Odziv na članek v Reporterju: Preden daješ sodbe, se moraš o zadevah prej vsaj poučiti

V zadnji številki Reporterja je novinarka Maja Sunčič v zvezi z menoj v članku z naslovom »Jože Damijan ne sme postati guverner BS, sicer se nam slabo piše. Ogroženi bodo naši življenjski prihranki v bankah!« navedla številne pavšalne in tendenciozne trditve, ki ne držijo. Večina trditev ne zdrži resne presoje. Konkretno pa se odzivam le na tri najbolj izpostavljene trditve v članku, in sicer glede moje »podpore« Binetu Kordežu, glede mojega »sodelovanja« s stranko Levica in glede problema škodljivosti minimalne plače.

1. Glede moje »podpore« Binetu Kordežu novinarka Maja Sunčič pravi naslednje: »Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!«

V zvezi s tem želim povedati naslednje.

Prvič, od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je prevzem izvajal, ne samo distanciral, pač pa sem ga javno kritiziral (glejte mojo e-diskusijo z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.

Drugič, takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi običajno škodljivi za prevzeta podjetja, ker se denarni tok uporablja za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Specifično za Merkur pa sem poudaril da, ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja, sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oziroma krize (glejte podrobnosti spodaj).

Tretjič, od poslovne prakse prevzema Merkurja in škodljivih posledic tega sem se javno distanciral in jih kritiziral ter jih nato tudi ponovil in še razširil 5 let kasneje, decembra 2012, v e-diskusiji z Binetom Kordežem, objavljeni na mojem blogu. Preden kdorkoli daje kakšne vrednostne sodbe, si mora te stvari prebrati.

In četrtič, Bine Kordež je krivdo na sodišču priznal in zanjo prestaja zaporno kazen. Do tega dela njegove “personalne mape” imam še vedno enake strokovne in moralne zadržke in sva o njih obširno – javno – diskutirala. Toda Bine Kordež je hkrati zelo pronicljiv analitik, bistveno boljši od vseh naših novinarjev na tem področju, strokovno plat posameznih zadev razume v drobovje in se vanje tudi zelo poglobi. Bolje razume stvari kot večina mojih akademskih kolegov. Njegove analize so izjemno kvalitetne in zato danes nimam več težav s tem, da jih objavljam na mojem blogu. In zato sem v letošnjem intervjuju za Manager na izrecno vprašanje novinarke o tem povedal:

Tudi jaz sem, priznam, imel s tem najprej kaj nekaj težav, sprva sem mu rekel, da lahko objavlja na mojem blogu, dokler ni obsojen. Ampak na koncu sem si rekel, naredil je veliko napako, je v zaporu, služi kazen, po drugi strani pa je zelo analitičen, zna pogledati na probleme  z druge plati, to ga zanima in ima tudi podatke. Tudi Karl May je najboljše knjige o Vinetuju napisal v zaporu.

Vsakdo od nas je v življenju naredil napake in stvari, na katere ni ponosen. Ključno je, da jih vsakdo od nas prizna in se zanje pokesa ter jih ne ponavlja več. In od vsakogar od nas je odvisno, ali smo sposobni napake sebi in drugim odpuščati ali pa bomo ljudi, ki so naredili napako, ki jo obžalujejo, za vedno izobčili. Krščanska logika, ki temelji na odpuščanju grehov, je tukaj zelo jasna. In naj ponovim Kristusov evangelijski stavek, ki ga je izrekel, ko so hoteli javno kamenjati prešuštnico: »Kdor nima nobenega greha, naj prvi vrže kamen«. Prešuštnici pa je dejal: »Pojdi in ne greši več«.

Jaz sem sposoben priznavati lastne napake in tudi strokovne zmote ter se zanje opravičiti. Znam pa tudi odpuščati napake drugih. Če bi bili tega sposobni vsi, bi bil naš svet bistveno manj zastrupljen.

2. Kar se tiče mojega »sodelovanja« s stranko Levica, pa si lahko moja stališča preberete v intervjuju za Manager, ki nosi karakterističen naslov: (intervju) Jože Damijan: Levica je ekscesni odgovor na ekscese kapitalizma, ki jih v Sloveniji ni. Seveda pa si je treba prebrati celoten intervju, iz katerega je tudi jasno, kje se naši pogledi morebiti prekrivajo in kje se razhajajo. Prav gotovo se razhajajo glede načina obdavčitve kapitalskih donosov, pokrivajo pa se glede pomena socialne države in minimalne plače kot načina zaščite najbolj ranljivih posameznikov na trgu dela.

