Nova paradigma na trgu dela: od škodljive moči sindikatov k monopsonu delodajalcev

Večina mojih kolegov ekonomistov sicer še vedno živi v prejšnjem stoletju. V učbenikih iz prejšnjega stoleta. In s temi učbeniki še vedno učijo študente, da so bad guys na trgu dela sindikati. Ker imajo monopol nad delom kot produkcijskim faktorjem, zaradi česar se cena dela (plača) oblikuje levo od popolnokonkurenčnega ravnotežja – pri plači, ki je nižja od mejnih stroškov dela in zaradi česar je zaposlenost manjša od optimalne. In še vedno učijo študente, da je zakonsko določena minimalna plača slaba. Iz enakih razlogov kot glede “škodljive” vloge sindikatov. Dvig minimalne plače pa še dodatno zmanjšuje  zaposlenost. Oboje skupaj je slabo na kvadrat.

Toda vse to so učbeniški miti iz prejšnjega stoletja. Raziskave v zadnjih 20 letih od Card & Kruegerjeve (1995) knjige o Mitu minimalne plače ter raziskav Jasona Furmana, nekdanjega vodje sveta ekonomskih svetovalcev Baracka Obame, o monopsonu na trgu dela, kažejo povsem drugačno sliko. Kažejo, da minimalna plača ne ubija delovnih mest in da dominantna moč delodajalcev nad zaposlenimi drži plače pod ravnijo mejnih stroškov. Končni učinek je zadrževanje plač na nizki ravni in pod eksistenčno ravnijo ob hkrati nižji zaposlenosti od optimalne.

Medtem ko čakamo na nove učbenike, je spodaj slika o monopsonu na trgu dela, ki bo nekoč nadomestila sliko o monopolu sindikatov na trgu dela (razlaga je pod sliko).

Vir: Noah Smith

%d bloggers like this: