E-diskusija z Binetom Kordežem (5. del)

Pozdravljeni,

Vaš zadnji stavek predstavlja pravzaprav srž celotne diskusije. Moj osnovni namen prvega dopisa in kasnejših tekstov ni bilo odpiranje problematike o prevzemih nasploh, ker je tu ocena tako jasna. Nikjer tudi nisem napisal, da je ključno vprašanje menedžerskih prevzemov koliko si je kdo prigrabil, kot ste začeli včerajšnji tekst.

Pritrdil sem vam, da so ljudje zaradi dogajanj frustrirani. Mogoče tudi drži, da bodo ljudje svojo jezo lažje prenašali, če menijo da ta izgubljen denar nekdo ima. Ne morem pa se strinjati s stališčem, da se zaradi omenjenega razloga ljudjem to tako predstavlja, čeprav ne drži. In to je tisto, kar sem v svojih pisanjih izpostavljal in želel razložiti. Točno sem napisal, kdo je dobil sredstva, ki se danes pri Merkurju kažejo kot izguba, vendar tudi vi v svojem zapisu zagovarjate stališče, da je potrebno predstavljati, da imam ta denar jaz (ob vedenju, da to ne drži), ker se potem ljudje vseeno nekoliko boljše počutijo (!). Če je takšno tudi mnenje akademske sfere, potem seveda moje pisanje ne more kaj spremeniti. Bo kar držalo mnenje sodelavca, ki trdi, da ne gre več za ekonomijo, temveč za psihologijo.

V svojem odgovoru v bistvu ponavljate to, kar ni sporno, kar je bilo že splošno sprejeto in glede česar obstaja popolno soglasje (razen mogoče s strani kakega akterja teh zgodb, a je raje modro tiho – ne tako kot jaz) in s čemer niti ne polemiziram. Vseeno pa zadeve nikoli niso črno-bele in tudi v tej zgodbi so določeni aspekti, ki se jih nikoli ne obravnava. Razumem sicer medije, ki imajo druge cilje, a poslanstvo akademske sfere (vsaj tako to razumem) je v tem, da posamezen problem poskuša oceniti z vseh vidikov, nepristransko. In izpostavil sem nekaj vprašanj ali dilem, o katerih se niti ne opredeljujete. Zato mogoče še enkrat bolj eksplicitno:

Menim, da bi bilo vseeno smiselno narediti neko bolj poglobljeno analizo o tem, kam je ta denar, ki se danes kaže kot izguba v bančnem sistemu in predstavlja kot posledica prevzemnih aktivnosti, poniknil. Ga ima res nekdo skritega v tujini, ali pa je bil porabljen za nekaj drugega. Sam imam seveda svoje stališče in tudi izračune, a lahko bi se teh izračunov lotil kak neodvisni strokovnjak (a najbrž ni interesa). Na osnovi teh izračunov bi lahko tudi realno ocenili posledice prevzemov.

V javnosti obstaja neka splošna ocena o približno 6 milijard težki »luknji« bančnega sistema. Na drugi strani je izgub iz treh najbolj izpostavljenih primerov mogoče za kakih 200 milijonov evrov, za  izgube v gradbeništvu pa sem že napisal, da so posledica velikih naložb v tej panogi (nakupov nepremičnin po previsokih cenah) in ne zadloževanja za potrebe prevzemov. Kje je razlika? In zakaj se vse preprosto pomete pod plašč netransparentnih prevzemov ter treh najbolj izpostavljenih akterjev?

Drži, da so pobudo za prevzeme dali odgovorni v podjetjih, a do realizacije je prišlo zaradi sodelovanja in podpore precej širšega kroga institucij in ljudi. Sami omenjate ATVP, UVK in BS, pa bi lahko naštevali še naprej. Po prevzemu sem imel razgovore z uglednimi profesorji, ki (danes) vedo vse o stranpoteh prevzemov, a takrat sem dobil izjave, da bi na mojem mestu naredili podobno ter povabilo, da predavam o našem transparentem prevzemu (»by the book«) na podiplomskem študiju. Je korektno, da se potem vse lomi samo na nekaj osebah?

Sprejeto je, da so bili tako zastavljeni prevzemi sporni, a ko se je zgodila kriza in se je zatevalo takojšnje vračilo najetih kreditov, je bila s tem narejena druga napaka, ki se je posledično končala tudi v propadih podjetij. Zakaj ne bi natančneje analizirali tega dejstva, vsaj za izkušnje v bodoče (prevzemov Slovenci tako ne bomo več delali, a o tem mogoče v nadaljevanju diskusije).

Našo zgodbo v kontekstu zadnje točke, vidim v prispodobi mogoče na ta način:

Vozil sem prehitro, neodgovorno in ko sem prišel na poledico, sem povzročil nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami in zato bom seveda ustrezno kaznovan. Bolnika so sprejeli v bolnico in zaradi neustreznega zdravljenja bolnik utrpi večje posledice kot sicer. A zdravnik ima seveda pri roki odgovor, da je za posledice tako kriv povzročitelj nesreče. To navajam zaradi tega, ker je bilo bankam pravočasno predstavljeno stanje v Merkurju in predlog ohranitve poslovne dejavnosti, a je reševanje nastalih razmer potekalo tako, da danes podjetje proda blizu 70 % manj kot pred krizo ob največ 20 % manjšem trgu. A to ni problem – krivca imamo.

Glede načina reševanja bi omenil še primer, ki sem ga opisal v tekstu, objavljenem tudi na vašem blogu. Pivovarna Laško ima kljub posledicam prevzema približno podobne finančne pokazatelje kot Atlantic Grupa, prevzemnik DrogeKolinske, premoženjsko še precej boljše. Kljub temu smo pri Laškem priča vsakomesečnem javnim razpravam o upravičenosti podaljševanje posojil, Atlantic Grupa pa ima polno podporo tako tujih financerjev kot domače javnosti (hrvaške in slovenske).

To so področja, ki bi jih bilo vseeno smiselno natančneje razdelati in ugotoviti dejansko stanje in realne posledice prevzemov in jih ločiti od ostalih nepravilnosti, ki so ostale v ozadju. In glede tega me zanima vaše stališče.

Mogoče pa še kak komentar na konkretne navedbe.

Pišete, da naj bi bil naš prevzem sicer narejen transparentno, na osnovi poročanja medijev pa smo kasneje posegli po nezakonitih dejanjih. Kot kupec podjetja za 400 milijonov evrov, je bilo logično in tudi vnaprej predvideno, da Merkur izplačuje dividende za pokritje obveznosti do bank. V letu 2008 smo izplačali 10 milijonov evrov na nekoliko manj običajen način (mimogrede Revoz je nakazal svojim lastnikom v Francijo 100 milijonov – približno toliko kot je dobil nepovratne državne pomoči v zadnjih letih). In to izplačilo lastniku se mora pač v našem primeru predstaviti in obravnavati enako kot da bi za ta denar oropali banko (verjetno iz istega razloga, ki ste ga navedli že sami – čeprav ne drži – moramo ljudem prikazati, da imam jaz te milijone, da bodo lažje prenašali svojo jezo).

Zapisali ste tudi, da svoje krivde ne morem oprati z navedbo, da sem sam vse izgubil. Se strinjam, to tudi ni bil namen take izjave. Je pa vseeno res, da sem kot eden redkih za prevzem zastavil vse svoje premoženje zasluženo v tridesetih letih dela in ga tudi izgubil. Na drugi strani pa sem bil verjetno edini obsojen, ker naj bi si s prevzemom pridobil 2,5 milijona premoženjske koristi ob vedenju, da teh sredstev nesporno nisem prejel. Za razliko od vseh tistih, ki so res dali »kaj na stran«, kot ste zapisali, pa niso predmet nobenih postopkov.

In mogoče še nekaj glede zaposlenih, ki jih v svojem argumentiranju radi izpostavite in tudi kot odgovor na dva komentarja. Odnosi, ki smo jih imeli v Merkurju med vodstvom in zaposlenimi so bili res na visoki ravni, čeprav se to mogoče sliši patetično. Sam osebno sem se vedno najbolje počutil med našimi ljudmi. Za razliko od drugih podjetij smo na primer celo dokupovali počitniške kapacitete, da smo omogočili ugodno letovanje vsem zaposlenim. Ob koncu leta sem namesto novoletnih sprejemov obiskal vse naše lokacije v Sloveniji in tujini in zaželel srečo kakim 3.000 zaposlenim, ki so bili takrat na delovnem mestu. Ob rednih izobraževanjih in tudi neformalnih srečanjih smo dvakrat letno povabili po sto trgovcev in skladiščnikov za dva dni v Portorož, da smo jim predstavili naše načrte. In če bi kakorkoli slutili, da bi se prevzem lahko zaključil tako kot se je, bi tega ne naredili zaradi zaposlenih.

Vsekakor se zavedam, kaj pomeni izgubiti službo (tudi iz osebnih izkušenj), vseeno pa je potrebno tudi navesti, da je le manjše število ljudi zapustilo Merkur kot presežni delavci in večina je našla delo v konkurenčnih firmah, ki jim je Merkur z zmanjšanjem tržnega deleža odprl prostor. Prav tako pa ne moremo tudi mimo dejstva, da smo v mojem mandatu (zaradi ambicioznosti, pohlepa?) zaposlili blizu 4.000 novih sodelavcev. Zanimiva bi bila diskusija o odgovornosti ključnih nosilcev ekonomske politike za izgubo mogoče preko 50.000 produktivnih delovnih mest.

Lep pozdrav,

Bine Kordež

One response

  1. Izgovarjanje g. Kordeža je do sem postalo že tako patološko, da sem se komaj prebil skozenj. Zaradi se ne morem vzdržati, da ne bi repliciral na najbolj evidentne simptome patologije.

    1. O vozniški prispodobi. Ne le, da ste vozili skrajno objestno in prehitro. To ste počeli z avtom (verjetno top-spec BMW 7), ki ste ga komaj odpeljali iz prodajnega salona, kupili pa ste ga s podpisom in hipoteko v vrednosti vrtne lope. In človek, ki ste ga s svojo vožnjo skoraj ubili, je bil v hipu zajamčeno paraplegik, tetraplegik pa domnevno zaradi slabe zdravniške oskrbe.

    2. Za delavce ste skrbeli tako dobro in nesebično, da ste jim pustili nekaj sindikalnih počitniških radosti, niste jih pa povabili k sodelovanju pri tovarišijskem odkupu podjetja. Najbrž iz čiste dobrote, ker ste vedeli, da bi ob morebitnem fijasku težko preživeli izgubo službe in še vloženega premoženja. Dejstvo je, da strošek nekaj apartmajev ali prikolic v primerjavi s 400-milijonskim prevzemom podjetja ne doseže niti deleža skromne napitnine v seštevku spodobne (poslovne) večerje. O papeškem obiskovanju vzradoščenih podrejenih raje ne bom razglabljal.

    3. O bolečini obubožanega zaradi prepričanja nekaterih o skritih milijonih in milijardah naj pojasnim, da gre res za psihološki problem. V psihi tistih, ki nismo imeli priložnosti, da bi nas bankirji in politiki tako rekoč silili v neopravičljiva dejanja s katastrofalnimi posledicami za družbo, imate podobno mesto kot bančni roparji. Prizadete ljudske horde takšne sodimo na podlagi opravljenega ropa in nas prav nič ne gane dejstvo, da je komu izmed roparjev ob begu vreča denarja padla v reko in se spremenila v mulj.
    Ob dejstvu, da smo plebejci iz občil izvedeli, da so Igorju Bavčarju pred časom (in žal samo začasno) zamrznili nekaj milijonov evrov na računih v NLB, da je po prodaji še vedno pretežno bančne Lesnine XXXL Avstrijcem lastnino-direktorju Papiču ostalo direktorsko mesto in lep kupček denarja, ob poročilih o milijonskih tokovih iz Vegrada & Co. v Lihtenštajn, Panamo, itn. vas še čudi, od kod zmešanemu narodu fiksna ideja o izginulih milijardah. Prav res, le od kod.

    4. Vtikanje Revoza v farsično merfinarjenje Merkurja je nizkotno, operiranje z neopredeljenimi zneski transferjev in državnih spodbud pa pod ravnjo, kakršne sem sicer vajen iz vaših prispevkov. Leta 2008 je imel Revoz slabih 95 mio € denarnega toka iz poslovanja, slabih 19 mio € dobička in dolgov za slabih 15 odstotkov letnih prihodkov. Podatke za Merkur poznate.

    5. Argument, da je debel denar od prevzema Merkurja stekel v državne malhe, v podjetja in k posameznikom zveni lepo kot triangel a je v bistvu pojoča travica. Ker razkrije še eno prezrto ali celo zamolčano temno stran vaših prevzemniških iger na srečo. To je, da je država sicer res prišla do denarja, a ga je hitro zapravila in morda ga je ob tem nekaj tudi “izhlapelo”. Zato danes še manj verjamem v smotrnost prodaje ključnih podjetij v tej kalni mlaki. Do denarja pa so prišla še nekatera podjetja in posamezniki, kar je dodatno pognalo norosti pri mešetarjenju z delnicami, deleži in nepremičninami, posameznike pa k zapravljanju za pločevino, zabavno elektroniko, potovanja in tudi predraga stanovanja. Turbo boost za že tako nori ples ničevosti, med katerim smo izgubljali konkurenčnost, zmožnost samooskrbe itn. do zadnjega kančka zdrave pameti.

    6. Pričakoval sem, da bom v tem dopisovanju dveh ekonomistov našel več stroke in bolj malo kazanja s prstom in kalimerovstva. Da bomo naposled izvedeli, na podlagi katerih ekonomskih modelov in vzorčnih MBO je prišlo do teh prevzemov pri nas. Da bomo deležni razčlenitev in primerjavo s primerljivimi prevzemi podjetij v zahodni tujini.

    V Berlinu so imeli nekoč kaznilnico Spandau, v njej nekaj nacističnih veljakov, med njimi tudi Alberta Speera. Ta je v zaporu napisal debelo avtobiografijo, v kateri je izrazov kesanja ali občutka krivde toliko pri nas snega poleti. Nanjo sem se spomnil ob pojasnilih padle poslovne zvezde. Preberite Speera, gospod Kordež, ker to, kar ste vi in podobna tovarišija zvenečih imen in lepih oči storili Sloveniji, je navaden gospodarski genocid.

%d bloggers like this: