Študija OECD o davkih: Še ena tuja študija, ki bi jo zlahka pogrešili

Drago Babič

Najprej je treba razčistiti nekaj osnovnih pojmov in izhodišč. ki jih omenjena študija ni, zato precej izgubi na relevantnosti.

V izhodišču študija pravi, da primerja slovenski davčni sistem z ostalimi v OECD v smislu “dobre prakse”. Že tu je prva pomankljivost – primerjati bi se morali z davčnimi sistemi v EU, kjer živimo, ne pa z bistveno drugačnimi, ki temeljijo na drugačnih družbenih tradicijah – n. pr. anglosaksonski model z nižjimi davki, manjšo solidarnostjo in bistveno večjimi razlikami. Sistemi s tako različnimi Ginijevimi koeficienti enostavno niso primerljivi. Slovenci se bomo raje primerjali z drugimi Evropejci, kot so Avstrijci oziroma državami bivše Avstroogrske, ali Skandinavci, kot pa s Čilenci, Mehičani ali Turki. Davčni sistem neke države odraža tradicijo in kulturo okolja, zato so taka splošna povprečja vprašljiva. V naši družbi je solidarnost, ki se izraža z nizkim Ginijevim koeficientom kar zakoreninjena. Z davčnim sistemom enostavno bistveno zvišati razlike je v Sloveniji misija nemogoče. Če bomo hoteli to doseči, bodo spet letele granitne kocke na parlament. Kdo pri zdravi pameti bi kaj takšnega želel?

Nadalje, na davčni sistem je treba gledati celovito, ne samo s stališča proračuna. Še posebej, ker se pripombe nanašajo na socialne izdatke, ki se štejejo za “delež BDP za zaposlene”, ne pa za neke splošne zadeve, kot je obramba ali pravosodje.

Slovenija prerazporeja z davki okoli 37% BDP, kar je 3% manj od povprečja v EU in 6 do 13% manj v primerjavi z našimi vzorniki v EU. Torej, če hočemo imeti družbeni standard Skandinavcev ali vsaj Avstrijcev, bi morali skupno vsoto davkov in prispevkov povečati, najmanj za 3% deleža v BDP. V predvolilni Sloveniji si je to preprosto dejstvo upala izpostaviti edino Levica. Zaradi staranja prebivalstva se nam bodo socialni stroški za pokojnine in zdravstvo zanesljivo povečali, zato o zmanjševanju prispevkov za ta namen ni primerno razmišljati. Obratno, zagotoviti moramo dodatne vire za njihovo pokrivanje, ne pa jih zmanjševati. Ob tem treba izpostaviti, da imamo pri tem še rezervo – sedaj z davki in prispevki za socialno zaščito (tu so poleg pokojnin in zdravstva še prispevki za nezaposlene, družinski in socialni transferji in podobno) zberemo precej manj (16.7% BDP), kot je povprečje v EU (19.1%) ali pri naših vzornikih, Avstriji 21.6%, Finski celo 25.6% (vir: Eurostat za leto 2016).

Študija OECD govori o davčno nevtralni reformi, kar je bolj kozmetika kot nekaj temeljitejšega in daljnosežnejšega. V okviru te kozmetike pa je zaslediti tendenciozno zmešnjavo:

  • po eni strani znižuje prispevke delodajalcev za 5.24% od bruto plač, uvaja socialno kapico pri 3.5 kratniku povprečne plače in ukinja najvišji dohodninski razred v skupnem znesku razbremenitve za 638 mio, po drugi strani zvišuje dohodnino v srednjih razredih in zmanjšuje olajšave nekje za polovico prej znižanih prispevkov, to je največ za 320 mio. Posebej sporno je zmanjševanje olajšav za družine, ki so v glavnem spodbude za to, da imamo več otrok, obenem pa jamramo, da imamo nizko rodnost in se prebivalstvo stara, zato imamo s tem večje stroške in zato rabimo davčno prestrukturiranje. Nelogično.
  • nadomestne vire išče še v razširjeni osnovi DDV, v skrajnosti z ukinitvijo nižjega razreda obdavčitve hrane in podobno, za največ 689 mio, nato s povečanjem davka na nepremičnine za od 280 mio, kar je povprečje OECD, pa do 890 mio, kar je največ v OECD in nazadnje (zelo skromno) povečanje stopnje davka za dohodke iz kapitala za največ 55 mio
  • kot cvetko, ki pa kaže pravega duha te študije, predlaga (in to na prvem mestu) ukinitev najvišje, 50%-ne dohodninske stopnje za najvišje dohodke.

Kakor rečeno, ne vidim pravega razloga za to zmešnjavo. Kot razlog za davčno reformo navaja povečane socialne stroške, ki izhajajo iz staranja prebivalstva, nato pa predlaga znižanje prispevkov za ta namen in prenos obremenitev na druge davčne vire, dohodnino, ki ima isto osnovo kot prispevki in druge, posredne davke. Če vse seštejemo, vidimo, kam pes taco moli:

  • reforma razbremenjuje plače (kar je strošek podjetij) in najvišje plače (ki jo prejemajo vodilni v podjetjih) za okoli 320 mio (kar je očitno glavni cilj predloga)
  • ta znesek bi dobili v glavnem z obremenjevanjem povprečnih državljanov, to je s povečanjem izplena iz dohodnine v nižjih razredih, nato iz DDV z razširitvijo osnov in/ali nazadnje s povečanjem davkov na kapital in nepremičnine.

To zadnje je upravičeno, saj pri nas poberemo od kapitala in nepremičnin pol manj davkov kot je povprečje EU. Pri ostalih predlogih, ki dodatno obremenjujejo povprečne plače, razbremenjujejo pa tiste, ki že sedaj zaslužijo več, pa se vidi, da so pobrani iz nekih neoliberalnih priročnikov, ki danes zvenijo zastarelo.

Naj na koncu podam še svoje mnenje: podpiram predlagano povečanje davkov na kapital in nepremičnine (do 1,1% BDP, kar je povprečje OECD), ki bi mu dodal še zvišanje efektivne stopnje davka na dobiček družb za vsaj 2,5% na 15%  in vključitev dohodkov iz kapitala v dohodnino, prispevkov pa v skupnem znesku ne bi zmanjševal, kvečjemu za isti znesek, kot bi se povečal priliv iz dohodnine. Tako bi se skupna davčna obremenitev povečala za okoli 1% BDP na skupno 38% BDP, s tako povečano obremenitvijo oz. 430 mio pa bi reševali najprej pereč problem zdravstva, kar je po moje pomembnejše, kot dodatno povečevanje plač že sedaj najbolje plačanim vodilnim v podjetjih. Kar se pa tiče razbremenjevanja plač strokovnjakov, kar zahtevajo gospodarstveniki, je problem širši: že sedaj bodo morali podjetniki bistveno več plačevati strokovnjake, nekje za 50%, drugače jim bodo vsi ušli v tujino in tistih nekaj sto evrov razlike zaradi socialne kapice ne bo ključnih. Da bi to zmogli, pa bodo morali precej povečati produktivnost v podjetjih, kar je tako ali tako njihova osnovna naloga.

Vse v vsemu, navedena študija zgreši bistvo. Sami smo sposobni pripraviti veliko boljši predlog, ki bo upošteval našo specifiko, predvsem pa ne rabimo nekih neoliberalnih nasvetov nekih zakamufliranih predstavnikov (in zaščitnikov) kapitala – smo se jih že preobjedli, kot pri bančni sanaciji in pokojninski reformi. Odgovorni na MF, ki so za to nepotrebno študijo plačali 60,000 eur in tako vrgli denar stran, pa bi morali za to odgovarjati.

 

3 responses

    • Socialni stroški so prejemki prebivalstva, ki bremenijo davke in prispevke, to je državo in ne izvirajo neposredno iz dela (kot plača za opravljeno delo). Tako označbo uporabljajo statistiki.

%d bloggers like this: