Produktivnost v javnem sektorju (4)

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. V tokratnem nadaljevanju je poudarek na produktivnosti v javnem sektorju ter nekaj razmišljanj o tem, kako obsežen javni sektor si sploh lahko privoščimo.

Zanimiv je tudi običajen komentar, koliko javnega sektorja si lahko privoščimo glede na stopnjo razvitosti. Seveda je to povezano z ustvarjeno dodano vrednostjo (BDP), a tudi predmet dogovora, družbenega konsenza ali v končni fazi individualne odločitve. Za zdravstvo danes potrošimo približno 1,500 evrov letno na prebivalca, za celotno šolstvo (od osnovnega do univerze) pa 650 evrov. Je nujno, da je ta znesek sorazmeren z višino BDP? Za nakup avtomobilov in njihovo vzdrževanje ter koriščenje povprečni Slovenec nameni tudi okoli 1.500 evrov, v restavracijah in hotelih pa približno 400 evrov (podoben znesek npr. tudi za telefonijo). Lani je bilo v Sloveniji prodano 40 % več avtomobilov kot pred petimi leti. Kaj pomenijo vse te številke?

V trenutnem obdobju gospodarske rasti, povečanja prejemkov ter predvsem bolj optimističnega pogleda na prihodnost, potrošniki očitno namenjajo več sredstev za avtomobile in najbrž več potrošijo tudi v gostinskih lokalih. Enako bi se torej lahko odločili, da namenimo več sredstev tudi za zdravstvo ali za izobraževanje. Ob vsem nezadovoljstvu z zdravstveno oskrbo bi mogoče na leto raje namenili 100 evrov za “več” zdravstva kot za kake druge potrebe (avto, lokal, potovanje…). A na žalost je tako, da za tiste storitve, ki jih plačujemo iz obveznega zavarovanja (s plačilom davkov), neradi damo kaj več, čeprav bi želeli več storitev. Precej bolj odprti pa smo za druge potrebe, če se nam prihodki povečajo.

Koliko namenjamo za vse storitve, ki jih za nas opravlja država, torej za javne storitve, ki se plačujejo iz zbranih davščin, je torej predmet družbenega dogovora in ni strogo vezano na višino ustvarjene dodane vrednosti (BDP) v državi. Lahko se odločimo, da za te storitve namenjamo več, preko plačil iz skupne državne blagajne (smer skandinavskih držav), lahko pa tudi manj (usmeritev bolj liberalnih držav, kjer ljudje v večji meri sami skrbijo za izobraževanje in socialno varnost). Glede na usmeritve držav Evropske Unije, je torej naš delež javnih storitev ter tudi števila ljudi, ki jih zagotavljajo, primerljiv z drugimi državami upoštevaje stopnjo razvitosti.

Produktivnost in javni sektor

Kaj pa plače? Kakšne so primerne plače za zaposlene v javnem sektorju v primerjavi z zaposlenimi v zasebnem sektorju? Ob tem vprašanju bi najprej izpostavil produktivnost. V zasebnem, tržnem sektorju vemo, da je nivo plač močno povezan z doseženo stopnjo produktivnosti. V proizvodnih dejavnostih jo seveda lahko merimo tudi fizično s številom narejenih izdelkov, kar se potem odraža tudi v “finančni” produktivnosti, torej v ustvarjeni dodani vrednosti na zaposlenega. Večja ko je proizvodnja, višja ko je kvaliteta izdelkov ali storitev, višji je tudi zaslužek, ki potem omogoča tudi višje nagrajevanje zaposlenih (poleg višjih dobičkov). V slovenskem gospodarstvu je v zadnjih petnajstih letih dodana vrednost na zaposlenega (tako običajno merimo produktivnost v finančnem smislu) porasla za 78 %. To je omogočilo tudi 70-odstotno povprečno nominalno rast plač (realno, torej nad rastjo cen, so v tem obdobju plače porasle za 30 %).

Kako pa je s produktivnostjo javnega sektorja? Veliko postopkov smo informatizirali, a z dodatnimi zahtevami in predpisi, marsikateri uradni postopki tečejo danes mogoče še počasneje. Tudi učiteljica ne poučuje (nauči) danes nič več otrok kot pred petnajstimi leti, celo manj kot pred petdesetimi. Nič večja tudi ni učinkovitost policista, sodnika ali pevca v opernem zboru. Operacije v zdravstvu so sicer zahtevnejše, a pregled in razgovor z zdravnikom ali sestro je podoben kot pred leti. So ob tem, da fizična produktivnost v dejavnostih javnega sektorja ni porasla, zaposleni v teh poklicih vseeno tudi upravičeni do 70-odstotnega porasta plač?

Poglejmo na drugi strani natakarja ali frizerko. Seveda tudi ta dva v zadnjih petnajstih ali petdesetih letih svoje produktivnosti merjene po številu postreženih gostov ali ostriženih glav nista povečala, prej obratno. Vseeno pa je tudi v teh panogah produktivnost porasla, saj  jo merimo z ustvarjeno dodano vrednostjo kot rezultatu prihodkov zmanjšanih za porabljen material. Izvajalci navedenih in podobnih storitev so z leti zviševali njihove cene in s tem omogočili višje zaslužke in podobno rast plač kot v proizvodnih sektorjih, kjer z uvajanjem nove tehnologije in opreme zagotavljajo vse večje zaslužke. Gre torej za proces, kjer se povečuje celotna družbena produktivnost in ta omogoča podobno rast plač vsem v družbi.

Delovna mesta s primerljivo zahtevnostjo morajo zagotavljati tudi primerljiv nivo plač, ne glede na spremembe, ki se dogajajo v fizični produktivnosti. To se v tržnih dejavnosti zagotavlja preko hitrejše rasti cen storitev. V storitvenem sektorju fizična produktivnost raste počasneje, saj je pri njih vpliv novih tehnologij precej manjši. Seveda pa je za višjo ceno nujna tudi ustrezna kakovost storitve, v nasprotnem primeru podjetje hitro propade.

Tega preverjanja preko prodajnih cen v javnem sektorju seveda ni, zaradi česar mora potekati nadzor nad učinkovitostjo na drugačen način. To je verjetno tudi največja omejitev in manko javnega sektorja ter tudi predmet pogosto upravičenih pritožb. Vseeno pa moramo na dolgi rok tudi v javnem sektorju zagotavljati primerljive plače za približno enako zahtevna delovna mesta z zasebnim sektorjem ter podobne stopnje rasti. V nasprotnem primeru bi s časom prišlo do prevelikih nesorazmerij med plačami, nezadovoljstva ter pomanjkanja kadrov zaradi slabo plačanih služb.

Zaradi vsega naštetega je torej nujno, da tudi v javnem sektorju plače skozi daljše obdobje rastejo s podobno stopnjo kot to velja za gibanja plač v zasebnem sektorju. Ker vmes prihaja tudi do sprememb strukture zaposlitev in zahtevnosti delovnih mest, so povprečja sicer lahko deloma varljiva, a vseeno kažejo neko smer ter tudi nakazujejo potrebne popravke. Preprosto povedano – plače v javnem sektorju morajo slediti gibanjem plač v tržnih dejavnostih oz. v zasebnem sektorju. V drugih dejavnostih se to regulira preko trga, v javnem sektorju pa morajo učinkovitost zagotavljati drugi mehanizmi in pot z zaostajanjem rasti plač ni ustrezna.

V zasebnem sektorju se višja učinkovitost odraža v višji dodani vrednosti (produktivnosti), ki omogoči višje plače, v javnem sektorju pa je višina dodane vrednosti (produktivnosti) neposredni odraz višine plač. Velja namreč obratna vzročna zveza. Če plače stojijo, stoji tudi produktivnost (to je bil primer v celotnem obdobju 2009 – 2016, saj je bila povprečna plača v javnem sektorju v letu 2016 enaka kot v letu 2009) – ko pa plače dvigujemo, raste tudi produktivnost. To omenjam zato, ker je pogosto slišati tudi argumente, da plače v JS ne morejo rasti, ker jim produktivnost ne raste – a ta je posledica sprememb plač in ni določena od zunanjih dejavnikov (trga) kot pri zasebnih, tržnih dejavnostih. Večina se ne zaveda, da je v javnem sektorju rast produktivnosti odvisna pretežno samo od rasti plač (s tem se določa “cena” javne storitve) in zato produktivnost ne morejo biti osnova za odločitve o rasti plač.

%d bloggers like this: