Ker na tem blogu nismo pravoverni, ampak usmerjeni k iskanju resnice, objavljam video nemškega pulmologa Wolfganga Wodarga o upravičenosti korona panike.

Ta teden sem naredil simulacije glede učinkov korona krize na slovenski BDP. Velikost izpada BDP bo sorazmerna z intenzivnostjo bitke za zajezitev širjenja virusa in z dolžino krize. Brez vseh javnih ukrepov omejevanja širitve bi bila človeška žrtev enormna, kar je seveda tako iz humanističnega kot političnega vidika nevzdržno. Vendar pa se z vsemi drastičnimi preventivnimi ukrepi za sploščitev krivulje širitve virusa povečuje gospodarska škoda, saj se praktično zapre vse, razen nujnih služb in proizvodnje nujnih življenjskih potrebščin. Gospodarski šok je hipni in enormni, vendar pa ni nujno, da bo kriza kratka. Če se kriza močno podaljša, se bistveno spremenijo tudi opcije za politične voditelje, ki bodo soočeni z naslovno nespodobno izbiro.

Nadaljujte z branjem→

Matjaž Rutar

Če ne bomo izkoristil ECB-jevega helikopterskega denarja, je velika verjetnost, da bo BDP upadel za 10-15%. Tudi če se ne zadolžimo, pa po mojem tudi ob najbolj neumnem početju vlade brez tega ne bo šlo, nam naraste zaradi padca BDP delež dolga v BDP ju iz sedanjih 70% na 83% (32,2/(45,75*85%)). In mi bomo skoraj v celoti uničili gospodarstvo. Ne le za eno ali dve leti. In pade večina infrastrukturnih projektov z vsemi multiplikatorji na BDP. Kar poglej si zadnjo krizo in napačen odziv takratne Pahorjeve vlade. Koliko izgubljenih let smo doživeli. Je pa res, da smo potamanili nekaj čarovnic.

Če pa uporabimo ECB-jev helikopterski denar, tudi če se vsa dodatna zadolžitev v višini 7,5 mrd (delno iz dobljenega denarja na trgu, delno iz operacij ECB) odrazi v povečani zadolžitvi, in nam uspe ohraniti BDP matematično nedotaknjen (po trditvah J. Damijana je to zaradi metodologije celo mogoče, sam se v to nisem spuščal), se nam delež dolga v BDP-ju poveča iz 70% na 87% ((32,2+7,5)/45,75).

Ohranimo generator trošenja, ljudje imajo zaposlitve, imajo občutek potrebnosti in koristnosti, infrastrukturni projekti z vsemi svojimi multiplikativnimi učinki na BDP lahko gredo dalje in se še intenzivirajo.

Nadaljujte z branjem→

Vladna ukrepa, da država delno (40%) sofinancira plače zaposlenih, ki so na čakanju in da podjetjem omogoči odlog plačila prispevkov za zaposlene, nista dobro premišljena. Gre za polovičarska ukrepa, ki ne rešujeta težav podjetij, ki jih je prizadel ta povsem eksogeni virusni šok. Namreč v času zaprtja vseh gostinskih, turističnih in večine trgovinskih objektov, v času kolapsiranja gradbeništva in postopnega zapiranja vseh velikih industrijskih obratov (razen v živilski in delno v kemični industriji), v času, ko ostale storitvene dejavnosti delujejo na minus 20 ali več odstotkov, v času, ko samozaposleni (pri s.p.-jih) zaradi tega ne bodo imeli nobenih prihodkov, torej v času, ko se bo obseg prihodkov v naslednjih najmanj 2 mesecih zmanjšal agregatno za +30%, se bodo vsa ta podjetja in samozaposleni znašli v precejšnjih likvidnostnih težavah. Morajo namreč financirati plače (tudi če samo 60%), morajo poplačevati svoje obveznosti do dobaviteljev in do bank.