3. Glede problema škodljivosti minimalne plače pa naslednje. Akademska ekonomska stroka in ključne mednarodne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad (IMF), Mednarodna organizacija dela (ILO) in OECD, so v zadnjih 15 letih na podlagi izsledkov empiričnih analiz večinsko povsem spremenili pogled na problematiko minimalnih plač. Stroka in mednarodne organizacije danes ne problematizirajo več niti obstoja niti povečevanja minimalne plače, prav tako ne problematizirajo več vloge sindikatov, saj v sodobnem svetu, za katerega je značila velika tržna koncentracija in monopson delodajalcev na trgu dela, tako minimalna plača kot sindikalne zahteve znižujejo negativne učinke na stagnacijo plač v spodnjih decilih dohodkovne distribucije. Ta stagnacija plač v razvitih državah namreč povečuje neenakost, povečuje finančna tveganja, povečuje socialno in politično nestabilnost, s tem pa ogroža tudi makroekonomsko stabilnost znotraj držav in stabilnost mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov. Tudi zato je nekdanja predsednica FED Janet Yellen svoj fokus v času mandata in svoje ključno predavanje namenila problemu neenakosti, in prav zato je sedanja direktorica IMF Cristine Lagarde začela mednarodno kampanjo glede problema neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Kajti ta dva problema rušita stabilnost svetovnega gospodarstva.

Kdor negira dejanska dogajanja in empirična spoznanja akademske stroke, je slab ekonomist. In voditelji držav in inštitucij, ki si pred temi problemi zatiskajo oči, so slabi voditelji.

_________

V nadaljevanju si lahko preberete moje strokovne poglede na problematiko menedžerskih prevzemov, ki sem jih javno predstavil v e-diskusijah z Matjažem Gantarjem in Binetom Kordežem.

E-diskusija z Matjažem Gantarjem o menedžerskih prevzemih

Z ozirom na aktualnost tematike objavljam e-diskusijo o menedžerskih prevzemih, ki sva jo pred dobrimi petimi leti (oktobra 2007) vodila z Matjažem Gantarjem. Najina diskusija je bila oktobra 2007 objavljena v Financah, povzetek pa novembra 2007 v Managerju.

Četrtič, sedanji val menedžerskih odkupov, ki jih je Janševa vlada ne samo spodbudila, ampak jih velikokrat celo omogoča, se mi zdijo škodljivi za majhne delničarje in škodljivi za razvoj podjetja.

(1) Primer menedžerskega odkupa BTC je tipičen primer netransparentnega menedžerskega odkupa, kjer je majhno podjetje v lasti menedžerjev prevzelo celotni BTC in iztisnilo male delničarje brez da bi bili deležni prevzemne premije.

(2) Podoben način menedžerskega odkupa je nedavno izvedlo podjetje Merfin (v lasti menedžerjev) pri prevzemu Merkurja – z majhno razliko, da Merfin ni izdal obveznic, s katerimi bi odkupil lastne delnice, ampak bo dolgove prenesel na Merkur. Bine Kordež, predsednik uprave Merkurja in eden izmed glavnih lastnikov Merfina, pravi, da menedžerski odkup Merkurja ne bo preveč zadolžil in da ne predvideva odpuščanj po prevzemu. Trditev, da financiranje kredita v višini okrog 350 milijonov evrov, ki ga je najelo podjetje Merfin in ga bo odplačeval Merkur, ne bo zmanjšalo potenciala rasti Merkurja, je stvar diskusije. Dejstvo je namreč, da bi brez odplačevanja obresti za najem tega kredita Merkurju na letni ravni ostalo nekaj milijonov evrov več za investicije. Če Merkurjeva uprava misli, da teh dodatnih investicij ne potrebuje oziroma jih lahko financira s finančnim lizingom, je to seveda njena presoja. Čas bo pokazal, kako uspešno se bo razvijal Merkur v primerjavi s konkurenčnimi podjetji. Drug problem je, da se je z menedžerskim prevzemom izpostavljenost Merkurja na konjunkturo v njegovi panogi ter na spremembe na finančnem trgu zelo povečala. Padec konjunkture lahko ogrozi vrednost podjetja in zmanjša možnost financiranja najetih kreditov, hkrati lahko dvig obrestnih mer prav tako dvigne stroške servisiranja teh kreditov.

Dejstvo je, da menedžerski odkupi – glede na neposredne in posredne stroške (manjša učinkovitost) – zmanjšujejo učinkovitost poslovanja, hkrati pa povečujejo izpostavljenost podjetja. Nadaljujte z branjem→

 

E-diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih prevzemih in izpuhtelem denarju

V preteklem tednu se je po elektronski pošti razvila spontana diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih  prevzemih, ki bi utegnila biti zanimiva tudi za širši krog ljudi, ki jih zanima, kaj se je dogajalo v prevzemih, kam je izpuhtel ves ta denar iz prevzemov in zakaj “neuspeli tajkuni” za to niso bili obsojeni. V soglasju z Binetom Kordežem bom ta teden objavil najino e-diskusijo, ki se bo – tam, kjer se je končala prejšnji teden – nadaljevala po tej poti. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih prevzemih (2. del)

Verjamem, da bi želeli polemizirati o tistem intervjuju v Delu De Facto, ki je bil povzet tudi na blogu. Gre pa v resnici za to, da so ljudje jezni, ker so lahko gledali te privatizacijske zgodbe, ki so se izvajale večinoma netransparentno in na sivem trgu, mnogokrat so bili kršeni predpisi. In nikomur izmed vpletenih, razen vam, se zaradi teh mahinacij ni zgodilo nič. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih prevzemih (3. del)

Vsekakor hvala za vaše razmišljanje, pri čemer bi vseeno ponovil, da se z vašimi ocenami precej strinjam, želel pa sem opozoriti še na drug vidik, ki pa se običajno izpušča.

Da so ljudje jezni (ne obubožani, kot sami pišete) zaradi občutka, da jih je nekdo močno izigral, se strinjam. Da so bile marsikatere privatizacije sporne (za ljudi mogoče kar vse, saj ne morejo sprejeti, da je nekdo lahko postal lastnik močne firme – kaj šele če je projekt padel –, pred tem pa je imel samo toliko kot vsakdo, torej nič ali malo), tudi ni dilem. Prav tako nikoli nisem zanikal, da je bil naš prevzem problematičen – a ne toliko, kako se je začel, temveč kako se je moral končati. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (4. del)

Ne strinjam se, da je ključno vprašanje v spodletelih poskusih prevzemov in znotraj njih menedžerskih prevzemov vprašanje, koliko si je kdo izmed menedžerjev v tem »poslu« prigrabil. Verjamem, da je marsikomu uspelo tudi »kaj malega dati na stran«, toda večina prevzemnih sredstev je bila vseeno vezanih v vrednostnih papirjih (delnicah). S finančno krizo in pokom tega balona je izginila tudi vrednost teh sredstev. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (5. del)

Vaš zadnji stavek predstavlja pravzaprav srž celotne diskusije. Moj osnovni namen prvega dopisa in kasnejših tekstov ni bilo odpiranje problematike o prevzemih nasploh, ker je tu ocena tako jasna. Nikjer tudi nisem napisal, da je ključno vprašanje menedžerskih prevzemov, koliko si je kdo prigrabil, kot ste začeli včerajšnji tekst. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (6. del)

Predvidevam, da ste me po pomoti narobe razumeli. Nikjer nisem zapisal ali zagovarjal stališča, »da je potrebno predstavljati, da imam ta denar jaz (ob vedenju, da to ne drži), ker se potem ljudje vseeno nekoliko boljše počutijo«. Ne tega jaz ne predstavljam, niti ne zagovarjam. Dejstvo pač je, da si ljudje to tako predstavljajo, ker bodisi tako verjamejo ali si želijo to verjeti. Jaz samo ugotavljam to kot dejstvo. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (7. del)

Ob pobudi za najino javno dopisovanje ste napisali, da skozi nadaljevanja diskusanta počasi zbližujeta stališča ali pa vsaj bolje razumeta stališča sogovornika. Sam vašim načelnim pogledom niti ne oporekam in ob pozitivnem pogledu na zapisano, bi  lahko zaključil, da ste tudi vi potrdili kako moje razmišljanje. Imel sem tudi priložnost predstaviti nekaj svojih dodatnih pogledov in argumentov. Je pa tudi res, da je bil vsak moj zapis povod za neke dodatne negativne ocene, lahko bi rekel kar obtožbe. Nekatere posredno za vse akterje, druge kar neposredno. Zato verjetno vseeno kar drži stališče, da se je bolje čim manj izpostavljati – kot to velja za večino drugih akterjev, ki niso nikjer obravnavani (še nisem videl, da bilo kje izpostavljeno več kot pet, šest imen). Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (8. del)

Hm, nisem prepričan, da ste zaradi te diskusije še “bolj krivi“. Krivi niste nič bolj in nič manj, kot ste. Toda zdi se mi, da te debate niste izkoristili za boljšo predstavitev vaših motivov za prevzem ter pojasnitev okoliščin po tem, ko je že postalo jasno, da bo prevzemna avantura fiasko. Vaših dejanj po tem ter ravnanja bank v celi zgodbi. V času prevzema in po tem, ko je nastopila kriza. Nadaljujte z branjem→

E-diskusija z Binetom Kordežem (9. del)

Teme, ki bi jih po vašem mnenju moral v svojih odgovorih natančneje pojasniti in razložiti, sem po mojem mnenju obravnaval kar pogosto. Gre predvsem za razpravo o:

  • razmerah v katerih so se delali takratni prevzemi, ko je bilo to za vsakogar normalna poteza, ko je vsak želel sodelovati in ko so bili kritični edino tisti menedžerji, ki tega niso mogli ali znali začeti (spomnim se navedbe neke ugledne osebe s področja gospodarstva, ki je komentirala, da bomo imeli s časom dve vrsti menedžerjev – tiste, ki bodo postali lastniki ter drugi, ki bodo še vedno samo najeta delovna sila; pa to ne zaradi prepričanja o spornosti prevzemov, temveč, ker je bila oseba zaposlena v tuji družbi in ni imela možnosti za  prevzem),

Nadaljujte z branjem→

 

3 responses

  1. Včasih kupim Reporter, da vidim kaj poudarja skrajna desnica. V načelu, da se je potrebno seznaniti s pogledi iz vseh strani. Moram priznati, da ga težko berem. Ne zaradi njihove ideološke pozicije, ampak zaradi res strupenega jezika, nekritičnega navijaštva in pokvarjenega pljuvanja po vseh, ki se ne strinjajo z njimi.

    Med njimi se znajde tudi kak kritičen dober članek, kakšen korekten intervju, ampak prav dosti jih na žalost ni. S Pezdirjem, ki je njihov redni sodelavec, sva imela včasih v Financah burno izmenjavo, ampak priznam mu, da poskuša biti objektiven, da išče dokumente dejstva, čeprav po mojem mnenju velikokrat zgreši poanto, predvsem zato, ker si enostavno ne dovoli, da bi na problem včasih pogledal tudi s kake druge strani in predvsem ideološko neobremenjeno. Škoda.

    Ampak, če bi iskal poden od podna slovenskega žurnalizma bi bile to kolumne ga. Sunčič. Takega primitivnega pljuvanja, tako naravnost, brez preverjanja dejstev in brez kančka samorefleksije, res težko najdeš. Brez kakršnegakoli občutka za dostojno in za za kulturo dialoga. In potem se desnica čudi, da ne more nikakor povečati deleža volilcev v slovenskem prostoru? Ni čudno, večini slovencev, ki so v osnovi dostojni ljudje, se tako pisanje iz dna duše upira.

    Pa ni problem ostrina. Lahko ste ostri, ideološko in politično na drugem bregu, pa ostanete vseeno profesionalni in dostojni. Tega ga. Sunčič žal ne zmore.

    Še ena stvar je, ki bi jo bilo potrebno tu komentirati. In to je slovenski odnos do napak. Slovenci napak ne odpuščamo. Tam v velikem belem svetu, ljudje marsikdaj padejo po večkrat preden jim uspe veliki met. Pa jim javnost to zameri? Važno, da si se pobral, da nisi obupal, da greš naprej, da zmagaš kljub padcem in napakam. In na koncu lahko človek postane še predsednik…..!!!

    Kaj izrečena kazen ni dovolj? Kaj ne bi dali obsojencem možnost za rehabilitacijo? Da prispevajo vrnejo družbi po svojih najboljših močeh. Bine Kordež vrača s pisanjem odličnih analitičnih člankov o slovenski ekonomiji. Ti so na neki strokovni ravni, ki jih Maja Sunčič ne bo nikoli sposobna, pa če živi še dve življenji. Ki jih žal ni sposoben nihče od Reporterjevih sodelovcev in ki jih žal ni sposobna tudi večina slovenskih novinarjev, ki pišejo o gospodarskih temah.

    Obsojenci morajo svojo kazen odslužiti. Tudi Bine Kordež. Ga z njegovimi znanjem, gospodarskimi izkušnjami (tudi na osnovi napak) ne bi mogli izkoristiti kako drugače. Spomnim se Bill-a Gates-a, ki je namenoma zaposloval ljudi, ki so bili nekoč zelo uspešni, pa se jim je kasneje zgodil polom. Zakaj jih je Gates zaposloval? Zato, ker je vedel, da bodo ti ljudje na osnovi svojih, tudi slabih izkušenj, bistveno bolj previdni kot bi bil mogoče kdo drug.

    Spomnim se svojega “služenja” domovini v AUKN in sodelovanja s slovenskimi ministrstvi. Ko nas je komaj 24 moralo upravljati z 10 milijardami in ko s strani ministrstev ni bilo skoraj nikakršne strokovne podpore. Kako bi mi takrat kot strokovni sodelavec prišel prav nekdo z izkušnjami in znanjem Bineta Kordeža?

    Tebi pa, Jože, priznanje da si Binetu dal prostor v tem blogu. Tista pripomba o Karlu Mayu je še kako na mestu…..

  2. 1)
    “…ki so na neki strokovni ravni, ki jih Maja Sunčič ne bo nikoli sposobna, pa če živi še dve življenji. Ki jih žal ni sposoben nihče od Reporterjevih sodelovcev in ki jih žal ni sposobna tudi večina slovenskih novinarjev, ki pišejo o gospodarskih temah.”

    Sam bi k zgoraj zapisanemu dodal zgolj tisto, kar je tudi že JPD sam nekje v današnjem odzivu:
    “Toda Bine Kordež je hkrati zelo pronicljiv analitik, bistveno boljši od vseh naših novinarjev na tem področju, strokovno plat posameznih zadev razume v drobovje in se vanje tudi zelo poglobi. Bolje razume stvari kot večina mojih akademskih kolegov.”
    Mnogo bolje razume in mnogo bolje tudi poda oz zapiše. Tudi z lastnimi izkušnjami z brezštevilnimi od teh akademskih kolegov.

    2)
    “Še ena stvar je, ki bi jo bilo potrebno tu komentirati. In to je slovenski odnos do napak. Slovenci napak ne odpuščamo. Tam v velikem belem svetu, ljudje marsikdaj padejo po večkrat preden jim uspe veliki met…”

    Ni kaj dodati. Drži kot pribito. Ali kot gre ponarodela (po spominu): “…ni važno, če mi crkne krava, le da bosta sosedu dve…”.
    Slovenci smo sploh znani pod tem, da zelo radi brcamo v kadavra oz. se znašamo nad njim, ki smo se mu še pred nekaj dnevi klanjali. Ampak prej se moramo seveda 100% prepričati, da je kadaver res mrzel…
    Toliko o pogumu in načelnosti!

    Pri nas je v zadnjih letih obveljala miselnost, da kdor nič ne dela, (vsaj na videz) nič ne greši. Običajno pa se žal nedelo teh odraža v izgubljenih desetletjih.
    Folklora majhnega in zaplankanega naroda?!

    LP

    Matjaž

  3. Tudi sam spoštujem g. Kordeža po strokovni plati, še večje spoštovanje pa si je v mojih očeh pridobil s tem, ko je verjetno edini izmed prve kategorije (neuspelih) prevzemnikov velikih podjetij, sodeloval pri preiskavi, hodil na sodišče, ni javno polemiziral s sodiščem ter ga skušal diskreditirati in blatiti, brez pompa je odšel na prestajanje zaporne kazni. Skratka, storil je napake in prevzel odgovornost za njih (kar je danes redkost). Kar je storil s prevzemom ni prav in je vsega obsojanja vredno, vendar to ne more biti podlaga, zato da človeku trajno odvzamemo dostojanstvo in strokovnost.

    Po drugi strani se samo spomnite primerov drugih velikih prevzemnikov ali pa primerov ko so bili nekateri zaradi pranja denarja v davčnih oazah na podlagi fiktivnih študij, pa so dobili le kazen (in še tožilec se je pohvalil, da je bila to najvišja kazen v SLO, ki pa je gledano v absolutnem znesku le kaplja v morje v državnem proračunu) ter delo v javno korist. Kakšen “negativen” signal so tožilci dali s tem ostalim “vsemogočnim”, ki praviloma imajo vsega dovolj in ti je domnevam edina vrednota svoboda. Plačaš kazen, si s tem kupiš svobodo in ti ni treba v zapor.

    In še. Kje je tu odgovornost bank in predvsem centralne banke. Bine Kordež je na to dejstvo in potrebo po gledanju “velike slike” večkrat opozoril. Zgodi pa se nič. Ravno na to temo je v zadnji Sobotni prilogi odlična kolumna g. MIhajloviča.

    Marjan Gazvoda

%d bloggers like this: