Demonstracije in revolucije ali reforme in razvoj

Iz intervjuja, ki sem ga imel za Delo De facto:

Se strinjate z notorično ugotovitvijo, da brez prave revolucije ni pravega razvoja?

Ne, revolucije državo samo spravijo za nekaj desetletij nazaj v preteklost. Zamenja se le oblast, ljudstvo ostane isto. Z njo pridobijo samo novi oblastniki, ljudstvo ostane izkoriščano v enaki meri še naprej. »Živalska farma« Georgea Orwella to lepo prikazuje na literaren način, »Why Nations Fail« Acemogluja in Robinsona pa to lepo znanstveno dokazuje.

Ali je malodušje vseh slojev prebivalstva in njihovo obubožanje res edini predpogoj za to, da šele množično poulično izkazovanje nezadovoljstva požene spremembe?

V slovenskem primeru ne gre toliko za obubožanje kot v nekaterih drugih državah, ampak bolj za občutek, da so mnogi neupravičeno obogateli, od nekdanjih menedžerjev do navadnih kriminalcev, in da pravna država tega ni učinkovito sankcionirala. Frustracije so toliko močnejše, ker lahko ljudje v neposredni soseščini (v Avstriji in na Hrvaškem) opazujejo, kako je sodni sistem učinkovit v preganjanju korupcije in poslovnih malverzacij, medtem ko pri nas sodni sistem ne zmore obsoditi niti najbolj očitnih in dokumentiranih primerov kriminala.

To sem vprašal zaradi tega, ker ste pred dobrimi sedmimi leti kot pristojni minister za razvoj mirili slovensko javnost z besedami, da pripravljene reforme ne pomenijo »nobene revolucije«.

Takrat sem to izjavo podal z referenco na reforme, ki so jih pred tem izvedli v Skandinavskih državah in v Nemčiji, s čimer so sicer nekoliko pristrigli razbohoteno socialno državo, vendar pa so hkrati izjemno povečali prilagodljivost in konkurenčnost podjetij ter zagotovili dolgoročno vzdržno socialno državo. Ni šlo za nobene revolucije, pač pa za sprotne »remonte«, ki jih vsaj enkrat na desetletje potrebuje vsaka država. Primerjava dinamike gospodarstev Slovenije in navedenih držav pred in med sedanjo krizo lepo pokaže, kaj je zamudila Slovenija, ker ni šla po isti reformni poti. Če danes naredite anketo med ljudmi, boste dobili večinsko mnenje, da bi raje živeli v državah, ki so te reforme izvedle.

Pred sedmimi leti je voditelj največjega sindikata v državi opozarjal, da bo vlada s paketom reform prizadela 70 odstotkov prebivalstva naše države. Danes so med obubožanimi tudi dovčerajšnji milijonarji s kapitalskimi tajkuni na čelu.

Odgovor na to je že vključen v prejšnji odgovor. Nepripravljenost na spremembo smeri, ko drviš proti prepadu, kot so zagovarjali sindikati in si zatiskali oči, te seveda ne pripelje nimakor drugam kot v padec v prepad. Zatiskanje oči ne pomaga. Še več, zatiskanje oči pred realnostjo je neodgovorno do sebe in do tistih, ki ti zaupajo. Meji na kriminalno neodgovornost.

Koliko prebivalstva je prizadetega danes?

Kriza je prizadela vse. Tudi tiste, ki jim je v začetku krize šlo še dobro in ki so govorili »Če je to kriza, naj kar traja«. Dlje časa kot traja kriza, bolj prizadene vse, tudi najbogatejše in tudi lastnike kapitala. Kadar se kupna moč zmanjša, se poveča splošna nelikvidnost, ogrožene postanejo službe v vseh sektorjih. Hkrati se močno povečajo socialne tenzije, poveča se splošna družbena nestabilnost in stopnja kriminalitete. Postanemo ogroženo čisto vsi. Kriza ni dobra za nikogar. Morda za kakega kriznega dobičkarja ali populističnega politika z ekstremističnimi stališči. Toda za 99,999 % prebivalstva je kriza absolutno slaba.

Ali je to posledica tega, da vlada Janeza Janše v obdobju debelih krav, mandat je imel med letoma 2004 do 2008, ni izvedla reform in prihranila nekaj milijard eurov?

Tako je. Očitno je imela tedanja vlada drugačne prioritete.

Kako z današnje distance ocenjujete, kaj bi bilo drugače, če bi vlada izvedla reformni paket, ki ste ga sami označili kot ključ za blaginjo prebivalstva?

Bili bi na poti Švedske, Danske ali Nemčije, pa tudi Slovaške (čeprav se z njo nočemo primerjati), ki so povsem podobne reforme izvedle in so sedanjo krizo pričakale vitke. Krizo so dobro previharile, ljudje so ohranili službe, njihove družine pa socialno varnost.

Ali res verjamete, da bi z uvedbo enotne stopnje DDV omogočili nov razvojni zagon?

Ni šlo za enotno stopnjo DDV, ampak za enotno stopnjo dohodnine, davka na dobiček in DDV. Ja, v veliki meri bi se znižali stroški dela, podjetja bi bila bolj konkurenčna in bi lahko več zaposlovala. Vlada pa bi zaradi izpada davkov iz naslova dohodnine morala že takrat začeti bolj racionalno trošiti in denimo ne bi odobrila nespametnih projektov, kot so nakup oklepnikov Patria, Virantova plačna reforma ali gradnja TEŠ 6 z javnim denarjem.

Kako je mogoče, da je tako pisana množica nasprotnikov, ki je izhajala iz različnih okolij in vas je obtoževala, da boste povzročili hitro odmiranje socialne države, narobe razumela reformne ukrepe?

Kot veste, so mnogi, ki so takrat nasprotovali reformam, kasneje, ko so prišli na oblast, predlagali povsem enake reformne ukrepe. V mislih imam Ivana Svetlika, ki se je iz ostrega javnega nasprotovanja tem reformam kasneje prelevil v ministra, ki je predlagal praktično identične reforme na področju trga dela, pokojninske reforme in reforme socialnih transferjev. Sami presodite, kdaj je imel bolj prav.

Kakšen razvojni zagon, se pravi, višjo gospodarsko rast, posledično višje plače in pokojnine ter blaginje, ste si obetali?

Slovenija bi tedaj lahko ustvarila temelje za prestrukturiranje gospodarstva v smeri višje dodane vrednosti in večje tehnološke zahtevnosti. S tem bi dobila bolj konkurenčno gospodarstvo, ki bi zagotavljalo boljše in bolje plačane službe tako v času konjunkture, medtem ko bi v času krize zaradi večje odpornosti ta delovna mesta ostala bolj varna. Na drugi strani bi pokojninska reforma zagotovila večjo dolgoročno vzdržnost pokojninske blagajne in javnih financ, s tem pa tudi zagotovilo, da bodo mlajše generacije nekoč sploh imele pokojnine, za katere danes plačujejo prispevke.

Kdaj smo zapravili dobro odskočno desko, s katere smo se odrinili po osamosvojitvi države in mednarodnem priznanju pred dvajsetimi leti?
Lahko bi več naredili že na začetku s hitrejšo privatizacijo, predvsem pa s privabitvijo tujega kapitala v domačo industrijo. Zadnji zamujeni vlak za lastne reforme in privatizacijo bank pa je bil v obdobju 2005-2007.

Koliko časa potrebujemo, da bi prišli na dobro izhodišče?
Deset, če bomo imeli nekaj sreče. Lahko pa da bomo v tej gospodarski in splošni psihični depresiji ostali tudi dve desetletji ali dlje, tako kot Japonska. Trenutno si ne upam nič staviti na Slovenijo.

_________

Celoten intervju lahko preberete v Delo De facto.

Avtor intervjuja: Viko Luskovec

One response

  1. Ne, revolucije državo samo spravijo za nekaj desetletij nazaj v preteklost. Zamenja se le oblast, ljudstvo ostane isto. Z njo pridobijo samo novi oblastniki, ljudstvo ostane izkoriščano v enaki meri še naprej. »Živalska farma« Georgea Orwella to lepo prikazuje na literaren način, »Why Nations Fail« Acemogluja in Robinsona pa to lepo znanstveno dokazuje.
    +++

    Tokrat se pa ne strinjam s citiranim. Vsaka revolucija prinese velike spremembe v idejah, ostali bi v pamtiveku, izkoriscali bi nas se naprej fevdalci, pa cerkev, pa duhovscina, vsi po vrsti…Druzba prav preko pretresov spoznava svoje vrednote, se precisti in gre ociscena dalje za kaksno stoletje, pol stoletja, dokler spet ne pade in se znova pobere iz rusevin…na novo definira svoje pravice in dolznosti. BREZ REVOLUCIJ NI EVOLUCIJ. Da se samo zamenjajo oblastniki sploh ni res, tudi ti oblastniki so drugacni od prejsnjih v svoji mentaliteti, zaznamovani so z izkusnjo upora…vedo, da niso vecni in da so zamenljivi in da ima vse svoj rok trajanja, cesar brez upora morda ne bi vedeli vec tako jasno oz bi postali tiranski.. Da izkoriscanje ostaja ne glede na revolucije je res, prica smo mu…clovek je pogojno posten, ko ima priliko zlorabiti oblast, jo zlorabi, v vecini primerov. Kaj torej? Mirno cakati na njihovo politicno izginotje? Predolgo bi trajalo, prepocasi bi slo. REVOLUCIJA pospesi tok sprememb, brez upora smo do konca ovce in brez lastne hrbtenice.

%d bloggers like this: