Smo še prijatelji s Hrvati?

Včeraj zvečer, ko sem na bruseljskem letališču čakal, da Adrijin podizvajalec CarpatAir tehnično uredi letalo (zamuda je trajala cele 3 ure; le zakaj smo prodali Adrio, ki nato najema neke šalabajzerje?!), sem na računalniku spremljal tekmo Hrvaška – Argentina in po veličastni zmagi Hrvatov prek Twitterja testiral sentiment sorojakov do naših najljubših in najbližjih južnih bratov, pri katerih kot nacija vsako leto preživljamo tedne in mesece naših dopustov. Glede na zastrupljenost političnega ozračja zaradi spora z mejo, me je zanimal sentiment med običajnimi ljudmi. Pričakoval sem, da ne bo veliko odziva, če že, pa bo negativen.

HRV_ARG_2

No, bil sem prijetno presenečen. Skupaj 77 odzivov oziroma slabe 3% mojih sledilcev se je odzvalo, od tega je bil le eden negativen (nekdo je protestiral, da niti Hrvati niti kakšna nacija južneje ni z nami v krvni “žlahti”).

Te številke so seveda povsem nereprezentativne in brez veze, pa vendar mi velik in pozitiven odziv mojih sledilcev glede na siceršnje tvite pravi, da nas politiki še niso povsem zastrupili. in da lahko, kadar gre za velike športne in glasbene dogodke, še vedno računamo na medsebojno navijaško podporo med prebivalci nekdanje skupne države (glejte podoben fenomen tudi pri državah nekdanje Sovjetske zveze na primeru Evrovizije).

Tako kot smo lani septembra v tistem fenomenalnem jadralskem in košarkaškem tednu vsak večer na drugem hrvaškem otoku dobivali slovenski navijači močno podporo  lokalcev. In tako kot bom nocoj na tekmi med Srbijo in Švico seveda tudi sam navijal za Srbijo (čeprav ima Švica polovico reprezentance sestavljene iz pomladka priseljencev iz Balkana, vendar malce bolj južnih).

To in  dogajanje zadnjih 27 let, ki je lani kulminiralo v arbitražni odločitvi, ki je Hrvaška ne priznava, Evropska komisija pa se je pri njeni implementaciji potuhnila, me še enkrat bolj utrjuje v prepričanju, da bi morali “hrvaško vprašanje” rešiti pred četrt stoletja na strateško bistveno bolj razumen in za Slovenijo koristen način. Še vedno in še bolj prepričano trdim, da je bila poosamosvojitvena strategija do Hrvaške napačna in škodljiva za naše gospodarstvo in da bi se nam strategija Make trade not war, kot sem zapisal pred 10 leti, bistveno bolj splačala. In kar sem nato ponovil pred 4 leti po prvi odločitvi sodišča v Strassbourgu:

In Slovenija bi v odnosih s Hrvaško iz narodnogospodarskega vidika iztržila bistveno več, če bi bila bolj pragmatična in z njo »trgovala« glede medsebojnih terjatev in obveznosti, namesto da se je zapletla v večdesetletni spor. To je šlo na škodo slovenskega gospodarstva in najbrž tudi na škodo slovenskega teritorialnega ozemlja. Če bi Slovenija takoj po osamosvojitvi hrvaškim varčevalcem izplačala oziroma samo priznala njihove devizne vloge v višini 170 milijonov evrov, bi sedanja NLB te vloge že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih NLB v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu s kreditiranjem njihovih podjetij in državljanov. V teh dveh desetletjih bi NLB prav zaradi njenega dotedanjega »goodwilla«, njene velikosti ter te »prijazne« geste lahko postala največja banka na hrvaškem trgu. Dovoljeno bi ji bilo sodelovati pri privatizaciji katere od hrvaških bank, prav tako ostalim našim podjetjem (spomnite se neuspešnega naskakovanja Term Čatež na Sunčani Hvar ali Zavarovalnice Triglav na Croatio Osiguranje). Seštejte dve desetletji povečanih dobičkov slovenskih podjetij zaradi večje prodaje na hrvaškem trgu in tistih 170 mio evrov se vam bo zazdelo bagatelna vsota. In pomislite, če bi Hrvaška res tako trmoglavila glede vprašanja meje v Piranskem zalivu, če bi prej ugodno rešili vprašanje deviznih vlog.

Še enkrat trdim, da bi gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev. Če bi jih sploh bilo treba izplačati, saj bi jih varčevalci najbrž pustili v podružnici LB, če bi jih ta priznala. Ne pozabite, da je bila LB tedaj najbolj ugledna banka na področju nekdanje Jugoslavije.

To vprašanje pa seveda ne odpira zgolj vprašanja pravilnosti slovenske strategije do Hrvaške v preteklih dveh desetletjih in pol, pač pa tudi vprašanje odgovornosti tvorcev te strategije. Dva izmed ključnih tvorcev te strategije, Mitja Gaspari, tedaj minister za finance, in Rudi Gabrovec, nekdanji visoki predstavnik za vprašanja nasledstva, se danes v odgovoru na odločitev sodišča v Strassbourgu izgovarjata, da je Slovenija ravnala v skladu z ustavnim zakonom. Toda ta ustavni zakon so napisali ti tvorci strategije in v njegovo pravilnost prepričevali in tudi prepričali večino poslancev v Državnem zboru. Gabrovec je v pravilnost tedanje strategije celo tako zelo prepričan, da si je ta teden privoščil izjavo: »Pri vlaganju na Balkanu smo ga ‘usjali’ veliko bolj kot smo ga s tem, da nismo mogli vlagati več« (Finance, 16.7.2014). Kako lahko »nek« Gabrovec to ve? Je mar naredil kakšne makroekonomske simulacije in primerjal diskontirane tedanje »stroške« s priznanjem deviznih vlog hrvaških varčevalcev z diskontiranimi dobički slovenskih podjetij, če bi Slovenija ravnala bolj kooperativno?

Gabrovec se je danes domislil, da bi morala Slovenija tožiti hrvaška podjetja (denimo Ino, IPK Osijek itd.), ki so »ostala dolžna« tedanji LB. Kako to, da se on in tedanji vrh slovenske ekonomske politike na čelu z Gasparijem in Arharjem niso tedaj domislili tega, da bi v kooperativnem duhu ločili obe vprašanji? Torej da bi na eni strani priznali devizne vloge fizičnih varčevalcev, na drugi pa terjatve do hrvaških podjetij izterjali od hrvaške države ali jih konvertirali v kapitalske deleže v podjetjih. Namesto tega so se odločili za kvazi legalistično strategijo (o reševanju tega v paketu nasledstvenih vprašanj), ki je s pričakovano razsodbo v Strassbourgu zelo očitno bankrotirala.

Ti gospodje, ki so »zaslužni«, da bo Slovenija morala iz proračuna plačati 200 do 300 milijonov evrov hrvaškim varčevalcem in da so slovenska podjetja izgubila nekaj sto milijonov evrov potencialnih dobičkov zaradi napačne uradne državne strategije do Hrvaške, bi morali za to napačno politiko poseči v lasten žep. Zakaj bomo morali jaz in vi plačati več davkov, da povrnemo škodo hrvaškim varčevalcem, gospodje, ki so to zakuhali, pa jo bodo odnesli brez odgovornosti?

Vir: Damijan, 2014, Slovenija vs. Hrvaška: Trgovina je boljša kot vojna

Naši nekdanji pogajalci se danes še vedno izgovarjajo, da so imeli s pravno-formalnega vidika prav. Toda, kaj ti pomaga, kot dobro vedo zelo pragmatični menedžerji, če imaš v nekem sporu formalno prav, če pa se nato tožariš dolga leta in po dolgih letih dobiš poplačan en del svojih obveznosti in kar ostane po tem, ko so odvetniki odškrnili svoj “success fee“?!? Menedžerji se zato raje hitro poravnajo in danes dobijo poplačan tisti del obveznosti (ali več), ki bi ga sicer dobili šele čez dolga leta.

Ali kot nam je pred skoraj 30 leti na tečaju za voditelja čolna glede pravil srečevanja ladij na morju razlagal stari maček, kapitan dolge plovbe: Res je, da imate kot jadrnica z dvignjenimi jadri prednost pred velikim trajektom na motorjih, toda mar res hočete imeti na nagrobniku napis: “Umrl sem, ker sem imel prednost?!

 

 

 

2 responses

  1. Moje preference, nekako: – Srbija (ta trenutek navijam za Srbijo – in Švicarji so ravno dali gol), Hrvaška in Bosna, ko nasprotnik ni Slovenija. Makedonija in Črna Gora mi ne sedeta, kaj šele Kosovo.

    Politika vseeno ne sodi na igrišče.

%d bloggers like this: