Slovenija vs. Hrvaška: Trgovina je boljša kot vojna

Najbrž sem pristranski, ker tale komentar pišem v eni lepi uvali na Hvaru in ker menim, da ima Hrvaška najlepše in najbolj prijazno morje na svetu (in videl sem jih kar nekaj), toda odločitev sodišča v Strassbourgu glede hrvaških varčevalcev nekdanje LB, se mi zdi pravilna in pravična. Pravično je, da nekdanja LB varčevalcem izplača njihove vloge, skupaj z obrestmi, in napačno je bilo slovensko uradno pogajalsko izhodišče, da je to vprašanje del sukcesijskih pogajanj. To je preprosto prav iz vidika elementarne pravičnosti. Pika. *

Ekonomisti si sicer nismo edini v večini zadev, toda glede enega vprašanja pa smo praktično uniformiranega mnenja – in to je, da je trgovina boljša kot vojna. Države imajo od medsebojne trgovine več koristi, kot jih v povprečju lahko pridobijo z vojno. Pomislite na »zapornikovo dilemo« iz teorije iger, kjer se kooperativnost preiskovanca s preiskovalci (trgovanje z informacijami) bolj splača kot molčanje in vztrajanje pri svojem ne glede na to, ali je preiskovanec kriv ali ne. Pomislite na vse teorije zunanje trgovine, ki podobno uniformno, z le nekaj izjemami, kažejo, da se prosta trgovina bolj splača kot »vojskovanje« z visokimi trgovinskimi ovirami.

Trgovina je precej boljša kot vojna. Kolegi Martin, Mayer in Thoenig so v študiji iz leta 2007 “Make trade not war” to trditev, vzeto dobesedno, tudi empirično dokazali z analizo časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000. Empirično so pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt. Ali bolj po domače povedano, intenzivna trgovina sili države k pragmatizmu in sprejemanju medsebojnih koncesij ter izogibanju spopadom.

In kot »višnjo na torti« v teh empiričnih resnicah lahko vzamete tudi Nemčijo. Zanetila je dve svetovni vojni, da bi prišla do »bolj pravične« delitve sveta iz vidika njenih ekonomskih interesov, toda obe vojni je končala do tal potolčena, ponižana in zadolžena, ob tem pa zakrivila desetine milijonov mrtvih ter nekaj-sto-milijardno gospodarsko škodo. Nemčija je zmagala in uresničila svoje ekonomske interese šele v miru. Šele z evropsko trgovinsko integracijo po letu 1950 je prišla do prostega dostopa do evropskih trgov in z monetarno integracijo po letu 1999 si je efektivno gospodarsko podjarmila jug Evrope in paralizirala Francijo. Temu lahko sicer iz vidika politične korektnosti javno oporekate ali to taktno izpustite v pogovoru z nemškim veleposlanikom, toda je preklemansko res.

In Slovenija bi v odnosih s Hrvaško iz narodnogospodarskega vidika iztržila bistveno več, če bi bila bolj pragmatična in z njo »trgovala« glede medsebojnih terjatev in obveznosti, namesto da se je zapletla v večdesetletni spor. To je šlo na škodo slovenskega gospodarstva in najbrž tudi na škodo slovenskega teritorialnega ozemlja. Če bi Slovenija takoj po osamosvojitvi hrvaškim varčevalcem izplačala oziroma samo priznala njihove devizne vloge v višini 170 milijonov evrov, bi sedanja NLB te vloge že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih NLB v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu s kreditiranjem njihovih podjetij in državljanov. V teh dveh desetletjih bi NLB prav zaradi njenega dotedanjega »goodwilla«, njene velikosti ter te »prijazne« geste lahko postala največja banka na hrvaškem trgu. Dovoljeno bi ji bilo sodelovati pri privatizaciji katere od hrvaških bank, prav tako ostalim našim podjetjem (spomnite se neuspešnega naskakovanja Term Čatež na Sunčani Hvar ali Zavarovalnice Triglav na Croatio Osiguranje). Seštejte dve desetletji povečanih dobičkov slovenskih podjetij zaradi večje prodaje na hrvaškem trgu in tistih 170 mio evrov se vam bo zazdelo bagatelna vsota. In pomislite, če bi Hrvaška res tako trmoglavila glede vprašanja meje v Piranskem zalivu, če bi prej ugodno rešili vprašanje deviznih vlog.

Še enkrat trdim, da bi gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev. Če bi jih sploh bilo treba izplačati, saj bi jih varčevalci najbrž pustili v podružnici LB, če bi jih ta priznala. Ne pozabite, da je bila LB tedaj najbolj ugledna banka na področju nekdanje Jugoslavije.

To vprašanje pa seveda ne odpira zgolj vprašanja pravilnosti slovenske strategije do Hrvaške v preteklih dveh desetletjih in pol, pač pa tudi vprašanje odgovornosti tvorcev te strategije. Dva izmed ključnih tvorcev te strategije, Mitja Gaspari, tedaj minister za finance, in Rudi Gabrovec, nekdanji visoki predstavnik za vprašanja nasledstva, se danes v odgovoru na odločitev sodišča v Strassbourgu izgovarjata, da je Slovenija ravnala v skladu z ustavnim zakonom. Toda ta ustavni zakon so napisali ti tvorci strategije in v njegovo pravilnost prepričevali in tudi prepričali večino poslancev v Državnem zboru. Gabrovec je v pravilnost tedanje strategije celo tako zelo prepričan, da si je ta teden privoščil izjavo: »Pri vlaganju na Balkanu smo ga ‘usjali’ veliko bolj kot smo ga s tem, da nismo mogli vlagati več« (Finance, 16.7.2014). Kako lahko »nek« Gabrovec to ve? Je mar naredil kakšne makroekonomske simulacije in primerjal diskontirane tedanje »stroške« s priznanjem deviznih vlog hrvaških varčevalcev z diskontiranimi dobički slovenskih podjetij, če bi Slovenija ravnala bolj kooperativno?

Gabrovec se je danes domislil, da bi morala Slovenija tožiti hrvaška podjetja (denimo Ino, IPK Osijek itd.), ki so »ostala dolžna« tedanji LB. Kako to, da se on in tedanji vrh slovenske ekonomske politike na čelu z Gasparijem in Arharjem niso tedaj domislili tega, da bi v kooperativnem duhu ločili obe vprašanji? Torej da bi na eni strani priznali devizne vloge fizičnih varčevalcev, na drugi pa terjatve do hrvaških podjetij izterjali od hrvaške države ali jih konvertirali v kapitalske deleže v podjetjih. Namesto tega so se odločili za kvazi legalistično strategijo (o reševanju tega v paketu nasledstvenih vprašanj), ki je s pričakovano razsodbo v Strassbourgu zelo očitno bankrotirala.

Ti gospodje, ki so »zaslužni«, da bo Slovenija morala iz proračuna plačati 200 do 300 milijonov evrov hrvaškim varčevalcem in da so slovenska podjetja izgubila nekaj sto milijonov evrov potencialnih dobičkov zaradi napačne uradne državne strategije do Hrvaške, bi morali za to napačno politiko poseči v lasten žep. Zakaj bomo morali jaz in vi plačati več davkov, da povrnemo škodo hrvaškim varčevalcem, gospodje, ki so to zakuhali, pa jo bodo odnesli brez odgovornosti?

Povsem enako bi se lahko vprašali glede prodaje Mercatorja. Tudi tam je očitno šlo za zelo napačno strategijo. Zakaj gospodje, ki slišijo na ime Franci Križanič, Marko Golob, Borut Jamnik in Žiga Debeljak, iz svojega žepa ne plačajo razlike v ceni delnice med 219 evrov, kolikor je Agrokor ponujal pred tremi leti, in 86 evrov, kolikor je plačal letos? Zakaj moramo nekaj sto milijonov evrov škode, ki so jo povzročili ti gospodje, plačati mi navadni smrtniki z višjimi davki zaradi sanacije bank?

V politiki in ključnih javnih inštitucijah bi ob politični morali uveljaviti tudi materialno odgovornost. Novi vladi v nastajanju pod vodstvom Mira Cerarja priporočam, da v zavzemanju za več transparentnosti in poštenosti v politiki, ustrezno spremeni zakon o vladi tako, da bo ta od vsakega ministra zahteval bančno garancijo v višini nekaj milijonov evrov za potencialno škodo, ki bi jo utegnili povzročiti. To bo za etičnost in transparentnost njihovega ravnanja naredilo bistveno več kot vsi interni kodeksi in politične floskule.

________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela

4 responses

  1. Ja. Leta smo se držali za glavo. Sploh vsi tisti, ki smo tudi poslovali na hrvaškem in se spraševali ali gre za neumnost naše elite, slepost ne videti priložnosti ali kašne višje interese, zaradi katerih bomo sami nekoč izpadli kot bebci, ker teh potez nismo razumeli. Cesar je gol, smo na žalost spoznali še enkrat. Namesto, da bi videli sosede kot potencialni trg smo jih očitno raje videli kot… Kot kaj za vraga so jih videli naši Arharji? Še bolj zanimivo. Kako Arharji, Gaspariji, Drnovški, Janše in ostali vidijo sebe? To bi pa res rad vedel?

  2. Vprašanje hrvaških varčevalcev je lep primer strateške zblojenosti slovenske politike. Sam sicer mislim, da hrvaški varčevalci nimajo nikakršne pravice do vlog (vse devize so šle po tedanji regulativi v NBJ), ampak bi jih jaz vseeno izplačal. Izplačal bi jih zaradi slovenskega ugleda, ki je bil takrat na izjemno viskem nivoju vsepovsod po YU. Izplačilo varčevalcem bi bila izjemna poslovna priložnost, marketinški vložek Slovenije, če hočete . Večine vlog niti ne bi bilo potrrebno izplačati ker bi ostale v NLB. Hrvati jih glede na tedanje stanje svojih bank ne bi premikali. NLB pa bi ostal in postala največja hrvaška banka, na trgu, ki je skoraj dvakrat večji od našega. Samo povečanje vrednost banke bi bila na ta račun bistveno večja od vložka. Žal pa gre pri tem za nek dolgoročni razmislek in strateško vizijo, ki je Slovenija ni bila zmožna vse od osamosvojitve.

  3. Spet si se me lotil glede Mercatorja. Veš kaj me najbolj čudi? To da profesorji ekonomije, ki v življenju niso naredili enega samega resnega posla, filozofirajo o konkretnih poslovnih zadevah. V resnici ste Ti in drugi neoliberalci naredili neskončno škodo Sloveniji, Prvič s tem, ko ste učinkovito ustavili sanacijo bančnega sistema s filozofiranjem o prodaji državnih bank namesto, da bi tako kot vsa ostala Evropa podprli takojšnjo, odločno in zadostno državno podporo bankam. Pa bi bilo potrebno dati bistvno manj kot smo dali v nesrečno slabo banko. Podobno je pri Mercatorju. Ne da imeli najmanjšega pojma o poslu v maloprodaji na Balkanu ali o akterjih tega posla ste, ker se vam pač izzide v excellu podprli katastrofalno prodajo Todoriću. Pa ne gre samo za naivnost in neznanje, bojim se, da gre pri tem še za kako drugo dimenzijo, ki se bo še kako pokazala v bodočnosti pri tem prevzemu. Na žalost bo škoda do tedaj že ogromna.

%d bloggers like this: