E-diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih prevzemih in izpuhtelem denarju

V preteklem tednu se je po elektronski pošti razvila spontana diskusija z Binetom Kordežem o menedžerskih  prevzemih, ki bi utegnila biti zanimiva tudi za širši krog ljudi, ki jih zanima, kaj se je dogajalo v prevzemih, kam je izpuhtel ves ta denar iz prevzemov in zakaj “neuspeli tajkuni” za to niso bili obsojeni. V soglasju z Binetom Kordežem bom ta teden objavil najino e-diskusijo, ki se bo – tam, kjer se je končala prejšnji teden – nadaljevala po tej poti.

Uvodna pojasnila:

Damijan: Dvomim, da bova na ta način z Binetom Kordežem zbližala stališča glede smiselnosti menedžerskih prevzemov, ki jim kot ekonomist v temelju nasprotujem, bo pa skozi diskusijo marsikdo dobil boljši vpogled v mehanizme financiranja prevzemov in motive prevzemnikov ter nenazadnje, zakaj se je zadeva zalomila in kam je ves ta silni denar od prevzemov izpuhtel. Tega denarja več ne bo nazaj, toda morda smo kot družba dobili drago lekcijo in spoznanja, da se kaj takšnega v prihodnje več ne bi dogajalo, ali vsaj ne v takšnem obsegu.

Kordež: Pri takšnem dopisovanju ali polemiki, se bralci običajno opredeljujejo in pritrjujejo enemu ali drugemu piscu. Glede na splošno sprejeta stališča javnosti glede privatizacijskih zgodb ter postopkov proti nam, so seveda moja pozicija in moji argumenti proti razmišljanjem uglednega profesorja precej šibko izhodišče in tega se zavedam. A razmišljajoč bralec bo mogoče le pripravljen stopiti korak naprej od klišejskih zaključkov in stališč ter pripravljen kritično presoditi in oceniti kakšno navedbo.

____________

Prvi del: Bine Kordež

Pozdravljeni,

Bral sem vaš zadnji povzetek intervjuja, ki ga je z vami imel Luskovec za Delo De facto. Dotikam se vaših izjav, da so ljudje predvsem frustrirani, ker imajo občutek, da se kriminala in neupravičenega bogatenja pri nas pri nas ne preganja. V bistvu se strinjam, da gre za takšen občutek ljudi in do določene mere imajo prav – čeprav pa je po mojem mnenju ta občutek vseeno v veliki meri posledica takšnega predstavljanja stvari s strani medijev in ne nazadnje tudi dejstva, da tako želijo zadeve razumeti.

Vseeno pa menim, da se ta problem daleč preveč izpostavlja. Mislim, da to v Sloveniji le ni tako močno prisotno, predvsem pa ne to, da naj bi imeli nekateri ogromna premoženja, ki so jih odnesli v tujino (kar je ključno izhodišče in stališče javnosti). Kdo pa pravzaprav so tisti, ki so obogateli in kateri na kriminalni način (vsaj posplošeno)? Kje so vsi ti ogromni milijoni in milijarde o katerih se vsak dan piše, a samo načelno, brez imen. Če povzamemo navedbe medijev bi potencialne vire bogastva lahko združili v nekaj skupin:

  • v prvi skupini bi bil verjetno jaz, Boško, Igor ter verjetno še kdo med najbolj izpostavljenimi, ki smo naredili napako, da smo predvsem predrago kupovali podjetja in se v teh poslovnih odločitvah »zaplezali«; sam nimam od tega nič (razen minusov) in menim, da tudi ostala dva kaj posebnega ne (razen, da bosta zaradi drugih razlogov najbrž drugače obravnavana),
  • nato gre za gradbenike, kjer po mojem tudi sami niso kaj posebnega odnesli (posebno ne nekih velikih milijard za katere naj bi bile preplačane avtoceste); zapletli pa so se s predragimi in obsežnimi nakupi nepremičnin ter kasneje upadom gradbenih del in ne s samimi prevzemi, saj so podjetja odkupili po relativno nizkih cenah (tudi če bi bila podjetja v javni lasti, bi bila njihova usoda podobna),
  • nato imamo bolj znane in večje prevzemnike (BTC, ACH, Hidria, Kolektor itd.), ki so uspeli s pravočasnim in relativno cenovno ugodnim prevzemom – zaradi tega jih nakup ni obremenil pa tudi razvijali so se v času konjunkture in imeli dobro podlago za prihod krize; predvsem pa je značilno, da sicer imajo premoženje, a v lastništvu podjetij in ne na računih,
  • sledi množica manjših prevzemnikov, za katere se niti ne sliši, niti se zanje ne ve kaj dosti in v miru delajo pod podobnimi pogoji kot omenjeni večji v prejšnji točki,
  • sledi nekaj privatizacijskih uspešnežev (Lah, Horvat), kjer so sicer prisotni takšni in drugačni komentarji, a glede legalnosti poslov ni bilo kakih očitkov; vendar tudi tu kakih velikih zneskov vseeno ni in tudi kakih velikih denarnih zalog najbrž ne, ker so šli v nadaljnje investicije in jih je kriza tudi prizadela,
  • mogoče še nekaj posameznikov, ki obvladujejo nekatera pomembnejša slovenska podjetja, a se o njih manj sliši, predvsem pa se najbrž trudijo za svoj obstoj, saj je njihova usoda odvisna predvsem od odločitev bank o nadaljnjem financiranju,
  • in še zadnji, uspešni podjetniki, ki so zgradili svoja podjetja (Češko, Boscarol, Pečečnik in ostali medijsko izpostavljeni); a seveda je tudi njihovo premoženje praviloma v vrednosti podjetij.

Ob tem pregledu (mogoče sem še kakšno skupino izpustil) se vseeno lahko vprašamo, kje so vse velike milijarde. Škoda, da se tega nekdo malo bolj ne loti in poskuša nevtralno oceniti ali drži teza, da so nekateri pokradli vse premoženje in bi z njegovim vračilom lahko pokrili vsakodnevne tegobe ljudi.

Lep pozdrav,

Bine Kordež

%d bloggers like this: