E-diskusija z Binetom Kordežem (7. del)

Pozdravljeni,

Ob pobudi za najino javno dopisovanje ste napisali, da skozi nadaljevanja diskusanta počasi zbližujeta stališča ali pa vsaj bolje razumeta stališča sogovornika. Sam vašim načelnim pogledom niti ne oporekam in ob pozitivnem pogledu na zapisano, bi  lahko zaključil, da ste tudi vi potrdili kako moje razmišljanje. Imel sem tudi priložnost predstaviti nekaj svojih dodatnih pogledov in argumentov. Je pa tudi res, da je bil vsak moj zapis povod za neke dodatne negativne ocene, lahko bi rekel kar obtožbe. Nekatere posredno za vse akterje, druge kar neposredno. Zato verjetno vseeno kar drži stališče, da se je bolje čim manj izpostavljati – kot to velja za večino drugih akterjev, ki niso nikjer obravnavani (še nisem videl, da bilo kje izpostavljeno več kot pet, šest imen).

Vseeno pa za še ena ali dve navedbi.

Verjetno res ne želite predstavljati, da sem sam osebno pobral denar, ki se danes kaže kot izguba v Merkurju. A navajate, da si ljudje tako predstavljajo, verjamejo ter želijo verjeti. In z navedbami, da zaradi takšnega prepričanja lažje prenašajo svojo jezo, to dodatno potrjujete. V takšnem okolju preprosto nimam možnosti, da dokažem da si tega denarja nisem »nagrabil« ne glede na to, kolikokrat to ponovim ali zapišem.

Nesporno dejstvo je, da je država prodala svoj delež za okoli 140 milijonov evrov današnjega denarja in da bi bil ta delež mogoče danes vreden 30 milijonov (primerjalno z Mercatorjem). Teh dobrih 100 milijonov evrov je danes izguba v Merkurju, vendar so na osnovi medijskih zapisov ljudje prepričani, da jih imam jaz (takšno prepričanje je dejstvo, kot pišete). Moja želja je bila, da omenjeno drugačno razlago potrdi ali vsaj oceni nekdo tretji, neobremenjen. A tudi to argumentiranje prepuščate meni ob pogojniku – če to sploh drži.

V tem smislu ste tudi sestavili spisek petih oseb, ki jih je potrebno zapreti, da bi se v državi spremenila mentaliteta. Glede na tako eksplicitno stališče imate verjetno tudi konkretni predlog: za dve, pet, dvajset let? Bi za dosego cilja zadoščalo teh pet oseb ali bi jih za vsak slučaj še nekaj dodali? Mogoče še kakega politika, najbolj odgovornega  ali samo nekaj ministrov (vsakega desetega)? Kakorkoli smo vsi nezadovoljni z delovanjem pravne države, bi mi bil tak poziv nekako razumljiv za debato »ob šanku«. Eno so napake, napačne poslovne odločitve, drugo pa kriminalna dejanja.

Vsekakor je očitno, da je za kakšno resno analizo učinkov in posledic prevzemnih aktivnosti v Sloveniji še prezgodaj. Da bi realno ocenili, koliko so na trenutne neugodne gospodarske in splošne razmere v državi vplivali neuspešno izvedeni prevzemi, koliko pa so posledica drugih neustreznih in napačnih odločitev. Pri tem mislim, da gre za ponovni »čredni nagon« kot je veljal do leta 2008. Kot je takrat večina Slovencev verjela, da se bo rast nadaljevala (za naložbo v samo en vrednostni papir – delnico NKBM – se je odločilo kar 10 % aktivnih državljanov), tako je pač danes prisotno prepričanje, da so za vse tegobe glavni krivci tajkuni (kdorkoli ali karkoli bi naj to že bilo).

Zato se javno diskutiranje o tej problematiki ne kaže kot najbolj modra poteza. Vsekakor so druge poti in vzvodi precej bolj učinkoviti. Teh pa nisem imel ne takrat in še manj sedaj.

Kakorkoli pa hvala za priložnost predstaviti svoje poglede.

Uspešno in zdravo novo leto!

Bine

One response

  1. Pustimo ob strani dejstvo, da bi morali tudi drugi akterji v tej nacionalni polomiji odgovarjati na enak način kot g. Kordež, torej z zasegom imetja (tudi zakonskim), odškodninsko in zaporno. In da bi se jim moralo vzeti potne liste in določiti, da ne smejo zasedati pomembnejših vodstvenih funkcij ne v gospodarstvu ne v politiki.

    Osredotočimo se raje na zbliževanje stališč. G. Damijan pravi, da je luknja v bilancah, ki so jo povzročili menedžeji, banke in regulatorji, dejstvo in da jo bomo morali krpati davkoplačevalci. G. Kordež pa si želi oprati ime pred slovensko javnostjo. Predlagam, da g. Kordež torej zaviha rokave vloži vse napore v to, da se ta finančna luknja zmanjša, bodisi kot prostovoljni svetovalec uprave Merkurja, bodisi kot zaposleni v Merkurju, kjer bi lahko s pozitivnim fizičnim trudom in s 700 eur na mesec doprinašal k večjemu ugledu podjetja med njegovimi strankami. Še najbolje pa morda kar oboje.

    Torej: luknja je dejstvo. Sanacija bank z davkoplačevalskim denarjem je dejstvo. Odgovornost ostalih akterjev je dejstvo. Nedelovanje pravne države je dejstvo. Če res želite kaj storiti za opranje krivde in dvig svojega ugleda, g. Kordež, boste šel zastonj oz. za simboličen denar z vsemi močmi na tak ali drugačen način pomagat, da se podjetje postavi na noge in da izplava iz dolgov.

%d bloggers like this: