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi se dejanska ekonomija držala učbeniških teoretskih postulatov o prosti konkurenci in učinkovitosti mehanizma oblikovanja plač na podlagi mejne produktivnosti itd. Vendar so te učbeniške zgodbe zgolj miti. Miti, ki jih prodajajo desničarji, da lahko izpraznijo prostor na strani nasprotnika in nato brutalno izkoriščajo svojo neregulirano moč. Prosta konkurenca ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo, če pa obstaja kak približek zanjo, je to kaos neregulirane države. Denimo ameriški “Divji Zahod” pred industrijsko revolucijo, ruski “Divji Vzhod” po letu 1991, sedanji Afganistan ali Irak. V realnem življenju se vedno oblikujejo skupine s pomembno močjo, običajno oligopoli. In do ravnotežja pride, kadar sta nasprotnika podobne moči, poznata strategije nasprotnika in nobenemu se ne splača spremeniti svoje strategije (Nashevo ravnotežje).

Kakor hitro pa nasprotnik izgubi moč, kot so denimo sindikati z Reagan – Thatcherjevo kontrarevolucijo, lahko prva stran neovirano zlorablja svoj presežek moči. In natanko to se je zgodilo po Reaganu in Thatcherjevi, kapital je začel zlorabljati svojo moč. Lastniki kapitala so “mejno produktivnost dela” začeli vrednotiti precej nižje in plače so začele močno zaostajati za rastjo produktivnosti, delež kapitala v razdelitvi BDP se je močno povečal, lastniki kapitala so uspeli vplivati na spremembo davčne zakonodaje, ki je razbremenila najvišje dohodke iz dela in kapitalskih naložb. Povečala se je neenakost. Študija dveh raziskovalcev IMF (Jaumotte in Osorio Buitron (2015)) na podlagi empirične analize ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni močan porast neenakosti, merjene bodisi z deležem dohodkov zgornjih 10% bodisi z različnimi Gini koeficienti. Jaumotte in Osorio Buitron tudi ugotavljata, da zmanjšanje stopnje sindikalne zastopanosti vpliva na zmanjšanje družbene prerazdelitve dohodkov (prek davkov in socialnih transferjev) ter da zmanjšanje minimalne plače pomembno vpliva na povečanje neenakosti.

S tem pa pridemo do ključnega problema, o čemer sem pisal lani junija: razbitje sindikalne moči in posledično povečanje neenakosti ima resne makroekonomske posledice prek zmanjševanja vzdržnega in stabilnega agregatnega povpraševanja in posledičnega povečanja gospodarske volatilnosti (kriz):

Drug problem povečane neenakosti pa se je izkazal v obdobju zadnjih petnajstih let in je privedel do te globoke finančne in gospodarske krize. Problem nastane, če naraščajo samo plače v zgornjih 25%, 10% ali 5%, medtem ko plače spodnjih 70% populacije realno stagnirajo, ker njihovih prejemkov nihče ne ščiti, kot se je zgodilo v ZDA z drastičnim zmanjšanjem stopnje sindikalne zastopanosti. To namreč posledično vpliva na stabilnost agregatnega povpraševanja, saj glavnina prebivalstva ne more (dovolj) trošiti, da bi gospodarstvo lahko spodobno raslo. Premožnejši oziroma tisti z najvišjimi dohodki trošijo relativno manj, ampak več varčujejo, in nikakor ne morejo nadoknaditi izpada popvraševanja tistih z nižjimi dohodki, ki večino dohodkov takoj prelijejo v tekočo potrošnjo. Ob nizkih dohodkih teh spodnjih 70% populacije lahko troši samo prek povečanega zadolževanja (kreditne kartice, stanovanjski in nepremičninski krediti), kar je v ozadju izbruha ameriške finančne krize in nepregledne skladovnice finančnih derivatov, oblikovanih na osnovi kreditov tistih, za katere je bilo jasno, da jih ne morejo vrniti. Problem slabo plačanega in posledično prezadolženega prebivalstva seveda tudi ovira okrevanje gospodarstva, saj se prezadolžena gospodinjstva razdolžujejo oziroma si ne upajo povečati porabe.

Dodatna težava pa je tudi v tem, da v primeru pretežno zasebnega (in ustrezno dragega) šolstva, kot ga imajo v ZDA, otroci, rojeni staršem v spodnjem delu distribucije, ne morejo priti do ustrezne in kvalitetne izobrazbe, s čimer je omejena njihova socialna mobilnost po družbeni lestvici. S tem pa je tudi omejena rast proizvodnega potenciala celotne nacije. Tisti iz revnejših družin sploh ne morejo razviti svojega potenciala in ne morejo ustrezno prispevati k razvoju.

Problem neprimerne družbene razdelitve oziroma prevelike neenakosti lahko torej v obeh primerih postane velik makroekonomski problem. Prav zato lahko danes slišite tako zelo bogokletna priporočila »neoliberalnih« mednarodnih inštitucij, kot sta IMF in OECD, da je velika družbena neenakost problematična in da jo je potrebno s številnimi ukrepi (od šolstva do davčne in transferne prerazdelitve) zmanjšati.

Razbitje moči delavcev torej poruši družbeno ravnovesje in ima dolgoročno negativne makroekonomske posledice. Koristi od povečanja moči kapitala (korporacij) ne morejo kompenzirati izpada splošne blaginje in vodijo v povečano gospodarsko in politično nestabilnost. Današnja trajajoča kriza je direktni produkt Reagan – Thatcherjeve kontrarevolucije. Gre za krizo kapitalizma kot posledice porušitve družbenega ravnovesja.

No, Miro Cerar ima danes zgodovinsko priložnost, da z Reagan – Thatcherjevimi metodami Slovenijo popelje v obljubljeno deželo “novega liberalizma“. Številni mu bodo ploskali. Predvsem novinarji poslovnega časnika, veleposlaniki zahodnih držav, velike tuje konzultanske firme in zahodne korporacije. Slovenija bo končno prišla tja, kjer so si jo vedno želeli imeti. Privatizirana in integrirana v globalne verige vrednosti.

Vseeno pa naj na koncu omenim še epilog britanskega rudarskega štrajka:

The much reduced coal industry was privatised in December 1994, ultimately becoming UK Coal. While in 1983 Britain had 174 working mines, by 2009, the number had decreased to six. Poverty increased in former coal mining areas, and an EU study on deprivation in 1994 found that Grimethorpe in South Yorkshire was the poorest settlement in the country. In 2013, the UK consumed 60 million tons of coal, of which 50 million tons were imported.

Vir: Wikipedia

%d bloggers like this: