Glede referendumske pobude o zakonu o drugem tiru Svet za civilni nadzor projekta drugi tir zavzema naslednje stališče:

Svet podpira referendumsko pobudo kot najvišjo demokratično obliko izražanja volje ljudstva, sploh kadar vlada ihtavo in oholo ignorira predloge stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije, kot je to naredila ta vlada v primeru sprejemanja zakona o drugem tiru.

Ob tem pa opozarjamo, da se referendumska pobuda glede reševanja konkretnega problema, to je vrednosti naložbe, načina financiranja in nadzora nad projektom, ne bi smela zlorabiti v politične namene ali doseganje zasebnih materialnih interesov bodisi posameznih političnih strank bodisi gospodarskih interesnih skupin. To bi namreč lahko pomenilo, da bi na tnalu političnih interesov ali zasebnih materialnih interesov žrtvovali izvedbo infrastrukturnega projekta, ki je nujno potreben za gospodarstvo in za uresničevanje dolgoročnih strateških interesov Republike Slovenije. To bi bila največja nehotena škoda sicer legitimne in potrebne referendumske pobude državljanov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Dobičkonosnost bank v skupini se izboljšuje in je dosegla najvišje vrednosti v zgodovini” so zapisali ob 56-odstotnem povečanju dobička v prvem kvartalu v Novi Ljubljanski banki. Takšna ocena naj bi pospremila odločanje nadzornikov SDH glede prodaje banke, čeprav bi se lahko vprašali ali pomenijo tako prikazani rezultati dodatno spodbudo k prodaji, podporo za višjo prodajno ceno ali – dodatni razlog, da banke ne prodamo za ceno, ki so jo pripravljeni plačati potencialni kupci.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Nadaljujte z branjem→

Jože Mencinger

Odločbe evropskih oblasti me le redkokdaj navdušijo; pred leti me je prijetno presenetila odločitev sodišča za človekove pravice o neprenesenih vlogah v NLB, tokrat pa odločba o tem, da mora država plačati odškodnino, ker je sodišče nekomu za 124 evrov dolga vzelo hišo. Odločitvi sta pravzaprav v mojo škodo, a obe imata opraviti z oholostjo in nerazumnostjo slovenskih oblasti, ki se razpreda od ene do druge veje. Od tod vse manj zaupanja v vse veje oblasti, ki naj bi uživale zaupanje, in vse manj spoštovanja do predstavnikov, ki naj bi uživali spoštovanje.

Nadaljujte z branjem→

Schettkat & Jovičić (2017) sta pripravila čudovit paper, v katerem sta pokazala, da predpostavke, na katerih temelji znamenita “Lucasova kritika”, povsem napačne.  Zelo na kratko, Lucas & Sargent (1978) sta argumentirala, da so ekspanzivne makroekonomske politike neučinkovite, saj so ekonomski agenti sicer lahko kratkoročno zavedeni z dvigom posameznih nominalnih kategorij (cene, plače), vendar hitro opazijo, da se dvigne tudi splošna raven cen (inflacija), zaradi česar se realne kategorije ne spremenijo. Output se zato vrne na prvotno raven. Vse, kar so ekspanzivne makroekonomske politike povzročile, je zgolj višja inflacija – kar prikazujemo z vertikalno Phillipsovo krivuljo na ravni “naravne” (strukturne) stopnje brezposelnosti. In še naprej, ker imajo agenti racionalna pričakovanja, “gredo na led” samo enkrat, samo enkrat reagirajo na spremembe v ekonomski politiki, naslednjič pa že vedo, da s tem ne dosežejo realnih sprememb, pač pa le višjo inflacijo. Makroekonomske politike so zato povsem neučinkovite.

Nadaljujte z branjem→

• Why Are Economists Giving Piketty the Cold Shoulder? – Marshall Steinbaum
• The Link Between Inequality and Economic Development – IMF Blog
• Getting Fiscal Stimulus and Central Bank Independence In Synch – Adair Turner
• Lucas/Sargent critique’s inherent contradictions – Equitable Growth
• Trumpistan – Paul Krugman
• Trump et al’s weirder than weird economics interview – Jared Bernstein
• Google Is as Close to a Natural Monopoly as the Bell System in 1956 – ProMarket
• Where is the Land of Opportunity? The Geography of Intergenerational Mobility in the United States – Chetty et al
• On Health and Welfare, Moral Arguments Outweigh Economics – NYTimes
• It’s not the economy, stupid – Chris Dillow
• How should theory and evidence relate to each other? – Noah Smith
• The conformity of economics papers? – Chris Blattman

Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben je včeraj glede zbiranja podpisov za referendum o vladnem zakonu o drugem tiru izjavil: “Vemo, da bi bila naša prijava v primeru vložene referendumske pobude nerelevantna in da ne bi dobili nepovratnih evropskih sredstev, ki jih nujno potrebujemo za izvedbo projekta drugi tir.”

Ta izjava ni točna iz večih vidikov. Prvič, sprejet zakon o drugem tiru ni pogoj za prijavo na razpis za sofinanciranje projekta z evropskimi sredstvi. Sedanja vlada je namreč projekt drugi tir do sedaj že dvakrat prijavljala na razpis za evropska sredstva, prvič februarja 2015 in drugič februarja 2017. Nobenkrat za prijavo ni bil pogoj sprejet zakon, niti vlada takšnega zakona takrat ni imela. In tudi tokrat to ni pogoj. Če bi bilo to res, bi morala vlada za vsak projekt izmed nekaj desetin prijav na razpis za evropska sredstva sprejeti svoj zakon. Referendumska pobuda o zakonu torej formalno ne more vplivati na relevantnost prijave projekta na razpis.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vse navedeno v zapisu glede možnosti izčrpavanja javnega denarja pri projektu drugi tir v korist družinskih podjetij madžarskega predsednika Viktorja Orbana je bilo v Sloveniji že preizkušeno.

Po ozimskih sporazumih, se je Italija obvezala sofinancirati “osimske ceste” v Sloveniji. Pravni prednik DRI je tedaj skupaj s Furlanijo Julijsko krajino ustanovil družbo ADRIA S.r. l v Trstu. Ta družba je črpala osimski denar iz italijanskega proračuna in z njim financirala projektiranje in gradnjo osimskih cest.Projekte je naročala pri projektantskih družbah v Gorici, ki so bile v solasti pomembnih italijanskih in slovenskih državnih funkcionarjev. Odsek Čebulovica – Razdrto so gradila italijanska podjetja, inžinerski nadzor pa je opravljal pravni prednik DRI, ki je bil tudi solastnik ADRIJE. Leta 1993 je bil odsek Čebulovica – Razdrto dograjen, manjkala pa sta viadukta Bandera in Goli Vrh. ADRIA je imela sklenjeno pogodbo za izgradnjo obeh viaduktov za vrednost preko 30 milijonov DM, vendar je po osamosvojitvi Slovenije, zaradi spremenjenih okoliščin prva Drnovškova vlada izposlovala sporazumno razvezo sklenjene pogodbe z ADRIO za izgradnjo obeh viaduktov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prejšnjem tekstu predstavljeni podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije so seveda samo en delček celotne slike in namen pisanja ni bila neka celovitejša analiza uspešnosti naših podjetij. Z dodatnimi podatki sem želel samo pokazati, da slika o poslovanju najbrž ni tako slaba kot bi lahko zaključili samo iz gibanja dobička (kar je izpostavil AJPES). Gibanja so dejansko ugodnejša, posebno če relativiziramo leti 2007 in 2008, ko so rezultati v pretežni meri temeljili na zadolževanju in dolgoročno niso bili vzdržni. Vsekakor pa tudi drži, da smo v zadnjem desetletju veliko izgubili in ob ustreznejši ekonomski politiki bi bili rezultati lahko pomembno boljši.

Nadaljujte z branjem→

Ta tekst je seveda čista špekulacija. Ki pa jo objavljam zgolj iz razloga, ker prinaša zelo logično razlago nekaterih misterioznih potez Cerarjeve vlade.

Cerarjevi vladi nikakor ne uspe pojasniti, zakaj v finančno konstrukcijo drugega tira na vso silo vleče Madžarsko (govori sicer o zalednih državah, vendar glede nobene druge ne omenja nobenega kapitalskega vložka). Medtem ko madžarski predstavniki (tako v zapisnikih sestankov kot na uradnih obiskih) za svoje 200-milijonsko posojilo Sloveniji odkrito zahtevajo (1) oddajo gradbenih poslov (v adekvatni vrednosti) madžarskim podjetjem, (2) podelitev koncesije madžarskim logistom v Luki Koper (“dolgoročni najem pristaniških zmogljivosti”) mimo obstoječe koncesijske pogodbe, in (3) predajo dela bodočega železniškega prevoza na slovenskem omrežju madžarskemu operaterju Gysev Cargo, pa predstavniki slovenske vlade to zanikajo in govorijo, da se še pogajajo.

Vendar pa vse informacije, ki jih dobivam, kažejo, da Madžarska glede svojih zahtev misli resno. Pri tem pa je tudi vzorec dokaj jasen. To, da madžarska vlada zahteva, da v zameno za 200-milijonsko posojilo Sloveniji madžarska podjetja dobijo posle pri gradnji drugega tira, ima svojo podlago v siceršnjih aktivnostih Orbanovih družinskih podjetij. Kot razkriva Direkt 36, madžarski preiskovalni novinarski center, podjetja v lasti Orbanove družine (očeta in dveh bratov ter zeta) bogato sodelujejo pri javnih infrastrukturnih projektih, ki jih financira vlada in so sofinancirani z EU sredstvi.

Nadaljujte z branjem→