Koliko nas bo čez 60 let?

Bine Kordež

Da se v Sloveniji povečuje delež starejšega prebivalstva, seveda ni nobenega dvoma. Prav tako se lahko strinjamo, da to pomeni v bodoče več izdatkov za pokojnine ter zdravstveno varstvo. Država bo morala pri vodenju ekonomske in socialne politike ta dejstva upoštevati ter sprejemati ustrezne ukrepe. Značilno pa je tudi, da se v vseh izjavah in publikacijah redno pojavljajo ocene, da naj bi bili ti trendi v Sloveniji med najbolj kritičnimi v Evropi, kar zahteva še dodatne ukrepe. Analiza uradnih podatkov o predvidenih demografskih gibanjih v Evropski Uniji pa dejansko pokaže, da razmere v Sloveniji vseeno ne odstopajo tako močno od povprečja EU. Bojim se, da so takšne pesimistične ocene in ustrahovanja običajno samo rezultat prepisovanja ocen drugih, ne pa poglobljenega preverjanja dejanskih podatkov.

Seveda so projekcije kakšno bo gibanje števila in strukture prebivalstva čez 40 ali 60 let precej nezanesljive. Kakor sicer lahko delamo napovedi za leto 2060 ali 2080, lahko ob tem vseeno pomislimo, koliko so bile zanesljive napovedi po koncu prve svetovne vojne za gibanje števila prebivalstva v letu 1960 ali 1980. A ker nas zanima tudi položaj Slovenije glede na ostale države Evropske Unije, so takšne projekcije vseeno uporabne za oceno ali se bo pri nas starostna struktura poslabševala hitreje ali počasneje od drugih držav. Za kakršnekoli ocene s tega področja se praviloma uporabljajo projekcije Evropskega statističnega urada, ki so za vse države pripravljene po neki enotni metodologiji in torej vsaj približno primerljive.

O teh gibanjih v naši državi sem sicer že večkrat pisal, tokrat pa nekaj več primerjav. K temu me je spodbudila tudi zadnja študija OECD glede davčnega sistema, kjer ponovno močno izpostavljajo, da bo starostna struktura prebivalstva naše države ena najbolj kritičnih. Poglejmo torej nekaj konkretnih podatkov iz omenjenega vira in sicer predvsem primerjav Slovenije z gibanji v drugih državah.

Na spodnjem grafikonu so najprej podatki o predvidenem gibanju skupnega števila prebivalstva po nekaterih izbranih državah ter za celotno Evropske Unije (po trenutni strukturi članstva vključno z Veliko Britanijo). V Sloveniji naj bi prebivalstvo do leta 2030 še nekoliko naraščalo (do 2,08 milijona), nato pa bi do leta 2080 postopno upadlo na 1,94 milijona (toliko nas je bilo leta 1984). Glede na leto 2015 to pomeni 6 % manj ali nekaj odstotnih točk večji upad kot v Evropski Uniji kot celoti. Število prebivalcev EU naj bi se do leta 2080 povečalo na 518 milijonov, torej za 10 milijonov ali 2 % več (brez odhajajoče članice pa nas bo 436 milijonov ali 2 % manj). Pri tem so razlike med državami kar precejšnje. Število prebivalstva naj bi se tako v skandinavskih državah povečalo preko tretjine, nasploh rast beležijo predvsem razvitejše države. Na drugi strani pa se po projekcijah število znižuje predvsem v novih, vzhodnih državah, tudi za 20, 30 ali celo več odstotkov. Glede na vse države smo tako nekje na sredini, saj naj bi 14 držav EU (brez VB) raslo hitreje, 13 pa počasneje. Sicer pa za ljubitelje številk na koncu teksta dodajam še nekaj podatkov o gibanju prebivalstva.

Kot najbolj kritičen podatek pa nas seveda zanima delež starejših prebivalcev, kjer smo mejo postavili na 65 let. Seveda vse države beležijo hitrejšo rast te populacije, tako zaradi daljše življenjske dobe kot manjšega števila rojstev. Danes je v Sloveniji delež starejših še nekoliko pod povprečjem EU, nato pa naj bi se ta delež do leta 2060 res povečeval hitreje, kot to velja za vse države EU skupaj. V letih 2030 ali 2040 bo imela še večji delež starejših prebivalcev le četrtina držav, a odstopanja so dokaj majhna. V negativno smer izstopa na primer Italija, kjer je delež starejših res pomembno višji kot v večini držav in kjer bodo morali sprejemati prilagojene ukrepe.

Zanimive pa so projekcije po letu 2050, ko pa naj bi bilo stanje v Sloveniji ponovno boljše. Delež starejših naj bi se celo znižal (pod 29 %), medtem ko se bodo razmere v sosednjih državah še naprej poslabševale. In to kljub temu, da bodo sprejemali v svoje države precej večje število prišlekov kot naj bi se to dogajalo v Sloveniji.

Poglejmo ta gibanja še v s konkretnim številom prebivalcev. Za vsako od obravnavanih let v projekciji smo izračunali, koliko bomo imeli več (ali manj) starejših, mlajših ali delovno aktivnih glede na povprečne odstotke teh generacij v EU. Najbolj kritično leto naj bi bilo tako leto 2050. Takrat naj bi bilo v Sloveniji 41 tisoč več starejših ljudi (nad 64 let) ter po dvajset tisoč manj mladih in delovno aktivnih, kot če bi bili v evropskem povprečju. V desetletjih pred in po tem pa le 20 tisoč. Če bi bila torej naša starostna struktura približno na povprečju EU, bi torej imeli nekaj manj upokojencev, a število 40 tisoč glede na celotno populacijo ni neka pretirana številka zaradi katere bi lahko ocenjevali naše razmere kot bistveno bolj kritične ali odstopajoče od povprečja EU.

Seveda bo število starejših tudi v vseh državah pomembno višje kot je danes in to zahteva prilagajanje politik države. Vseeno pa projekcije prikazujejo, da bodo gibanja v naši državi precej podobna gibanjem v povprečju Evropske Unije, nekaj slabše v obdobju 2030-2050, a kasneje zopet boljše. Zaradi povečevanja deleža starejših bo seveda potrebno podaljševanje delovne dobe, poskrbeti za večjo zaposljivost starejših generacij in to so vsekakor področja, kjer bo potrebno še veliko dela ter prilagajanja. A to velja za večino držav Evropske Unije in Slovenija ne odstopa pretirano. Zaradi tega tudi menim, da so ocene o nujnosti sprejemanja bolj drastičnih ukrepov, neupravičene.

Področje, kjer pa nas res čaka več dela in sprememb pa je večja zaposlenost starejših ljudi. Tu pa resnično odstopamo navzdol v primerjavi z večino članic EU in v naslednjih desetih, dvajsetih letih bo potrebno zagotoviti predvsem primerljivo zaposlenost ljudi nad 60. in 65. letom. Trenutno je v Sloveniji v tej starostni skupini zaposlenih manj kot 20 % ljudi, povprečje v EU pa je blizu polovice, v razvitejših državah tudi preko 50 %. Za spremembe na tem področju bodo potrebne tako ustrezne državne spodbude kot tudi spremembe v podjetniškem sektorju ter v razmišljanju ljudi. Podjetniški sektor ne bo mogel samo čakati na državo, temveč zaradi pomanjkanja delovne sile oblikovati delovna mesta primerna tudi ljudi starejše od 60 let, katerih se danes večinoma otepa.

——

Kot povedano, za zahtevnejše bralce, še nekaj podatkov o dosedanjem gibanju prebivalstva EU ter projekcijah do leta 2080.

Po projekcijah Eurostata je torej predvideno, da naj bi se število prebivalcev Evropske Unije (brez VB) do leta 2080 znižalo za 2 % na 436 milijonov. Pri tem naj bi se zaradi naravnih gibanj (rojstva, smrti) število prebivalcev v skoraj vseh državah EU do leta 2080 zmanjšalo celo za 10 do 30 %, ves prirast (predvsem v razvitih državah) pa naj bi izviral iz priseljevanja, iz migracijskih procesov. Od vseh sosednjih držav ter tudi Nemčije imamo v Sloveniji vseeno višjo naravno rast (oz. manjši upad), hitrejša rast števila prebivalcev npr. v Avstriji in Nemčiji izvira samo iz migrantov (neto priseljencev).

V EU brez VB naj bi od današnjega števila 445 milijonov, do leta 2080 okoli 350 milijonov ljudi umrlo, rodilo pa le 250 milijonov. Razlika do predvidenih 436 milijonov vseh prebivalcev nove EU zajema 84 milijonov neto priseljencev ali kar 1,3 milijona povprečno na leto. Večina seveda v razvitejših, ustanovnih državah EU. V Sloveniji naj bi bilo 6 tisoč letno ali skupaj 400 tisoč priseljencev (neto), brez tega bi nas bilo iz naravnega prirasta le še milijon in pol (2080). A denimo tudi Avstrijcev naj bi bilo iz naravnega prirasta celo 30 % manj kot danes (od 8,6 milijona na 6,1 milijon leta 2080), porast skupnega števila prebivalcev naj bi zagotovilo skoraj 4 milijone priseljencev (!). Te številke se zdijo kar neverjetne, posebno v luči aktualnih debat o migrantih, a takšne so uradne projekcije Eurostata, ki naj bi bile osnova za bodoče politike. Zaradi teh priseljencev in rasti prebivalstva imajo razvitejše države tudi nekaj manjše deleže starejšega prebivalstva, a ne tako izrazito.

Za primerjavo poglejmo še podatke o gibanjih v zadnjih dvajsetih letih. Brez migracij bi bil število prebivalstva ostalo približno enako, manjši upad je bil v vzhodnih državah, v nekaterih razvitejših (skandinavske, Francija) pa par odstotkov porasta. Do skupnega 7-odstotnega porasta pa je prišlo v razvitejših državah, seveda zopet zaradi priseljevanja. V EU se je tako v zadnjih dvajsetih letih priselilo osemnajst milijonov ljudi ali tudi skoraj milijon na leto. Tu gre seveda za priseljevanje iz drugih držav, preseljevanja znotraj EU (iz vzhoda na zahod) pa je bilo še 3 milijone.

Tako dosedanja gibanja kot tudi projekcija torej kažejo dokaj močne migracijske tokove, ki so bili in bodo nujni za funkcioniranje držav ter tudi pomlajevanje starostne strukture. Glede na državljanstvo ali kraj rojstva je tako danes v razvitejših članicah EU preko 10 % prebivalstva, po drugi etnični pripadnosti pa tudi 20 in več. Bistveno bolj homogena struktura je seveda na vzhodu, v Švici pa je tujih državljanov kar četrtina, v Luksemburgu skoraj polovica. V Sloveniji imamo trenutno 6 % prebivalcev z drugim državljanstvom, z drugo narodnostjo pa se po zadnjih podatkih opredeljuje 17 % ljudi. Pri tem je zanimivo, da število ljudi s področja bivše Jugoslavije ostaja podobno (okoli 7 %), močno pa se povečuje število ljudi drugih narodnosti.

3 responses

  1. V priseljevanju je “catch”. Priseljevanje je v redu, ko večina priseljencev sprejme kulturni okvir ciljne države oz. ko se asimilira. Bližje, ko je priseljenec kulturi ciljne države, lažje se bo asimiliral.

    V preteklosti, ko je bila večina priseljencev iz iste civilizacijske platforme, je to šlo relativno hitro. Če je priseljenec iz druge civilizacijske platforme (muslimanske, kitajske, indijske, afriške,…) bo asimilacija tekla skozi več rodov ali pa sploh ne. Primer ISIS-a je zgovoren. Večina borcev iz Evrope (gre za desettisoče), ki se je prišla borit v Sirijo in Irak je iz 3.generacije migrantov. Gre za primer popolnoma spodletele asimilacije oz nevključevanje v kulturni okvir ciljne družbe. Najboljši primer tega je Švedska. Dokler je bilo priseljencev iz drugih civilizacijskih okolij (pogojno: muslimani iz Bosne) in dokler jih je bilo malo (pod 5%) je asimilacija potekala relativno uspešno. Sedaj jih je blizu 15%, prihajajo iz Bližnjega vzhoda in Afrike in oblikujejo svoj izoliran kulturni krog (gete), ki se ne asimilirajo. Nastaja vzporedna družba kljub izjemnim investicijam v izobraževanje in socialne usluge.

    Je imigracija, ki (kljub izjemnim naporom) ustvarja vzporedno družbo res uspešna. Bo taka družba z vzoprednimi deli družbe, ki so kulturno različni, sploh lahko funkcionirala. So koristi take družbe res večji kot stroški? Žal odgovori niso niti zelo jasni, niti približno ugodni. Pomenijo, da nasprotovanje imigraciji ni samo stvar “populistov”, ampak ima tudi zelo jasne sociološke in ekonomske argumente, ki se včasih pozabljajo.

    Projekcije, ki jih navajaš, vse temeljijo na masovnem priseljevanju. Ob tem predpostavljajo da bo matična populacija mirno sprejemala spreminjanje svojega kulturnega okolja. Kaj to pomeni? Da bo imela Francija, Nemčija, Švedska čez 30 let ceteris paribus tretjino ali več muslimanskega prebivalstva. Kako bo to vplivalo na kulturo teh dežel. Bodo ljudje sprejeli multikulturalizem, tj. “redčenje” svoje matične kulture ali pa se bo zgodil upor kolektivnega nezavednega oz. bo prišlo do kulturne reakcije matične populacije? Kaj to pomeni za delovanje take družbe? Lahko to pomeni nevarnost državljanskih kulturnih vojn?

    Bojim se, da se to z vzponom “populistov” že dogaja.

  2. Z dilemami, ki jih omenjaš, se popolnoma strinjam. A v tekstu samo povzemam projekcije Eurostata (torej Evropske komisije in tudi držav članic, saj so jih povzele v svoje uradne projekcije nacionalnih statističnih uradov, vključno Slovenija). Teh 84 milijonov (neto) imigrantov iz tretjih držav (drugih “virov” ni) je res kar težko predstavljivo. Omenjam Avstrijo, za katero vemo kako jih skrbi vsakih deset beguncev, ki bi prišli iz Slovenije – po projekcijah pa naj bi v to državo prišlo kar 4 milijone tujcev. To kaže na vprašljivost teh načrtov, ter seveda vprašljivost izpostavljanja Slovenije kot enega najbolj problematičnih držav glede staranja. To je bila tudi osnovna poanta članka. Kljub nizki rodnosti imamo vseeno višjo kot vse sosednje države (ter Nemčija).

  3. Za katastrofalno nizko rodnost si je Zahod (in njegove uspešne “kopije”, ala Japonska) kriv povsem sam. Evropejke, niti zahodne, niti vzhodne, ne bodo nikoli več rojevale kot v letih pred in po 2. svetovni vojni, pozabimo na to. Priseljevanje tujcev, če nočemo družbeno propasti zaradi staranja, je s tega vidika pač neka nuja. Take razmere smo si in si jih še naprej, ustvarjamo sami.

    “Večina borcev iz Evrope (gre za desettisoče), ki se je prišla borit v Sirijo in Irak je iz 3.generacije migrantov. Gre za primer popolnoma spodletele asimilacije oz nevključevanje v kulturni okvir ciljne družbe.”

    Se ne strinjam. Če bi šlo zares za primer neuspele asimiliacije, bi se šle borit prve ali pa druge generacije, ne pa tretje. V resnici gre za generacijski debakel, kar zelo dobro poznajo tudi v ZDA, ne glede na kulturno ozadje ljudi. Namreč prva generacija je pogostokrat delovno in materialno veliko uspešnejša kot druga in tretja, ki že živi v nekem ugodju, a z manj truda.

    Poleg tega nekdo, ki se gre borit za ISIS je morda še predobro asimiliran v zahodno kulturo, ne premalo. In čuti, da živi kot nekdo brez trdne identitete, ali pa kar brez nje, zato pa ga take skrajne organizacije privlačijo. Tukaj gre predvsem za padec zahodnih vrednot, ki mladim ponujajo le potrošništvo in hedonizem, ne pa nekega višjega smisla, ki jim ga (navidezno) ponujajo skrajneži.

%d bloggers like this: