Jože P. Damijan, doc. dr. Aleksander Srdić, univ. dipl. inž. grad., mag. Bojan Strah, univ. dipl. inž. grad., Ivan Rus, univ. dipl. inž. grad., Bogomir Troha, univ. dipl. inž. grad., Andrej Likar, univ. dipl. inž. grad.

(Celotna verzija)

Pri tem projektu so bila kršena temeljna pravila projektnega vodenja. Narobe gre skoraj vse, kar je možno. Zadnji zapleti glede vprašanja, kdo je nosilec črpanja sredstev EU, razveljavljen referendum o zakonu (ZIUGDT) in blamaža z maketo drugega tira ter kasnejšim odstopom predsednika vlade so zgolj pika na i nestrokovno vodenega projekta.

Zapleti pri graditvi drugega tira kažejo, v kakšne pasti in končno samodestrukcijo se ujamejo nekompetentne ekipe, ki ne spoštujejo osnovnih pravil stroke in zakonskih predpisov pri izvajanju javnih infrastrukturnih projektov. Na podlagi videnega slovenska javnost več kot upravičeno dvomi o transparentni in stroškovno učinkoviti izvedbi milijardnega projekta in ta vladna koalicija, kljub trem letom dela na projektu, drugega tira ne bo gradila.

Ta prispevek je namenjen prihodnji vladi v pomoč in nasvet, kako izvesti gradnjo drugega tira ter ostale večje javno financirane infrastrukturne projekte po pravilih stroke, učinkovito ter predvsem transparentno.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vlada Mira Cerarja je že marca 2016 s sklepom o ustanovitvi ustanovila družbo 2TDK d.o.o., ki naj bi prevzela vlogo investitorja izgradnje drugega tira Divača – Koper na podlagi podeljene koncesije za izgradnjo in upravljanje drugega tira in sicer brez javnega razpisa. Po ustanovitvi 2TDK je Vlada ugotovila, da je podelitev koncesije brez javnega razpisa po veljavnih predpisih EU in Slovenije, ki urejajo javna naročila možno le na podlagi posebnega zakona. Zato je Vlada predlagala, Državni zbor pa sprejel, Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (ZIUGDT), ki pa zaradi razveljavljenega referenduma še ni stopil v veljavo in je možno, da tudi nikoli ne bo, če bo na ponovljenem referendumu večina volivcev glasovala proti uveljavitvi tega zakona. Možno je, da bi pred izvedbo referenduma Državni zbor ta zakon razveljavil, vendar glede na trdovratno ignoriranje strokovne kritike pravnikov, inženirjev in ekonomistov civilne družbe, ni realno pričakovati, da bo Miro Cerar spregledal svoje zmote in delal v prid Sloveniji in njenim državljanom.

Nadaljujte z branjem→

Malce prej na poti domov na radiju. Čudovit vokal Zale Kralj na čudoviti podlagi, čudovita celota.

13. avgusta 1940 je nacistična tajna policija Gestapo v Franciji aretirala pobeglega nekdanjega predsednika Katalonije Lluísa Companysa, ga izročila režimu fašističnega diktatorja Franca, ki ga je po petih tednih mučenja in enournem sojenju obsodil (z obtožbo vojaškega upora) na smrt s streljanjem (Wikipedia):

Lluís Companys i Jover […] President of Catalonia (Spain), from 1934 and during the Spanish Civil War […] and leader of the Republican Left of Catalonia (ERC) political party. Exiled after the war, he was captured and handed over by the Nazi secret police, the Gestapo, to the Spanish State of Francisco Franco, who had him executed by firing squad in 1940. Companys is the only incumbent democratically elected president in European history to have been executed

25. marca 2018 je nemška policija po prečkanju meje z Dansko aretirala pobeglega nekdanjega predsednika vlade Katalonije Carlesa Puigdemonta na podlagi mednarodne tiralice. Puigdemont je v nemškem zaporu, kjer čaka na izročitev Španiji, kjer ga čaka sojenje zaradi upora in zaporna kazen do 25 let.

Nadaljujte z branjem→

• Globalization Has Contributed to Tearing Societies Apart – Dani Rodrik
• The Phillips Curve and Identification Problems – Everyday Economist
• Trump’s economic team needs to grow up — fast – Washington Post
• The world is not flat – Financial Times
• Pols Use Economics the Way Drunks Use Lampposts – Alan Blinder
• How economies could insure themselves against the bad times – Robert Shiller

(celotna verzija komentarja Volilni programi strank: Lepi in prazni)

Ne vem, kdaj se nam je to zgodilo. Najbrž takrat, ko nam je zmanjkalo velikih tem – vstop v EU, Nato, evro. Ali pa takrat, ko je Borut Pahor v predsedniški predvolilni kampanji iz obupa postal smetar, cestar, mesar, gozdar, … – in zmagal. Nekje v procesu, pa čeprav se nam je vmes zgodila najgloblja kriza po osamosvojitvi in nekajmilijardna bančna luknja, je naša politična elita izgubila vsebino. Predvolilne kampanje so postale prazne. Leta 2014 je na parlamentarnih volitvah s 35% vseh glasov zmagala stranka brez vizije, brez programa, brez vsebine. Le z novim obrazom, ki je aludiral na novo etiko. In letos se nam obeta enak scenarij – nov obraz brez vizije in brez programa, vendar z etiko na ustih, ki tekmuje s starimi obrazi prav tako brez vizije in izpraznjenimi programi.

Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan, doc. dr. Aleksander Srdić, univ. dipl. inž. grad., mag. Bojan Strah, univ. dipl. inž. grad., Ivan Rus, univ. dipl. inž. grad., Bogomir Troha, univ. dipl. inž. grad., Andrej Likar, univ. dipl. inž. grad.

Pri tem projektu so bila kršena temeljna pravila projektnega vodenja. Narobe gre skoraj vse, kar je možno. Zadnji zapleti glede vprašanja, kdo je nosilec črpanja sredstev EU, razveljavljen referendum o zakonu (ZIUGDT) in blamaža z maketo drugega tira ter kasnejšim odstopom predsednika vlade so zgolj pika na i nestrokovno vodenega projekta.

Zapleti pri graditvi drugega tira kažejo, v kakšne pasti in končno samodestrukcijo se ujamejo nekompetentne ekipe, ki ne spoštujejo osnovnih pravil stroke in zakonskih predpisov pri izvajanju javnih infrastrukturnih projektov. Na podlagi videnega slovenska javnost več kot upravičeno dvomi o transparentni in stroškovno učinkoviti izvedbi milijardnega projekta in ta vladna koalicija, kljub trem letom dela na projektu, drugega tira ne bo gradila.

Ta prispevek je namenjen prihodnji vladi v pomoč in nasvet, kako izvesti gradnjo drugega tira ter ostale večje javno financirane infrastrukturne projekte po pravilih stroke, učinkovito in predvsem transparentno.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, kdaj se nam je to zgodilo. Najbrž takrat, ko nam je zmanjkalo velikih tem – vstop v EU, Nato, evro. Ali pa takrat, ko je Borut Pahor v predsedniški predvolilni kampanji iz obupa postal smetar, cestar, mesar, gozdar, … – in zmagal. Nekje v procesu, pa čeprav se nam je vmes zgodila najgloblja kriza po osamosvojitvi in nekajmilijardna bančna luknja, je naša politična elita izgubila vsebino. Predvolilne kampanje so postale prazne. Leta 2014 je na parlamentarnih volitvah s 35% vseh glasov zmagala stranka brez vizije, brez programa, brez vsebine. Le z novim obrazom, ki je aludiral na novo etiko. In letos se nam obeta enak scenarij – nov obraz brez vizije in brez programa, vendar z etiko na ustih, ki tekmuje s starimi obrazi prav tako brez vizije in izpraznjenimi programi.

Vse stranke so do sedaj predstavile svoje volilne programe. Toda če jih pogledate, vidite v njih – ob »cukrčkih«, napaberkovanih iz vseh koncev – predvsem strateško in operativno praznino.

To programsko praznost, ali če hočete – bedo, najbolje opišejo Pankrti v pesmi “Lepi in prazni“, sploh pa v tej njihovi samoparodični “life after death” fazi:

Nadaljujte z branjem→

Jebiga, Partibrejkers še vedno špilajo najboljši rock’n’roll na področju bivše Jugoslavije. Nocoj so v Kinu Šiška. Predskupina so Vizelj.

Večina mojih kolegov ekonomistov sicer še vedno živi v prejšnjem stoletju. V učbenikih iz prejšnjega stoleta. In s temi učbeniki še vedno učijo študente, da so bad guys na trgu dela sindikati. Ker imajo monopol nad delom kot produkcijskim faktorjem, zaradi česar se cena dela (plača) oblikuje levo od popolnokonkurenčnega ravnotežja – pri plači, ki je nižja od mejnih stroškov dela in zaradi česar je zaposlenost manjša od optimalne. In še vedno učijo študente, da je zakonsko določena minimalna plača slaba. Iz enakih razlogov kot glede “škodljive” vloge sindikatov. Dvig minimalne plače pa še dodatno zmanjšuje  zaposlenost. Oboje skupaj je slabo na kvadrat.

Toda vse to so učbeniški miti iz prejšnjega stoletja. Raziskave v zadnjih 20 letih od Card & Kruegerjeve (1995) knjige o Mitu minimalne plače ter raziskav Jasona Furmana, nekdanjega vodje sveta ekonomskih svetovalcev Baracka Obame, o monopsonu na trgu dela, kažejo povsem drugačno sliko. Kažejo, da minimalna plača ne ubija delovnih mest in da dominantna moč delodajalcev nad zaposlenimi drži plače pod ravnijo mejnih stroškov. Končni učinek je zadrževanje plač na nizki ravni in pod eksistenčno ravnijo ob hkrati nižji zaposlenosti od optimalne.

Nadaljujte z branjem→