Odlog plačila prispevkov na plače in reprogramiranje plačila akontacij plačila davka od dohodka pravnih oseb ali reprogramiranje odplačila kreditov (nad čimer banke niso navdušene) ne rešuje problema. Podjetja se bodo morala zadolžiti v ta namen (če jim bodo banke sploh odobrile novo zadolžitev), kar jih ob padcu prihodkov spravlja v precejšnje težave in potencialno nesolventnost. Za podjetja je bolj racionalno v takšnih razmerah začasno, iz poslovnih razlogov odpustiti zaposlene, se rešiti bremena stroškov plač in ta problem prevaliti na državni proračun.

Problem se torej samo preloži na državo. Problem pa je, da zaposleni izgubijo službe in da se jim zmanjšajo prihodki (v obliki nadomestil za brezposelne), kar se pokaže v manjši agregatni potrošnji in s tem še dodatno večjem padcu BDP. Drugi problem pa je, da podjetja ne morejo plačevati svojih dobaviteljev in potencialno obveznosti do bank, kar problem potisne po verigi navzgor. Celoten gospodarski sistem se zamaje. Podobno kot v letih 2009-2010, ko se je tedanja vlada na napačen način lotila “reševanja” krize (z nekakšnim garancijskim skladom v višini 1 milijarde evrov, ki pa je bil iz objektivnih razlogov le minorno izkoriščen, saj ni bilo povpraševanja).

Nadaljujte z branjem→

Mojca Svetek

V ponedeljek (16:56) se je nova vlada Republike Slovenije na Twitterju pohvalila, da je s svojimi ukrepi umirila rast števila okuženih za novim koronavirusom. V resnici te statistike ne odražajo nemudnih učinkov ukrepov za omejevanje stikov, temveč zgolj vladno odločitev, da se v Sloveniji testiranja za Covid-19 omejijo le na osebe z vsemi znaki okužbe, ki so pripotovale iz ogroženih območij ali so bile v tesnem stiku z osebo s potrjeno okužbo (torej osebe, pri katerih je izsledljiv vir okužbe), ne pa tudi na njihove družinske člane (predpostavka, da so tudi že okuženi).

Na ogorčenje slovenske javnosti, ki opozarja, da se Slovenija vede v nasprotju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije in primeri dobre prakse iz tujine (npr. Južna Koreja), je včeraj Nacionalni inštitut za javno zdravje objavil podatke, da je Slovenija na 6. mestu po številu opravljenih testov na milijon prebivalstva. Italija je po številu testiranj na prebivalca vzporedno z nami, medtem ko se države, ki so model uspešnega spoprijemanja z epidemijo, lahko pohvalijo z dvakrat do trikrat bolj množičnim testiranjem.

Nadaljujte z branjem→

Moje simualcije kažejo, da se zaradi boja proti širjenju koronavirusa utegne slovenski BDP letos zmanjšati med dobrimi 6% (če bo kriza blažja) in 14% ali več (če bo kriza daljša):

Nadaljujte z branjem→

Ameriška vlada je že najavila, da preučuje možnost, da bi kot protiukrep za padec povpraševanja vsakemu državljanu nakazala po 1,000 dolarjev mesečno (klasični helikopterski denar). V ZDA je tak ukrep zaradi drugačne delovne zakonodaje morda smiseln, saj zaposleni nimajo pravice niti do nadomestila za bolniško odsotnost. V Evropi je tak ukrep v času popolnega zaprtja meja, gospodarstva in ljudi v karantene manj primeren (razen za samozaposlene in prekarno zaposlene), saj delovna zakonodaja omogoča plačo za čas čakanja na delo, hkrati pa ljudje zaradi karanten in zaprtja trgovin tudi fizično ne morejo več trošiti. Ti transferji bi se prelevili v varčevanje, torej ne bi opravili svoje naloge.

Vendar pa je helikopterski denar v tem trenutku smiseln za podjetja. Ključni cilj vlad je, da se ob začasnem padcu gospodarske aktivnosti ohranijo delovna mesta. Zato so vse vlade sprejele podobne ukrepe, s katerimi neposredno (s sofinanciranjem dela plače zaposlenih na čakanju) ali posredno prek odloga ali odpisa plačil socialnih prispevkov za zaposlene sofinancirajo stroške dela podjetij. Vendar morajo podjetja še vedno zagotoviti sredstva za plačilo neto plač. Ob eno- ali dvo-mesečnem izpadu prodaje lahko podjetja morda še zdržijo tako izgubo. Če pa se bo kriza podaljšala, bodo podjetja prisiljena odpuščati, s čimer bodo breme stroškov zaposlenih prevalila na proračune.

In tukaj se potem zastavi (za nekatere) heretično vprašanje: zakaj ne bi vlade podjetjem v celoti pokrile izpada proizvodnje oziroma prodaje zaradi boja proti širitvi korona virusa? In zakaj ne bi v ta namen uporabili “denarja”, ki ga ECB z namenom ustvarjanja inflacije vsak mesec porabi za nakupe obveznic na trgu?

Saj res, zakaj ne?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pričakovano zmanjšanje gospodarske aktivnosti ter stroški v zvezi s sanacijo razmer epidemije, bodo imeli razumljivo velik vpliv tudi na državni proračun oz. na javne finance. Seveda so vse ocene ta trenutek zelo nezanesljive, a poskusi izračuna učinkov vsekakor niso odveč, saj odpirajo finančni okvir, v katerem bomo iskali rešitve. Pri tem izhajam tudi iz Damijanove ocene različnih scenarijev upada BDP in na podoben način sem ocenil tudi pričakovane izpade prilivov v državne blagajne.

V prvi tabeli so tako ključne številke državnega proračuna za zadnji dve leti (zaradi primerjave), dve oceni za letošnje leto (osnovna in pesimistična), dodan pa je tudi stolpec trenutno sprejetega proračuna za letošnje leto. Nato pa so izračunane še nominalne in odstotne razlike teh scenarijev glede na podatke lanskega leta. Struktura proračuna v tabeli je sicer nekoliko drugačna, kot se običajno prikazuje. Najprej so osnovni davčni viri ter redni izdatki države za plače, material in socialne transferje. Pri teh postavkah je med leti manj nihanj in njihov rezultat je bolj predvidljiv. Nato pa so dodani učinki sredstev iz EU in investicije, kjer pa so prisotna večja letna odstopanja. Na osnovi tega je ugotovljen primarni proračunski rezultat, po odbitku obresti pa še končni proračunski presežek ali primanjkljaj države.

Nadaljujte z branjem→

John Ioannidis, sicer po stroki epidemiolog in profesor na univerzi Stanford, je leta 2005 šokiral akademsko javnost z raziskavo, ki je dokazovala, da je večina rezultatov znanstvenih študij napačnih (ker ne upoštevajo v zadovoljivi meri moči statistične povezave), leta 2016 pa je dokazoval, da je večina kliničnih testov v medicini napačno ocenjenih.

No, v svežem komentarju pa je Ioannidis podvomil v ustreznost drastičnih ukrepov držav glede omejevanja širitve koronavirusa, saj pravi, da nimamo dovolj zanesljivih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sprejemali tako drastične odločitve. Število ugotovljenih okuženih nam namreč nič ne pove o razširjenosti okužbe v populaciji, saj testi niso bili narejeni na reprezentativnem slučajnem vzorcu (kot denimo ankete). Pravi, da morda sprejemamo preveč drastične ukrepe glede na potencialne človeške žrtve, sploh če je smrtnost bistveno nižja, kot se danes prikazuje. In da nihče ne ve, koliko časa bo treba držati meje zaprte, ljudi držati v karantenah in imeti zaprta podjetja. Če bo to trajalo leto ali nekaj let, so lahko ekonomski in družbeni stroški enormni – glede na najhujše možne posledice v obliki človeških življenj – saj lahko pride do kolapsa gospodarstev, družbenih neredov in vojn, da o učinkih na mentalno zdravje ljudi ne govorimo.

Nadaljujte z branjem→