Slovenija se je v drugem četrtletju 2026 na prvi pogled znašla med dvema najhitreje rastočima gospodarstvoma v EU: BDP se je medletno povečal za 5 %. To je skoraj petkrat več od povprečne medletne rasti v EU. Zato je zanimivo pogledati pod površino in ugotoviti, kaj je rast dejansko poganjalo: izjemno povečani farmacevtski tokovi, okrevanje tujega povpraševanja ali klasična keynesianska ekspanzija domačega povpraševanja?

Podatki Statističnega urada dajejo precej jasen odgovor. V prvem četrtletju je BDP medletno porasel za 3,2 %, v drugem pa za 5 %. V obeh četrtletjih je največji neposredni impulz prihajal iz domače potrošnje in investicij. V drugem četrtletju so investicije v osnovna sredstva k rasti prispevale 2,7 odstotne točke, potrošnja gospodinjstev 1,7, državna potrošnja pa 1,1 odstotne točke.

Prispevki k medletni realni rasti BDP

Vir: podatki SURS, Izdatkovna struktura BDP. Originalni podatki, primerjava z istim četrtletjem predhodnega leta. Zaradi zaokroževanja se lahko vsota komponent minimalno razlikuje.

Številke kažejo skoraj učbeniški primer keynesiansko poganjane rasti. Končna potrošnja in investicije v osnovna sredstva so v drugem četrtletju skupaj prispevale približno 5,6 odstotne točke. Ker so zaloge računovodsko znižale rast za 0,1, saldo zunanje trgovine pa za 0,5 odstotne točke, se je končni rezultat ustavil pri 5 %. Celotno rast in še nekaj več je torej na izdatkovni strani ustvarilo domače povpraševanje.

Najmočnejši posamični dejavnik je bil investicijski cikel. Bruto investicije v osnovna sredstva so bile medletno višje za 13,2 %, investicije v zgradbe in objekte za 19 %, v druge zgradbe in inženirske objekte pa za 23,6 %. UMAR v svoji jesenski napovedi to povezuje z zaključevanjem projektov iz načrta za okrevanje in odpornost, gradnjo drugega tira, občinskimi investicijami pred lokalnimi volitvami ter zasebnimi vlaganji v nove proizvodne zmogljivosti. Gre torej za kombinacijo močnega javnega investicijskega impulza in zasebnega investicijskega cikla.

Pri tem se ponavlja vzorec, ki smo ga v Sloveniji videli že pred dobrim desetletjem. Gospodarska dinamika se je po dolgi recesiji nepričakovano obrnila navzgor sredi leta 2013, čeprav je bil BDP v letu 2013 kot celoti še vedno za približno odstotek nižji. Pravi statistični odboj je sledil leta 2014, ko je Slovenija dosegla najvišjo rast po začetku finančne krize. Poleg izvoza so ga vse bolj poganjale javne investicije, povezane s pospešenim črpanjem sredstev iz evropske finančne perspektive 2007–2013 in lokalnim investicijskim ciklom pred lokalnimi volitvami oktobra 2014.

Učinek se je nadaljeval tudi leta 2015, ki je bilo skrajni rok za črpanje velikega dela sredstev iz perspektive 2007–2013. Javne investicije so leta 2014 presegle 5 % BDP in bile med najvišjimi v EU, obsežne javne naložbe pa so postale eden ključnih motorjev okrevanja. Današnja situacija je zelo podobna: približevanje roka za porabo sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost sovpada z drugim tirom, večjimi državnimi projekti in pospešenimi občinskimi investicijami pred lokalnimi volitvami.

V obeh primerih gre za značilen slovenski investicijski cikel: večletnemu počasnemu pripravljanju projektov sledi koncentracija njihove izvedbe ob koncu evropskega finančnega obdobja in pred volitvami. Takšen investicijski sunek kratkoročno močno poveča agregatno povpraševanje, gradbeno aktivnost, zaposlenost in naročila domačim dobaviteljem. Njegova šibkost pa je, da je začasen. Ko se evropski in politični rok iztečeta, investicijska dinamika praviloma hitro upade.

Tudi potrošnja ima tokrat izrazito keynesianski značaj. Trošenje gospodinjstev se je povečalo za 3,4 %, predvsem zaradi nakupov avtomobilov, drugega trajnega blaga in turističnih storitev. Državna potrošnja je zrasla za 5,2 %, k čemur so prispevali rast zaposlenosti v javnih storitvah, plačna reforma ter prenos dela izdatkov za dolgotrajno oskrbo iz zasebnega v javno financiranje. Del izmerjene rasti državne potrošnje zato pomeni institucionalno prerazporeditev že obstoječih storitev, vendar ostaja njen makroekonomski prispevek velik.

Negativni prispevek neto izvoza ne pomeni, da izvoz zavira gospodarstvo

Podatek, da je neto izvoz v prvem četrtletju rast zmanjšal za 0,7, v drugem pa za 0,5 odstotne točke, je treba interpretirati zelo previdno. Ne pomeni, da je tuje povpraševanje zmanjševalo slovensko proizvodnjo ali da izvozno usmerjeni del gospodarstva ni prispeval k rasti. Gre predvsem za rezultat računovodske dekompozicije BDP, pri kateri se od bruto izvoza odšteje bruto uvoz.

V drugem četrtletju je izvoz ustvaril zelo velik pozitiven bruto prispevek, vendar je bil statistično izničen s še večjim negativnim prispevkom uvoza. To je razumljivo: hitro povečanje domače potrošnje in investicij povečuje uvoz potrošnega blaga, strojev, transportne opreme in vmesnih proizvodov. Hkrati velik del slovenske izvozne proizvodnje temelji na uvoženih surovinah, energiji, sestavnih delih in farmacevtskih učinkovinah. Rast izvoza zato skoraj nujno spremlja tudi rast uvoza.

Negativni prispevek neto izvoza je v tem smislu predvsem računovodski oziroma dekompozicijski rezultat, ne dokaz negativnega vpliva izvoza na rast. Uvoz se v enačbi BDP odšteje zato, ker je njegova vrednost že vključena v potrošnji, investicijah ali izvozu, čeprav ni bila proizvedena v Sloveniji. To odštevanje preprečuje, da bi tujo dodano vrednost pripisali slovenskemu gospodarstvu. Izvozno povpraševanje pa kljub temu ostaja ključni vir naročil, proizvodnje in domače dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih.

Kaj pa farmacija?

Zunanjetrgovinska statistika res kaže izjemno velike tokove farmacevtskih izdelkov. Pri tem ima osrednjo vlogo globalni distribucijski center Kuehne+Nagel na Brniku, vzpostavljen v okviru mreže KN HealthChain in odprt decembra 2018. Gre za namensko skladišče za farmacevtske in zdravstvene proizvode v neposredni bližini ljubljanskega letališča, ki je bilo ob odprtju eno največjih v globalni mreži Kuehne+Nagel. Center distribuira končne farmacevtske izdelke po svetu ter skladišči in distribuira tudi proizvodne materiale za farmacevtsko industrijo.

Po njegovi vzpostavitvi se je močno povečala menjava farmacevtskih izdelkov med Slovenijo in Švico. V Slovenijo se uvažajo končni farmacevtski izdelki in aktivne učinkovine, med drugim iz Švice, Kitajske in Indije. Del se jih v Sloveniji dejansko predela, velik del pa se skladišči, distribuira ali ponovno izvozi v okviru globalnih poslovnih sistemov Novartisa in Sandoza. Zaradi tega so medicinski in farmacevtski izdelki leta 2024 predstavljali več kot 40 % slovenskega blagovnega izvoza, brez poslov oplemenitenja pa bi bil njihov delež po oceni UMAR le med 10 in 12 %.

Toda bruto vrednosti zunanje trgovine ne smemo enačiti s prispevkom k BDP. Zunanjetrgovinska statistika evidentira bruto tokove blaga čez mejo, medtem ko BDP temelji na doma ustvarjeni dodani vrednosti. Če se zdravilo v vrednosti milijon evrov uvozi in nato brez večje predelave ponovno izvozi, Slovenija zaradi tega ne ustvari milijona evrov BDP. V BDP vstopijo zgolj domača logistična, skladiščna in trgovska marža oziroma vrednost opravljene predelave.

Še bolj povedno je, da je bila po oceni UMAR proizvodnja v farmacevtski industriji v drugem četrtletju približno enaka kot leto prej. To pomeni, da je bila rast farmacevtskega izvoza precej močnejša od rasti dejanske proizvodnje. Farmacevtski tokovi so zato močno povečali zunanjetrgovinske agregate, bistveno manj pa domačo dodano vrednost. Predelovalne dejavnosti kot celota so k 5-odstotni rasti BDP prispevale 0,8 odstotne točke, pri čemer so poleg farmacije rasle tudi avtomobilska, strojna in kovinska industrija.

Petodstotne rasti zato ni mogoče odpraviti kot statistično iluzijo, ki naj bi jo ustvaril farmacevtski reeksport. Posli oplemenitenja močno napihujejo podatke o bruto izvozu, vendar zaradi neto načela nacionalnih računov ne morejo pojasniti celotne rasti BDP. Prav tako negativnega prispevka neto izvoza ne smemo interpretirati tako, kot da je izvoz zaviral rast: tuje povpraševanje ustvarja pomemben del domače dodane vrednosti v industriji, računovodsko negativni saldo pa je posledica še hitrejše rasti uvoza.

Najustrezneje je zato govoriti o pretežno keynesiansko poganjani rasti, okrepljeni z izvoznim povpraševanjem. Jedro pospeška predstavljajo javni in zasebni investicijski cikel, evropska sredstva, državna potrošnja ter rast dohodkov in trošenja gospodinjstev. Izvoz podpira industrijsko proizvodnjo, vendar zaradi velike uvozne vsebnosti proizvodnje in še močnejšega uvoza končnih ter investicijskih proizvodov v izdatkovni dekompoziciji ne ustvarja pozitivnega neto prispevka.

Prav v tem je tudi opozorilo. Pomemben del sedanje rasti temelji na dejavnikih z omejenim rokom trajanja: zaključevanju evropskih projektov, drugem tiru, občinskem investicijskem ciklu, plačni reformi in institucionalnem učinku dolgotrajne oskrbe. Tako kot po investicijskem sunku v letih 2014–2015 se lahko rast po izteku teh spodbud hitro umiri. Takrat se bo pokazalo, koliko sedanjega pospeška je pomenilo trajno povečanje proizvodnih zmogljivosti in produktivnosti ter koliko zgolj začasen keynesianski veter v jadra.