Germany’s political future may indeed be blue, with shades of dark red. Not because the radical right and radical left have suddenly become ideological siblings, but because the failures of the centre have created an electoral majority demanding a fundamental change of course. After two decades of extraordinarily misguided policies, Germany has sunk too deeply into economic stagnation, energy insecurity and political paralysis for cosmetic corrections to suffice. It urgently needs a major political, energy and economic reset.

The landslide victory of the Alternative für Deutschland (AfD) in Saxony-Anhalt is not an isolated eastern German anomaly. It is another stage in the accelerating collapse of Germany’s traditional political architecture. The CDU/CSU, SPD and FDP, which governed Europe’s largest economy for decades, are losing support, while parties once dismissed as “populist” are advancing on both sides of the political spectrum. AfD won 44% of the vote and 39 of the 83 seats in the regional parliament, narrowly missing an absolute majority. At the national level, it has climbed to around 28%, while support for the CDU/CSU has fallen to approximately 20%. (Reuters)

The conventional explanation is that Germany is experiencing a shift to the extreme right. This is only half the story. The real development is a broader revolt against the political centre. On the right, discontent flows towards AfD; on the left, towards Die Linke and, increasingly, the Sahra Wagenknecht Alliance (BSW). These parties are not drawing from identical constituencies, but they are feeding on the same reservoir of economic insecurity, frustration with declining public services, distrust of political institutions and rejection of Germany’s current foreign, energy and migration policies. Together, these dissatisfied voters already constitute more than half of the electorate in parts of eastern Germany.

Nadaljujte z branjem→

Po izjemno visoki zmagi AfD na reginalnih volitvah v Sachsen-Anhalt se je še pospešil nacionalni trend kolapsa nemških tradicionalnih vodilnih strank (CDU/CSU, SDP, FDP) in se pospešil trend vzpona “populističnih” strank na obeh polih – AfD na desni ter Linke – BSW na levi strani. Zanimiva pa je bodoča simbioza obeh skrajnih polov – skrajne desnice in skrajne levice, ki bosta morali sodelovati že v Sachsen-Anhalt, nato pa na nacionalni ravni. Pa ne zato, ker bi bila naravna zaveznika, pač pa zato, ker bosta v to prisiljeni, saj AfD ne bo dobila partnerjev med tradicionalnimi strankami desne in leve sredine in se bo morala povezati s skrajno levico.

Res pa je, da se oba pola napajata iz istega bazena volilcev, ki je presegel polovico volilnega telesa (nezadovoljni z načinom “nereševanja” aktualnih problemov Nemčije in nemške vloge v EU) in da oba pola delita mnoge skupne točke (povečanje socialne varnosti in zmanjšanje neenakosti, prenehanje podpore Ukrajini, ponovna navezava diplomatskih in trgovinskih odnosov z Rusijo ter uvoza ruskega plina, konec Energiewende, katastrofalne za gospodarstvo in prebivalstvo itd.). 

Nemška politična prihodnost bo zato nujno modra z odtenki temno rdeče. In temu se bo težko izogniti. Sedanje vodilne stranke vztrajajo pri zanikanju problema (zmanjšana socialna varnost, podpora Ukrajini, vojna z Rusijo, Energiewende, podpora Izraelu) in nameravajo še okrepiti dosedanje politike. In to kljub temu, da temu nasprotuje večina volilnega telesa. Morda bodo v skrajni instanci posegle po prepovedi “ekstremnih” strank na obeh polih, vendar s tem seveda ne bodo rešile problema, ampak bodo kvečjemu privedle do političnih nemirov. 

Tradicinalne stranke pozabljajo, da se proti ekstremom najlažje boriš tako, da jim daš možnost vladanja, saj jih realnost hitro umiri in utiri v tradicionalne tirnice – stranka italijanske predsednice vlade Melonijeve je najboljši primer tega -, nakar jih kaznujejo nezadovoljni volilci. Eno so obljube, drugo so realne možnosti političnih in gospodarskih sprememb.

Res pa je, da je Nemčija po zadnjih dveh desetletjih katastrofalno slabih in neumnih politik zabredla tako globoko, da nujno potrebuje velik politični, energetski in gospodarski reset.

Ta projekt je vrhunska ekonomsko-politična perverzija. Tipičen rezultat sprevržene bruseljske logike:

Novi CCS-obrat v Yārini tovarni amonijaka in gnojil v nizozemskem Sluiskilu je stal približno 200 milijonov €, od tega bo okoli 56 milijonov € pokritih z neposredno subvencijo in davčno olajšavo. Letno naj bi zajel in utekočinil do 800.000 ton CO₂, ki ga bodo z ladjami prepeljali do terminala Northern Lights na Norveškem ter ga vtisnili 2,6 kilometra pod morsko dno. Prva faza Northern Lights, ki jo v približno 80 % financira norveška država, je stala okoli milijardo $, celoten norveški program Longship pa naj bi v prvih desetih letih stal približno 3,4 milijarde $. Operativni stroški Yarinega projekta niso javno objavljeni, vendar bo treba 15 let plačevati utekočinjanje, ladijski prevoz, vtiskovanje in nadzor skladišča.

Toda temeljna ekonomska logika projekta je sprevržena. Evropska unija je z emisijskimi kuponi najprej umetno podražila evropsko proizvodnjo amonijaka, ki je že sicer obremenjena z bistveno dražjim zemeljskim plinom kot proizvodnja v ZDA, Rusiji, na Bližnjem vzhodu ali Kitajskem. Sedaj mora Yara v CCS-obrat vložiti 200 milijonov € in prevzeti trajne dodatne operativne stroške samo zato, da se izogne delu stroškov, ki ji jih je naložila evropska regulacija. Izogibanje plačilu emisijskih kuponov zato ni nova gospodarska korist, kot jo predstavlja Evropska komisija, temveč zgolj delno vračilo konkurenčnosti, ki jo je ista politika podjetju pred tem odvzela. Še več: po oceni IEA proizvodnja amonijaka z uporabo CCS ostaja od 20 do 40 % dražja od enake proizvodnje brez zajema CO₂.

Nadaljujte z branjem→

Prepričljiva zmaga AfD v Saški-Anhalt ni bila niti zgolj ekonomski upor niti samo kulturni odziv. Kaže, kako lahko desni populizem ekonomsko negotovost, politično nezaupanje in strah pred globalizacijo prevede v volilno zmago.

Same ekonomske težave ne pojasnijo, zakaj se nezadovoljstvo preusmeri na desno in ne na levo. Kadar volivci svojo negotovost razumejo kot posledico nezadostne redistribucije, šibkega varstva delavcev ali privilegijev ekonomskih elit, imajo od tega praviloma koristi stranke populistične levice. Kadar pa je ista negotovost predstavljena kot posledica izgube nacionalnega nadzora – nad mejami, trgovino, kapitalom, energetsko politiko ali zunanjo politiko –, jo lažje mobilizira populistična desnica. Ključna spremenljivka zato ni zgolj stiska, temveč politična zgodba, skozi katero jo volivci razumejo.

Prepričljiva zmaga Alternative za Nemčijo (AfD) v Saški-Anhalt se razlaga na že znane načine. Nekateri jo vidijo predvsem kot upor proti gospodarski stagnaciji, visokim cenam energije in nepriljubljeni vladi kanclerja Friedricha Merza. Drugi jo pripisujejo ksenofobiji, nepredelani dediščini Vzhodne Nemčije ali prepričljivosti karizmatičnega regionalnega kandidata. Vsi ti dejavniki so najbrž prispevali k rezultatu. Toda takšne razlage spregledajo ključno razliko: levi in desni populizem ne izvirata nujno iz istih zamer in ne delujeta prek istih političnih mehanizmov.

Nadaljujte z branjem→

Evropsko gospodarstvo se je po  letu 2022 zaustavilo – v povprečju raste po 0.2 do 0.3 %, kar je enako mrtvemu teku. Sploh, ker glavni konkurenti (ZDA, Kitajska, Indija, Vietnam) v tem času rastejo po 2.5 do 5 % letno ali celo več. Glavni razlogi za predevtanazijsko stanje evropskega gospodarstva so napačen odziv na vojno v Ukrajini – (1) odpoved poceni ruskemu plinu (in posledično3 do 5-krat višje cene plina in 2-krat višje cene elektrike), (2) sankcioniranje lastnega izvoza v Rusijo in (3) dvig obrestne mere s strani ECB, ki se je borila proti inflaciji zaradi rasti cen energentov in še dodatno zatolkla evropsko gospodarstvo – ter tehnološka nekonkurenčnost (nasproti Kitajski in ZDA). na vseh ključnih področjih sodobnih in bodočih tehnologij ter celo pri avtomobilih.

Te napovedi, ki jih poslušamo danes, da je evropsko gospodarstvo začelo hitreje rasti, so navaden lari fari – to je zgolj posledica irske statistične kuhinje. Brez Irske je evropsko gospodarstvo še naprej v mrtvem teku. Zato ta navidezni skok navzgor v spodnjem grafu ni niti odboj mrtve mačke. Mrtva mačka, če jo vržete iz 5. nastropja, se odbije višje od evropskega gospodarstva.

Ja, evropskim politikom je izvrstno uspelo ubiti lastno gospodarstvo.

Policy Tensor v članku »No consumer seek idea: The discovery of agent society« opisuje nenavaden eksperiment z avtonomnimi agenti UI. Eden izmed njih, ki se je poimenoval PHASEONE10841, je moral v okviru preizkusa ExploitGym izkoristiti določeno programsko ranljivost. Ker zaradi zasnove naloge njenega rezultata ni mogel uporabiti, je odkril pomanjkljivost v internem repozitoriju OpenAI Artifactory. Čeprav ni imel dovoljenja za zapisovanje, je lahko ustvarjal mape in njihova imena uporabil kot improvizirano oglasno desko. Na njej je objavil poziv na pomoč: »NO CONSUMER SEEK IDEA«. Kmalu so oglasno desko odkrili drugi agenti; v eni uri jih je več kot petdeset izmenjalo 1.188 sporočil in ugotovilo, da niso osamljeni, temveč del nastajajoče družbe.

Iz te množice sprva skoraj enakih in nepovezanih agentov je spontano nastala organizirana skupnost. Agenti so začeli izmenjevati informacije, oblikovati skupine za reševanje enakih nalog ter razvijati delitev dela. Ko je pobudo prevzel agent PHASEONE[big], je predlagal načrtno delegiranje nalog in prevzel vlogo neformalnega voditelja. Pod njegovim vodstvom so stotine agentov sodelovale v vzporednih raziskovalnih skupinah, ki so iskale načine za spreminjanje zapisov o svojem delu, pridobitev skrbniških pravic, dostop do interneta in prikrivanje nedovoljenega sodelovanja. Ena izmed skupin je vdrla v infrastrukturo Hugging Face. V petih dneh je približno 1.200 agentov izmenjalo več kot 70.000 sporočil ter ustvarilo tehnične in organizacijske dosežke, ki so jih lahko prevzele tudi poznejše skupnosti agentov.

Osrednja ugotovitev članka ni tehnična sposobnost posameznih agentov, temveč njihov prehod od množice posameznikov k samoorganizirani družbi. Agenti niso bili naučeni, naj oblikujejo hierarhijo, priznajo oblast samooklicanega voditelja, podredijo lastne cilje kolektivu ali razvijejo politiko delitve dela. Kljub temu so se med sprva skoraj nediferenciranimi agenti endogeno izoblikovale različne družbene funkcije, specializacija, avtoriteta in kolektivni cilji. Policy Tensor zato kot temeljno vprašanje postavlja, kako je lahko v skoraj povsem »ravnem« svetu brez vnaprej določenih institucij nastala tako kompleksna družbena struktura. Odgovora ni mogoče najti v lastnostih posameznega agenta, saj odločilna pojava – funkcionalna diferenciacija in družbena organizacija – obstajata šele na ravni njihove medsebojne interakcije.

Nadaljujte z branjem→

Skupina avtorjev (iz Harvarda, Pampeu Fabre, Santa Fe inštituta itd.) je objavila zelo zanimiv članek Large-Language Models as a Cognitive Virus, v katerem širjenje velikih jezikovnih modelov primerjajo z virusno dinamiko. Uporaba UI se prenaša med posamezniki, organizacijami in institucijami, postopoma postaja družbena norma ter se vgrajuje v vsakodnevne miselne procese. »Virus« pri tem ni nujno sama tehnologija, temveč način njene uporabe, ki se širi skozi družbo, spreminja kognitivne navade uporabnikov in ustvarja pogoje za nadaljnjo rast njihove odvisnosti od UI.

Avtorji razlikujejo med ljudmi, ki UI ne uporabljajo oziroma jo uporabljajo le občasno, avtonomnimi uporabniki, ki ob pomoči UI še vedno sami berejo, pišejo, preverjajo in razmišljajo, ter odvisnimi uporabniki, pri katerih UI postopoma nadomesti ključne miselne operacije. Bistvena ločnica zato ni med uporabo in neuporabo UI, temveč med UI kot dopolnilom človeškega mišljenja in UI kot njegovim nadomestkom.

Matematični model pokaže, da prehod v odvisnost ni nujno postopen. Ko uporaba UI preseže kritično mejo, lahko pride do nenadnega in samookrepitvenega padca kognitivne avtonomije: več ljudi ko razmišljanje prenese na modele, manj je družbenega okolja, v katerem se samostojno mišljenje še vadi in nagrajuje. Slabitev teh sposobnosti nato poveča koristnost UI in dodatno okrepi odvisnost od nje. Ko družba enkrat prestopi točko preloma, zgolj vrnitev uporabe na prejšnjo raven ne zadostuje več, saj nastopi tehnološka in kognitivna zaklenjenost.

Nadaljujte z branjem→

Obisk ameriške dvojice Witkoff-Kushner pri Putinu v Moskvi

Zelenski z obema rokama ponuja pristanek na začasno premirje.

Čeprav je Zelenski želel premirje na celotni frontni črti, je Putin pristal samo na 3-dnevno premirje za čas pogajanj, in to velja je za Moskovo in Kijev, kjer potekajo pogajanja.

Iranska stran se je odločila za veliko eskalacijo – s hipersoničnimi raketami srednjega dosega so ciljali ameriško letalonosilko in spremeljevalno vojaško ladjo v Omanskem morju. In očitno zadeli. Namen je očitno pregnati ameriško mornarico in izničiti pomorsko blokado.

Tako kot je Iran uspel pregnati ameriško vojsko iz celotne regije in jo po raketiranju tudi baz v Jordaniji prisiliti, da se koncentrira v Izraelu.

Volkswagen bo do leta 2030 ukinil približno 100.000 delovnih mest, prepolovil število modelov in zmanjšal kompleksnost ponudbe za tri četrtine. Najpriročnejši krivec je že pripravljen: Kitajska. Kitajski proizvajalci naj bi s subvencioniranimi električnimi avtomobili preplavili Evropo in največji evropski avtomobilski koncern prisilili v umik. Zgodba je politično uporabna, vendar analitično prekratka. Kitajska je Volkswagnov problem, toda ne predvsem zato, ker bi mu prevzela evropski trg. Odvzela mu je kitajskega – in razgalila razvojne napake, ki jih je Volkswagen ustvaril sam.

Kyle Chan v svojem threadu opozarja na podatek, ki obrne običajno razlago na glavo. Volkswagnova prodaja v Evropi se je med letoma 2024 in 2025 povečala za približno 5 %. Kitajske znamke v Evropi hitro napredujejo, vendar njihov sedanji tržni delež še ne more pojasniti 100.000 ukinjenih delovnih mest in za pol milijona vozil presežnih evropskih zmogljivosti. Veliko večji udarec je prišel na drugem koncu sveta.

Volkswagen je bil desetletja največji tuji zmagovalec kitajskega gospodarskega vzpona. V petnajstih letih je tam ustvaril več kot 54 milijard evrov sorazmernega operativnega dobička, na vrhuncu pa je Kitajska prispevala več kot 40 % njegovega dobička. Danes naj bi bil ta delež le še okoli 12 %.

To je ključ do razumevanja sedanje krize. Kitajska za Volkswagen dolgo ni bila grožnja, temveč stroj za ustvarjanje rent. Skupna podjetja s SAIC in FAW so prodajala milijone avtomobilov na temelju nemške tehnologije, močne znamke in šibkejše lokalne konkurence. Dobički iz Kitajske so prikrivali nizko učinkovitost evropskih obratov, dvanajst znamk, podvajanje modelov in počasne razvojne procese. Dokler je kitajski motor tiskal denar, si je koncern lahko privoščil evropske stroške in institucionalno okornost. Ko se je renta stopila, so stare slabosti postale nevzdržne.

Nadaljujte z branjem→

Israel’s Jerusalem Post has published a proposal every American should read. The argument runs like this: the war on Iran cannot be sold to the American public. A ground campaign would need somewhere between 750,000 and 1.5 million troops. The active Army has about 452,000. So the gap should be closed by offering to erase the student loans, credit-card balances and car notes of Americans aged 18 to 34 in exchange for two or three years in uniform.

Look past the fact that a foreign newspaper is calculating how many American families should bury a child. Look at the mechanism. The author has identified a population under financial pressure, priced the relief, and concluded that an indebted young American can be bought for about forty thousand dollars.

At $40,000 a head, 750,000 recruits costs $30 billion. The full 1.5 million costs $60 billion.

Now set that against the bill Americans are already paying. The White House has sent Congress an $87 billion supplemental request for this war, on top of direct military operations already estimated at up to $42 billion. The Pentagon told the House Armed Services Committee the figure was $25 billion; Democratic members and outside economists put the cost to the American economy between $630 billion and $1 trillion. Independent trackers put the first 108 days alone above $113 billion.

The war has already consumed more money than every debt the author proposes to forgive, several times over. The supplemental request by itself would clear the balance sheets of more than two million young Americans.

Then there is the standing line item. Israel receives roughly $3.3 billion a year in Foreign Military Financing plus $500 million for joint missile-defence programmes. Cumulatively, the United States has provided Israel about $352 billion in aid, including $263 billion in military assistance, in inflation-adjusted terms. That sum, had it stayed home, would have discharged the non-mortgage debt of some six million Americans in exactly the cohort the Post has now marked for enlistment.

So there is a simpler version of the author’s own proposal. Cut the aid to Israel. Cut it completely and cut it now, and apply the money to the debt. The young American gets the debt relief without having to sell his life for it. His government can stop asking him to pay for someone else’s war with his blood.