E-diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih prevzemih (3. del)

Pozdravljeni,

Vsekakor hvala za vaše razmišljanje, pri čemer bi vseeno ponovil, da se z vašimi ocenami precej strinjam, želel pa sem opozoriti še na drug vidik, ki pa se običajno izpušča.

Da so ljudje jezni (ne obubožani, kot sami pišete) zaradi občutka, da jih je nekdo močno izigral, se strinjam. Da so bile marsikatere privatizacije sporne (za ljudi mogoče kar vse, saj ne morejo sprejeti, da je nekdo lahko postal lastnik močne firme – kaj šele če je projekt padel –, pred tem pa je imel samo toliko kot vsakdo, torej nič ali malo), tudi ni dilem. Prav tako nikoli nisem zanikal, da je bil naš prevzem problematičen – a ne toliko, kako se je začel, temveč kako se je moral končati.

Vseeno pa ves občutek ljudi temelji na predpostavki, da so si akterji teh zgodb nabrali ogromna premoženja, da je to nekje v tujini in da bi trenutno situacijo lahko rešili, če bi se to vrnilo. To je en vidik, ki ga nihče noče obravnavati in resno oceniti njegove realnosti, temveč vsi samo »jahajo« na tem. Drugo pa je vprašanje, kdaj je šlo za neko slabo poslovno potezo, nepremišljeno odločitev, in kdaj za sporno ali celo kaznivo dejanje. Kdaj so bile te odločitve rezultat nekega okolja, nekega pozitivnega pričakovanja in nekega sodelovanja vseh segmentov ali ključnih ljudi v družbi, kdaj pa je nekdo vlekel potezo zaradi pričakovanih takšnih in drugačnih osebnih koristi in na škodo drugih – kdaj zavedno in kdaj nezavedno. Kako temu postaviti objektivno mejo, ali pa bomo šli v smer, da nekdo odloča, koga obravnavati, koga pa pustiti na miru.

Kako opredeliti krivdo za neuspel projekt Interevrope in izgubo 100 mio v Rusiji,  izgubo 200 milijonske naložbe Petrola v delnice Istrabenza, krivdo investitorja v Zvonu za preko 200 miiljonsko propadlo naložbo v T-2, krivdo nekoga, ki se ni upal odločiti in prodati NLB pred leti za 3 milijarde evrov, krivdo menedžerjev, ki so v svoji ambicioznosti in v ugodnih razmerah firme zadolžili za sto, dvesto ali več milijonov za njihov hiter razvoj na kreditni osnovi, krivdo bankirjev, ki so vse te in druge zgodbe omogočili s odobritvijo kreditov kljub analizi rizikov …?

V našem prevzemu sem nedvomno podcenil rizike, ki izhajajo iz morebitnega padca cen – enako kot tudi banke ali bankirji, ki so to podprli. Ko se je trg zrušil in se je izkazalo, da smo v nakup vložili denimo 250 mio evrov več kot je sedanja vrednost in je to sedaj izguba, bi to morale banke priznati. In če potem to izgubo danes rešujemo preko davkoplačevalskega denarja, bi morali biti vseeno korektni in imeti pred očmi, da je pred tem država del tega minusa že »pokasirala« (poleg posameznikov).  Država (KAD in SOD) je z ugodno prodajo delnic v prevzemu Merkurja pridobila realno preko 100 miiljonov evrov več, kot bi bila vrednost njene naložbe v Merkur, če do prevzema ne bi prišlo. In za teh 100 milijonov se je okrepila predvsem pokojninska blagajna in jih ni bilo potrebno dodatno prispevati iz proračuna (mimogrede – to je bilo v času, ko smo z ustreznim računovodskim prikazovanjem imeli 60 milijonov proračunskega presežka). Ostale presežke do omenjenih 250 milijonov pa so prejeli posamezniki, razni skladi in banke, dotedanji lastniki.

A teh javno in na sodišču predstavljenih navedb ni bilo mogoče zaslediti v nobenem mediju. Nasprotno, v javnosti se predstavlja, kot da imam ta plus jaz, katerega morajo plačati ljudje, davkoplačevalci in to razumljivo frustrira ljudi. Razlika med menoj in Todorićem ni samo v tem, da Konzum v redu dela, Merkur pa se muči, temveč v tem, da je Todorić dobil poceni osnovo za start njegovega koncerna (dokler se ne bo nekdo odločil, da ga je zaradi tega tudi treba preganjati – če bo volja se bo razlog vsekakor našel, kot sedaj pri Miškoviću). Mi pa smo najprej drago plačali, nato pa so se banke še umaknile in podjetje prepustile takšni usodi. V drugem koraku  bi morale banke to izgubo prevzeti in jo takoj priznati (ker so zgodbo vendarle delale skupaj z nami in so bile ključni akter) in potem Merkur vseeno ne bi zaradi tega trpel, temveč bi bil to samo problem lastnikov.

Takšno moje razmišljanje  se seveda razume, kot da želim za opravičevanje moje krivde v zgodbo potegniti kar vse. Tega ne želim, a da je krivda za takšen razvoj dogodkov samo moja (in mogoče še kolega, ki je slučajno namesto mene podpisal nek dokument), pa mi je razumljivo težje sprejemljivo.

Poanta mojega komentarja torej ni bila opravičevanje mojih dejanj (denimo, da zanje kar ustrezno plačujem – relativno vsekakor močno) temveč v poudarku, da gre pri večini potez in odločitev ključnih ljudi po mojem vseeno za neko dobronamerno ambicioznost, željo po nadaljnji uspešnosti v okviru vsesplošnega optimizma, pozitivnih napovedi ter pričakovanj, presežka kreditnih finančnih virov – in ne za nek ozek pohlep ter osebne koristi. Kar pa se je ob gospodarskem obratu zelo pogosto izkazalo kot slaba poslovna poteza. Vendar je potem potrebno dodati, da je kasnejši način reševanja nakopičenih problemov zaradi prevzemov na kredit in krize, povzročil še več škode. Takrat bi morale banke svoje vložke konvertirati v deleže (saj so bile že tako dejanski lastnik podjetij), izriniti dotedanje lastnike ter omogočiti perspektivnim podjetjem nadaljevanje poslovanja. V tem primeru bi dolgoročno dobile za svoje vložke bistveno več, kot pa bodo v stečajnih postopkih.

Drugo pa je zavedanje, da je v Sloveniji pretežni del teh izgub končal v žepih prodajalcev vrednostnih papirjev in nepremičnin in da se ne skriva v tujini. Da v tujini ni nekih velikih milijard (na žalost – bile bi dobrodošle, a o njih samo govorimo, nihče pa ne ve kje bi bile in kdo naj bi jih imel). Ter da je država (in posredno davkoplačevalci) v obdobju debelih krav realizirala precejšnje kapitalske dobičke, ki jih sedaj v neki obliki vrača.

Ne želim polemizirati in vesel sem, da ste se o tem sploh pripravljeni pogovarjati – seveda pa poskušam predstaviti in zagovarjati svoj pogled in kake dodatne argumente in aspekte, ki so v vsesplošni evforiji zanemarjeni. Pri čemer res ne bežim od krivde za svoje napake, vseeno pa res ni nujno, da se vse konča pri meni.

Lep pozdrav,

Bine Kordež

%d bloggers like this: