Razbita okna slovenske družbe

Bi morili? Ob tem vprašanju se boste seveda zgolj prizanesljivo nasmehnili in se povprašali o mojem duševnem zdravju. Pa ste prepričani, da ne bi? Kaj pa če vprašam nekaj bolj preprostega: bi postali »tajkun« oziroma bi “ukradli” podjetje, če bi se vam kot menedžerju ponudila priložnost? Zdaj ste verjetno zastali in se za trenutek zamislili, čeprav je »biti tajkun« ena najgrših psovk v teh časih. *

To so vprašanja, s katerimi se psihologi in eksperimentalni ekonomisti že kar precej časa ukvarjajo. Kako in zakaj se ljudje v določenih okoliščinah obnašamo. Zakaj nenadoma pride do takšnih deviacij v našem obnašanju?

Svojevrsten potisk k raziskovanju tega področja so denimo dali povojni Nürnberški procesi proti nemškim politikom in oficirjem, ki so med drugo svetovno vojno s svojimi ukazi – neposredno ali posredno – povzročili smrt nekaj deset milijonov ljudi. Tem so sledili tudi procesi proti vodilnim v posameznih koncentracijskih taboriščih. Ključno vprašanje za psihologe je bilo, kako so lahko pred vojno sicer povsem običajni, normalni ljudje med vojno povzročili taka grozodejstva nad človeštvom? Zakaj so se sicer običajni, normalni ljudje spremenili v pošasti?

Za psihologe je odgovor relativno preprost – naša dejanja niso odvisna samo od tega, kdo smo, kakšne gene in osebnostne značilnosti imamo, kakšno vzgojo in izobrazbo smo dobili itd., ampak v neverjetno veliki meri od konteksta. Preprosto rečeno, naša dejanja so neverjetno determinirana z okoliščinami, v katerih se znajdemo.

Vsi ste verjetno že slišali za Milgramov eksperiment z elektrošoki iz leta 1961 na univerzi Yale ter za zaporniški eksperiment na univerzi Stanford iz leta 1971. Pri zadnjem je profesor psihologije Philip Zimbardo tudi s finančno podporo ameriške vojske želel proučiti obnašanje zapornikov in paznikov v zaporu ter medsebojnih konfliktov. Zimbardova delovna hipoteza pred začetkom eksperimenta je bila, da na obnašanje posameznikov v zaporu ključno vplivajo osebnostne značilnosti posameznikov. V kleti univerze v Stanfordu so uredili provizoričen zapor ter skrbno izbrali 24 – osebnostno zrelih in psihološko stabilnih – prostovoljcev za dvotedenski eksperiment. Prostovoljce so naključno polovično razdelili med »zapornike« in »paznike« ter jim povedali naj se vživijo v svoje vloge. Naj ustvarijo psihološke razmere kot v pravem zaporu, vendar naj »pazniki« fizično ne poškodujejo »zapornikov«.

Toda že prvi dan se je pokazalo, da so se posamezniki, določeni za paznike, »preveč vživeli« v svoje vloge in začeli izvajati sadistični teror nad »zaporniki«. Upor »zapornikov« drugi dan so fizično zadušili s protipožarnimi sredstvi. Povsem enako so se v svoje vloge »preveč vživeli« tudi »zaporniki«, ki so doživljali psihološke travme. Dva izmed sta zaradi živčnega zloma predčasno končala z eksperimentom. Po šestih dneh je moral Zimbardo zaradi prevlade očitno sadističnih metod in terorja eksperiment prekiniti.

Na podlagi tega eksperimenta je nastalo ogromno psiholoških razprav. Osnovno poanto oziroma spoznanje tega eksperimenta pa psihologija strne v razliko med situacijsko in dispozicijsko atribucijo. Ali preprosto rečeno, dejanja posameznikov niso odvisna (samo) od osebnostnih značilnosti posameznikov, pač pa njihovo vedenje v ključni meri determinirajo okoliščine. Ljudje se prilagodimo situaciji. Če nam situacija dovoljuje ali nas k temu napeljuje, bomo goljufali, kradli, se izživljali nad drugimi ter tudi ubijali.

V zgodnjih 1920-ih sta denimo raziskovalca Hartshorne in May testirala 11,000 učencev, da bi ugotovila, kako na njihovo integriteto (goljufanje) pri šolskih testih vpliva njihovo poreklo, status in osebnostne značilnosti. Ugotovila sta, da zelo malo. Če dobijo priložnost in če jih situacija (zaradi občutka pomanjkanja časa) v to prisili, bodo pri testih v enaki meri goljufali tako dobri kot slabi učenci ter tako učenci iz »slabih« kot iz»dobrih« družin. Njun sklep je bil, da osebnostne značilnosti posameznikov niso robustne, pač pa specifične funkcije življenjskih situacij.

S podobnimi razlogi je mogoče pojasniti tudi znani primer nenadnega zmanjšanja stopnje kriminala v New Yorku v 1990-ih letih. Po desetletjih strmega naraščanja kriminala je nato v sredini 1990-ih let v New Yorku število kriminalnih dejanj brez pravega razloga upadlo za polovico, število umorov pa za dve tretjini. Literatura je polna različnih razlag za ta fenomen – od izboljšanja ekonomske situacije, staranja prebivalstva, manjše popularnosti kokaina do liberalizacije abortusa. Pri tem pa najbližje resnici verjetno pride kriminološka »teorija razbitega okna«, ki sta jo razvila James Wilson in George Kelling. Po njuni teoriji razbita okna v urbanem okolju signalizirajo nered in privlačijo dodaten vandalizem in kriminal. Za spremembo kriminalnega obnašanja ljudi je po njunem mnenju treba najprej spremeniti kontekst dogajanja, torej okoliščine, v katerih živijo.

Njuno teorijo so vzeli zares na newyorški podzemni železnici, ki je dolgo veljala kot leglo kriminala. Poostrili so nadzor nad plačevanjem vozovnic (in pri tem odkrili ogromno kriminalcev), sistematično so očistili vagone in hodnike grafitov in smeti ter postopoma spremenili »okolje«. Okolje je vse manj signaliziralo nered in na podzemno »privabljalo« vse manj kriminalcev. Stopnja kriminala na newyorški podzemni železnici se je v vsega petih letih zmanjšala za tri četrtine. Novoizvoljeni newyorški župan Rudolph Giuliani je Williama Brattona, vodjo tranzitne policije na podzemni železnici, leta 1994 zaradi uspešnosti pri preganjanju kriminala imenoval za šefa newyorške policijske uprave. In Bratton je z isto energijo nadaljeval pri »čiščenju« ulic New Yorka. Zaporna in denarna kazen sta bili uvedeni denimo že za take prekrške kot so lulanje v javnosti, nekontrolirano odmetovanje smeti, pijančevanje v javnosti itd.

S tem ko je Bratton »očistil« ulice in »popravil razbita okna« New Yorka je prebivalcem signaliziral močno spremenjeno okolje. In ljudje so se začeli drugače, manj nasilno vesti. Seveda pa bi ZDA za večje zmanjšanje kriminala morale narediti še bistven korak dlje. Masovno zapiranje kriminalcev v zapore ni prava rešitev in nekaj je hudo narobe z družbo, kjer je 1 odstotek prebivalstva v zaporu. ZDA bi morale v temelju spremeniti socialno okolje, ki »proizvaja« kriminalna dejanja. Z boljšo socialno politiko, večjo prerazdelitvijo dohodkov ter z boljšim dostopom do zdravstva in šolstva bi izboljšale socialno integracijo ter zmanjšale »potrebo« oziroma nagibe h kriminalnim dejanjem.

Če se vrnemo k naslovnemu vprašanju, je očitno, da dejstvo, ali bi morili ali ne, ni toliko odvisno od naših moralnih prepričanj, pač pa od situacije, v kateri se znajdemo. V vojni bi vsi prijeli za puško in morili, če bi bilo potrebno. Če bi v naši soseski prevladovalo nasilje, bi si ob dodatnih ključavnicah in alarmnih napravah zelo verjetno kmalu omislili tudi orožje. Ter ga v določenih okoliščinah verjetno tudi uporabili.

Zdaj pa k nekoliko lažjemu vprašanju: bi ukradli podjetje? Odvisno od situacije, mar ne? Če bi bili na ustreznem menedžerskem položaju, če bi vam bil denar dovolj enostavno dostopen in če bi deleži podjetja bili naprodaj, bi se verjetno znašli v težkih skušnjavah. Tudi če ste še tako moralni in etični. Tudi če v trgovini niti kot otrok niste ukradli ene same lizike.  V takšni »situaciji«, v takšnem okolju so se denimo znašli slovenski »rdeči« direktorji v začetku 1990-ih let, desetletje kasneje pa še ostali, novokomponirani privatizacijski lokalni mogotci. Izkoristili so okoliščine.

Nič drugače ni pri nas, navadnih smrtnikih. Prav tako kot menedžerji za prevzeme, so »ugodne okoliščine« izkoristili posamezniki in gospodinjstva, tako v ZDA kot pri nas, ter za nakupe avtomobilov, nepremičnin ali vrednostnih papirjev najeli ogromne, tedaj poceni kredite. Banke so jih z veseljem odobravale, čeprav so bila zavarovanja, ki so jih gospodinjstva lahko ponudila, dokaj šibka. V Sloveniji boste težko našli gospodinjstva, ki se v času visoke gospodarske rasti in poceni kreditov niso zapletla v take zasebne »mini tajkunske« zgodbice. Vsi mi, ki smo imeli priložnost, smo po svoje »drobni tajkunčki«. Zato imamo danes pri nas problem tako prezadolženih podjetij kot tudi prezadolženih gospodinjstev. Kar seveda otežuje okrevanje gospodarstva, ker se vsi razdolžujejo in manj trošijo.

Seveda pa je pri tem pri prevzemih treba razlikovati med transparentnimi in zakonitimi metodami ter zakulisnimi, podmiznimi nakupi deležev, delniškimi parkirišči in izigravanjem prevzemne in konkurenčne zakonodaje. Mnogi menedžerji so v »zasledovanju življenjske priložnosti« že takoj na začetku ali kasneje posegli po teh nelegitimnih in nelegalnih metodah prevzemanja drugih podjetij in/ali menedžerske privatizacije. Tukaj pa nastopi tisti drugi, prav tako ključni del situacijske parabole – namreč, izigravanja in kršenja zakonodaje nihče ni sankcioniral. Varuh konkurence in regulator finančnega trga sta aktivno gledala stran ali celo »požegnala« večino kršitev. Ker je bilo bodisi v nacionalnem interesu ali pa v skladu z nekimi drugimi, njim znanimi interesi.

Pred leti sem sva s kolegom Vojkom Flegarjem v genezi spodletelega tajkunskega prevzema Slovenije že napisala, da je mati slovenske privatizacijske ali tajkunske katastrofe ravnanje regulatorja trga v primeru, ko je Pivovarna Laško prevzemala Pivovarno Union. Ko je varuh konkurence aktivno dopuščal oblikovanje novega monopolnega položaja in ko je kasneje to potrdil še s formalno odločbo, je dal jasen signal vsem udeležencem na trgu, da je zakonodaja zgolj črka na papirju in da je lov odprt. Menedžerji so se znašli v enaki situaciji kot kriminalci na newyorški podzemni ali na ulicah Bronxa po sončnem zahodu: nad njimi ni bilo zakona, nihče jih ni sankcioniral, vse je bilo odvisno le še od njihove iznajdljivosti in brutalne moči. Dobili smo petletko »Divjega zahoda«, kjer so se za privatizacijske deleže na odprti sceni tepli Šroti, Bavčarji, Kryžanowski, Gantarji, Valanti, Zidarji, Tovšakove, gorenjske, dolenjske, štajerske in druge naveze ter njihovi »consiglierji« v obliki odvetniškh pisarn. Za njimi je ostalo opustošenje kot po jedrski eksploziji. Za njegovo sanacijo bomo plačevali vsi mi davkoplačevalci še najmanj dve desetletji.

Kako ven iz te katastrofe? Edina pot je v skladu s teorijo razbitega okna. Treba je »počistiti ulice«, treba je spremeniti okolje. In na prvem mestu tukaj je pravna država. Ne, zakonodaja, te imamo še preveč, pač pa njeno dosledno izvajanje. Dosledno spoštovanje gospodarskega in kazenskega prava. Gospodarski subjekti in posamezniki morajo dobiti jasen signal, da ni tolerance za podmizne posle, za parkirišča in tržne zlorabe. Šele ko bo denimo Telekom Slovenije končno plačal za vse zlorabe prevladujočega položaja v zadnjih dveh desetletjih, ko bo razbit pijačarski holding pod okriljem Pivovarne Laško, ko bodo za zapahi pristale »velike ribe« od Šrota, Kordeža, Zidarja, Tovšakove do Bavčarja, se bo v tej državi lahko spremenila mentaliteta. Ko bo pravna država dala jasen signal, da ni tolerance za gospodarski kriminal.

Šele takrat bomo sposobni za zdravo rast. Šele takrat se bomo sposobni izogniti ponovni podobni katastrofi. Kajti tudi če bi nas ugodne finančne in druge okoliščine premamile, bosta naše skušnjave ustavila »čisto okolje« in njegov predpogoj pravna država. Zaščitila pred nami samimi, pred našimi lastnimi šibkostmi.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

7 responses

  1. Ob teoriji razbitih oken, se spomnim lastne hipoteze, po kateri čisti pisoarji ostajajo čisti, poscani so pa vedno bolj poscani. Še sam nisem vedel, da sem tako pameten!
    Drugače pa ne vem, če je mogoče kar postaviti enečaj med goljufanjem na izpitu in umorom. Ne drži, da kdor laže, ta krade. Kolikor vem, so tudi raziskave pokazale, da le malokdo v vojni sploh strelja na nasprotnika.
    Mene pri vseh teh tajkunskih zgodbah najbolj moti sprenevedanje. Slovenski koncept lastninjenja je bil, da tujcem ne bomo prodajali, ampak bomo ustvarili lastno kasto kapitalistov iz vrst dotedanjih direktorjev. To seveda ni šlo drugače, kot da jim banke po politični direktivi dajejo kredite. To je bil osnovni Mencingerjev koncept, vsekozi pa so s takšnim načinom soglašali tudi ljudje sami. Spomnim se še, kako so kimali, da bi jih tujec odpustil in da imajo tako finega direktorja. Še meni se je takrat to zdelo modro.
    Sedaj pa pribijamo Kordeža na križ in pozabljamo, da so bili konec koncev v tem vsi.

  2. Sem vedel, da sem se s čestitko zaletel:)…

    “Zdaj pa k nekoliko lažjemu vprašanju: bi ukradli podjetje? Odvisno od situacije, mar ne? Če bi bili na ustreznem menedžerskem položaju, če bi vam bil denar dovolj enostavno dostopen in če bi deleži podjetja bili naprodaj, bi se verjetno znašli v težkih skušnjavah. Tudi če ste še tako moralni in etični. Tudi če v trgovini niti kot otrok niste ukradli ene same lizike.”

    Q: Kako se lahko nekaj ukrade, če prineseš denar za nekaj, kar je naprodaj…ob vsej morali, etiki in lizikah???

    • Dule:
      Nagradno vprašanje zate: Koliko evrov svojega denarja je prinesel Šrot za prevzem Pivovarne Laško in in koliko Bavčar za prevzem Istrabenza?

      Ko boš odgovoril na to vprašanje, pa greva lahko pogledat legalnost posamznih dejanj v prevzemni proceduri enega in drugega podjetja.

  3. Jpd,

    če je kje zakonsko regulirano kolikšen mora biti minimalen delež “prinešenega svojega denarja” pri prevzemu, okej, če ni, sta tvoje nagradno vprašanje brez objavljene nagrade in drugi odstavek pomešane jabolke in hruške…

  4. Dule,
    kakšna je razlika med “kupiti” in “vzeti” nekaj, kar ni tvoje? Pri čemer je “kupiti” seveda treba razumeti v skladu s poslovnimi uzancami kot “kupiti po pošteni vrednosti”. Poslovne uzance in gospodarsko pravo seveda tudi opredeljujeta, kaj je poštena vrednost.
    Poglej si prevzemno ponudbo in izpeljavo prevzema Merkurja s strani družbe Merfin, nato pa to primerjaj s “prevzemom” Pivovarne Laške, kjer je Šrotova družinska družba Atka Prima d.o.o. s “???” denarja prek verige slamnatih ali papirnatih podjetij prišla do obvladovanja Pivovarne Laško.
    Morda ti bo tako bolj jasna razlika med “nakupom” in “krajo”.

  5. Jpd,

    tale najin chat gre vedno bolj v smeri “lud goni zbunjenog”…figurativno ofkors…pa se bom potrudil pobrati črepinje:

    Prvič. Banka je moj poslovni partner. Baš me briga po koliko se zadolžuje, kakšno ima maržo, kako bo shendlala dolgoročno posojilo s puzzlanjem kratkoročnih v “nabavi” itd… V neki točki je lahko ugodna bančna ponudba dobra poslovna priložnost…in dobra ponudba ni samo ugoden obrestno obrestni izračun temveč tudi nizka stopnja tveganja (zavarovanje), pri čemer je na teh straneh kampirajoči Kordež izpadel pravi šolarček…

    Drugič. Lepo se ti je v sosedstvu zapisalo:”Dosledno spoštovanje gospodarskega in kazenskega prava.”…in naprej o sprovajanju. Pika.

    Tretjič. Vmes ni nič. Razgljabljanje o morali, vezah, dobrih imenih imajo svoje mesto v svetovih na kanalih a,b,c… Pohlep? To večinoma govorijo tisti, ki vsak teden čakajo v vrsti na Merkatorjevem vogalu, da bi z vplačilom enega eura dobili milijone.
    Pričakovati od posojilojemalca, da se bo ob podpisu posojilne pogodbe ukvarjal z morebitnim finančnim razpadom planeta in posilstvom davkoplačevalcev pa spada nekam v polje romantične komedije in ZF.

%d bloggers like this: