Stranka Levica, ki se je v tem mandatu tudi sicer izkazala kot intelektualno najbolj poštena in vsebinsko dosledna parlamentarna stranka, organizira peticijo proti  nakupu orožja v višini 1.2 milijarde evrov, kar naj bi Slovenija morala narediti, da zadosti zahtevam zveze Nato. Stranka Levica upravičeno protestira proti tej norosti in zahteva, da se te 1.2 milijarde evrov namesto za orožje nameni za vlaganja v razvoj in blaginjo.

Se spomnite, kako smo v 80-ih protestirali proti načrtom JLA glede supersoničnega letala ali vzklikali “Mamula go home“? Se spomnite, kako smo 20 let kasneje spregledali ali pozabili protestirati proti nakupu finskih patrij s strani Janševe vlade? No, zdaj imamo priložnost, da preprečimo 4-krat večjo oboroževalno neumnost in zelo verjetno korupcijo velikega formata. Tukaj lahko oddate svoj glas proti tej oboroževalni norosti in potencialni korupciji.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je razgalila šibkost in nepripravljenost evropskih demokratičnih institucij (Evropske komisije – EK) in finančnih oblasti (Evropske centralne banke – ECB, Mednarodnega denarnega sklada – IMF) za učinkovit spopad s krizo. Medtem, ko so oblasti v ZDA reagirale hitro in odločno ter z obsežno finančno operacijo rešile potapljajoči se finančni in avtomobilski sektor, so evropske oblasti z EK na čelu po nojevsko skrile glavo v pesek in iniciativo prepustile velikemu kapitalu. Ta je vsilil celi EU zloglasno politiko varčevanja, v kateri je bil postavljen na prvo mesto interes kapitala, da je treba varčevati in s privarčevanim denarjem poplačevati dolgove, pred interese držav, da ob tem davkoplačevalci zaradi krčenja socialnih izdatkov ne bi bili preveč prizadeti.

Predvsem so na ta način branili pozicije velikega finančnega kapitala, ki je v državah evro območja predstavljal glavnega posojilodajalca bankam in državam iz Južne Evrope. Ta kapital je izviral iz izvoznih presežkov držav iz Srednje in Severne Evrope, predvsem Nemčije, ki se je v enotnem valutnem prostoru evra prelival k državam Južne Evrope, kjer je prevladovalo pomanjkanje kapitala. Pretežno so to bili krediti privatnim bankam, kot v Islandiji, Portugalski, Španiji, Irski, Cipru in Sloveniji, pa tudi nakupi obveznic držav kot v primeru Grčije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Prva predvolilna soočenja kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrale pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska gibanja in obdavčitev plač. Po mnenju prvakov strank gre za kritična področja naše ekonomije, kjer dosedanje ukrepanje izvršilne oblasti ni bilo ustrezno. Predvsem pa obljubljajo ukrepe oz. poteze, s katerimi bodo ta področja uredili in jih naredili znosnejše. Seveda so vse tri naštete teme pomembne, vseeno pa stanje ni niti slučajno tako kritično kot se izpostavlja, prav tako pa realno tudi ne moremo pričakovati kakih korenitih potez, ki bi razmere pomembno spremenile.

Nadaljujte z branjem→

James Kwak, avtor odlične knjige “Economism“, ki sem jo tukaj že predstavljal, recenzira novo knjigo politologa Stevena Vogla, “Marketcraft: How Governments Make Markets Work”. Vogel na hitro opravi z bistroumnim nesmislom termina “prosti trg“. Prosti trg sam po sebi ali sam zase ne obstaja. Tržne sile namreč naravno težijo k izrivanju manjših konkurentov in h koncentraciji in oligopolizaciji ali celo monopolu. Če država ne regulira konkurence na trgu, manjši ponudniki izginejo in veliki igralci zlorabljajo svojo tržno moč. In naprej, bistvo tržnega gospodarstva je v zaščiti lastnine in sploh intelektualne lastnine. Brez aktivne regulacije države (zaščite intelektualne lastnine) pač ne more priti do tehnološkega razvoja in inovacij, ker se ne splača vlagati v raziskave in razvoj. In tako naprej.

Trga in tržne konkurence ni brez močne regulacije države in institucij. Država ustvarja pogoje za trg. Tukaj ne more biti nevtralnosti, ne more biti odsotnosti države. Če je država odsotna, dobimo kaos. Dobimo Divji zahod. Oziroma Divji vzhod. Če hočemo dobro delujoč trg, potrebujemo več države, ne manj. Voglove ugotovitve lahko strnemo v naslednji odstavek:

markets exist in a complex equilibrium between incumbents and challengers, firms and individuals, regulations and norms; and the job of government is to craft a desired equilibrium by influencing these factors. There is no neutral, “free” position.

Nadaljujte z branjem→

• The Fallacy of the Free Market – James Kwak
• Trump’s Trade Confusion – Joseph E. Stiglitz
• The Dark Matter of Trade – Ricardo Haussmann
• Econ 101 No Longer Explains the Job Market – Noah Smith
• Trade Wars, Stranded Assets, and the Stock Market – Paul Krugman
• Disagreeing With Krugman: Is China Stealing Knowledge? – Dean Baker
• Trump Can’t Hurt Amazon. It’s Dumb to Try – Joe Nocera
• Fear Lurks Behind Trump’s Amazon Vendetta – Timothy L. O’Brien
• The Phillips Curve and the Lucas Critique – Uneasy Money
• No, “Obamasclerosis” wasnt a real problem for the economy – Larry Summers
• Will China Really Supplant US Economic Hegemony? – Ken Rogoff
• The ISIS Files – New York Times

V Seattlu orjejo ledino glede regulacije gig ekonomije oziroma za začetek online “on-demand” ponujanja taksi prevozov (Uber in Lyft). Leta 2015 so v mestnem svetu sprejeli zakon, ki omogoča združevanje voznikov Uberja in ostalih v sindikate (zaradi tožb Uberja zakon sicer še ne velja). Naslednji teden naj bi v seattleskem mestnem svetu sprejeli resolucijo, v kateri naj bi med drugim določili najnižjo spodnjo tarifo taksistov na 2.4 dolarja (ne glede na to ali gre za zaposlene pri taksi podjetjih ali svobodnjake, ki vozijo za Uber ali Lyft). Gre za 60% povečanje dosedanje najnižje tarife pri obeh “on-demand” ponudnikih. Resolucija (glejte spodaj) med drugim ureja še zagotovitev regionalne licence za ponudnike taksi storitev, poročanje Uberja in Lyfta o tarifah, voznikih, urah, plačilih in tudi opcijo spremembe avtov za najem v taksije.

Kljub močnemu pravnemu in lobističnemu pritisku Uberja je seattleska resolucija korak v pravo smer, kajti sami “on-demand” ponudniki se do sedaj seveda niso uspeli sami regulirati. Glede na to, da gre za ameriško različico regulacije, zaposlitev voznikov ni regulirana. Evropska verzija bo seveda, tudi v duhu odločitve londonskega sodišča, morala vsebovati enakost statusa zaposlenih taksistov in svobodnjaških voznikov ter pravice iz tega statusa (do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Gre za vprašanje časa.

Nadaljujte z branjem→

No, pa smo jo dobili. Trgovinsko vojno. Zdelo se je, da je obdobje eskalacije zunanjetrgovinskih zaščitnih ukrepov nepovratno za nami, saj so države spoznale, da se jim manj zunanjetrgovinske zaščite oziroma bolj prosta trgovina bolj splačata. Zdelo se je, da znanja o zunanjetrgovinski zaščiti oziroma trgovinskih politikah ne bomo potrebovali več. Jaz sem dolga leta predaval predmet Mednarodna trgovinska politika, vendar le do leta 2009, ko smo na ekonomski fakulteti prenehali razpisovati podiplomski program mednarodne ekonomije. Moj predmet je postal izbirni, vendar se je zanj odločalo premalo študentov, da bi ga izvajali. Zdelo se je, da v obdobju cvetoče globalizacije znanja o trgovinskih politikah nihče ne potrebuje več.

Vendar pa je globalizacija očitno šla predaleč, prizadela preveč slojev ljudi, ki so nato uteho ali upanje našli v populistih, ki so obljubljali povečanje zaščite in vrnitev služb v industriji, ki so se s prosto trgovino preselile na svetovni jug in vzhod. In tako smo dobili Trumpa za ameriškega predsednika, ki je pač resno vzel, kar je obljubljal v volilni kampanji – uvedbo carin. In tako je Trump pred tedni začel s trgovinsko vojno, ki je zadnje dni, ko je Trump s carinami začel ciljati uvoz iz Kitajske, dobila izrazit pospešek.

In to je najbolj zanimivo pri celi zgodbi – da se trgovinska vojna odvija in eskalira natanko tako, kot smo to v davni preteklosti lahko spremljali in kar smo nato v učbenikih kazali študentom. Spodaj je kratek “šnelkurs” ekonomike trgovinske vojne, v kateri vsi izgubijo, čeprav vsi računajo na to, da bodo uspeli zmagati z uvedbo “optimalne carinske stopnje”, ki bo maksimirala blaginjo domače države na račun tujine. Jok!

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, če se še spomnite, toda tri leta nazaj je nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis kot rešitev za lajšanje finančnega bremena za Grčijo predlagal zamenjavo njenega dolga v obveznice, indeksirane na BDP. Lepota tovrstnih obveznic je v trojem. Prvič, v tem, da se država ne zadolžuje več “v tuji valuti” (z neko fiksirano obrestno mero), pač pa je donos obveznice odvisen od gospodarske rasti. Investitorji “stavijo” na rast posameznih držav in služijo z višjo rastjo. Pri Grčiji bi to pomenilo, da bi bili finančni investitorji namesto za fiskalno stiskanje bili zainteresirani za čim hitrejše gospodarsko okrevanje in bi Grčiji v ta namen ponudili tudi potrebna likvidna sredstva. Druga lepota je, da se fiskalni prostor za državno intervencijo s tem poveča, saj so investitorji zainteresirani za dobre projekte, ki jih financira država, da bi spodbudila rast. In tretjič, “baza” za finančne transakcije je tako bistveno večja kot pri ostalih finančnih instrumentih in se lahko meri v triljonih dolarjev.

No, nobelovec Robert Schiller je letos s kolegi iz IMF in Bank of England ponovno lansiral to idejo, za katero se sicer zavzema za 25 let, in prejšnji teden tudi objavil komentar v The Guardianu. Z namenom širjenja obzorij je spodaj kratek izsek iz Schillerjevega komentarja.

Nadaljujte z branjem→

Anže Boštic Voh in Jože P. Damijan

Ocena stanja

Na področju donacij in sponzorstev Slovenija precej zaostaja za ostalimi razvitimi državami. Delno je to posledica »mladosti« slovenskega kapitalizma, ki še ni dosegel stopnje koncentracije lastništva, kot to velja v drugih razvitih državah. Zaradi tega so tudi filantropija in vse oblike donatorstva manj razvite. Predvsem pa je to posledica davčne ureditve, ki zelo šibko spodbuja donatorstvo. Podatki o donatorski dejavnosti podjetij niso dosegljivi, podatki o donacijah fizičnih oseb pa kažejo, da je bilo v letu 2016 prek namenitve dela dohodnine danih skupno 4.6 mio evrov nevladnim organizacijam (NVO).

Nadaljujte z branjem→