Konstruktivna polemika s SBC: Koliko nas bo stal koalicijski sporazum?

6 oktobra, 2018 By in gospodarstvo

Drago Babič

Zahvaljujem se gospodu Goranu Novkoviću, da je s prispevkom »Zakaj Igorja Akrapoviča ne spoštujemo tako kot Gorana Dragića?« odgovoril na moj poziv podjetnikom, podan v članku »Peticija podjetnikov: manipulacija za prikrivanje egoističnih interesov podjetniškega sloja«, na intelektualni dvoboj na temo, kakšno podjetno Slovenijo si želimo.

Najprej bi ga potolažil v njegovi skrbi, da premalo berem. Prebral sem večino predvolilnih programov političnih strank, ki so kandidirale na volitvah, tudi program Kluba slovenskih podjetnikov »Za prodorno (podjetno) Slovenijo«. Poleg tega sem prebral kup mednarodnih študij in člankov, ki se nanašajo na obravnavano problematiko. Nekatera gradiva citiram v tem tekstu in originalnih člankih. Pa ne samo to – skupaj s kolegom Jožetom P. Damijanom in drugimi sodelavci smo oblikovali svoj predlog programa razvojnega preboja Slovenije pod nazivom »Slovenija gre naprej«, ki smo ga postopoma objavljali v zadnjega pol leta na Damijanovem blogu in v dnevnem časopisju.

Naj navedem le svoje prispevke:

S kolegom Damijanom sva imela decembra lani na SAZU v okviru posveta »Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire« predavanje na temo tehnološkega preboja.

Če bi gospod Novković in drugi podjetniki prebrali te in še številne druge prispevke uglednih avtorjev, ki so redno objavljani na tem blogu in če bi resnično to hoteli, bi lahko bil njihov program Za prodorno (podjetno) Slovenijo bolj celovit in kvaliteten in bi dosegel veliko večjo pozitivno odmevnost v javnosti kot sedanji.

V nadaljevanju bom najprej komentiral koalicijsko pogodbo, ki jo v novejši diskusiji, tudi z zadnjim člankom g. Novkovića na tem blogu, oziroma kolumno v Večeru, podjetniki tako kritizirajo. V nadaljevanju bom komentiral še program podjetnikov.

Koalicijski sporazum je na 46 straneh obravnava večino aktualnih problemov s predlogi njihovega reševanja. Že vrstni red obravnavane problematike kaže na to, kaj je po mnenju koalicije najbolj pomembno: najprej zdravstvo, nato pokojninski sistem, nato gospodarski del, nato javne finance, nadalje razvoj in raziskave, šolstvo in tako dalje. Ta sporazum je rezultat demokratskega procesa, z glasovi za posamezne stranke in njihove programe smo ga volivci potrdili. Volivci so torej izbrali več zdravstva, pokojnin, sociale, raziskav in šolstva ter kulture ob nekaj višjih davkih, ne pa zniževanje davkov in čakanje, da bo nekoč bolje. To je torej naš večinski izbor, zato ga ne moremo enakopravno primerjati z drugimi programi raznih interesnih združenj, niti s programi strank, ki niso dobile parlamentarne večine. To je torej volja ljudstva, te volje ne moremo kar tako na počez in brez pravih argumentov zavračati. Razen če ščuvamo k nedemokratskemu spreminjanju družbe.

Volivci so torej izbrali več zdravstva, pokojnin, sociale, raziskav in šolstva ter kulture ob nekaj višjih davkih, ne pa zniževanje davkov in čakanje, da bo nekoč bolje. To je torej naš večinski izbor, zato ga ne moremo enakopravno primerjati z drugimi programi raznih interesnih združenj, niti s programi strank, ki niso dobile parlamentarne večine.

V sporazumu je kar nekaj točk, ki bodo imele vpliv na davke in posredno javne finance, kar tako goreče skrbi podjetnike. Na žalost avtorji sporazuma niso kvantificirali teh vplivov, pa bi jih morali, tako bi se vsaj izognili nepotrebnim žolčnim polemikam v javnosti. Sedaj, po sklepu DZ, mora vlada v 30 dneh to napraviti. Sam sem napravil okvirni preračun, ki kaže, da so skrbi podjetnikov, fiskalnega sveta in opozicije pretirane in da se da ta sporazum realizirati brez škode za javne finance. Po poglavjih se to kaže na naslednji način:

Zdravstvo: sporazum predvideva dvig javnih sredstev od 6,3% BDP po podatkih ZZZS za leto 2017 oziroma 6,7% po podatkih Eurostata, na 7,65% BDP, tako da bi skupna sredstva za zdravstvo dosegla 9% BDP, torej dvig za 1,35% BDP.

Pokojnine: predvideva postopni dvig prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje od bruto OD, ki ga prispevajo delodajalci, za 0,8% letno, v celem mandatu torej za 3,2% od bruto OD, kar znaša 1,35% BDP. Ker bi se z višjimi prilivi iz prispevkov zmanjšala potreba po pokrivanju primanjkljaja ZPIZ iz proračuna, to ne vpliva na javne finance. Država lahko ta prihranek usmeri ali za zdravstvo, ali pa zmanjša druge davke, na primer dohodnino, tako da izniči tudi negativni vpliv na skupno višino davkov. Tako z eno davščino reši dva najbolj pereča problema naše družbe.

Krepitev konkurenčnosti: predvideva se razbremenitev plač z dohodnino v skladu z možnostmi na podlagi strokovne analize, predlaga postopen dvig minimalne plače za 4,5% na leto. Ta zadnji ukrep nima negativnega vpliva na javne finance. Obratno, malenkostno bo povečal izplen dohodnine in prispevkov.

Javne finance: sporazum zagotavlja, da bodo bodoči proračuni v skladu s fiskalnim pravilom, torej je že v principu skrb fiskalnega sveta odveč. Predlagajo se dodatni davčni viri: uvedba davka na nepremičnine, uvedba minimalnega davka na dobičke pravnih oseb na 5% osnove, in najbolj sporni ukrep, vključitev dohodka od kapitala in rent v osnovo za odmerjanje dohodnine. Torej ti ukrepi prinašajo nove davčne prilive in je ponovno skrb fiskalnega sveta odveč. Po moji oceni naj bi te povečane davščine prinesle v proračun do 1,5% BDP.

Razvoj in raziskave ter javno šolstvo in šport: predvideva se dvig javnih sredstev za RR na 1% BDP ter dvig sredstev za šolstvo na 6% BDP. To pomeni dvig izdatkov za te namene za skupno 1% BDP.

Varnostni sistem: predvideva postopni dvig sredstev za ta namen v skladu z zmožnostmi. Moja ocena je, da bi to pomenilo dodaten strošek za proračun v višini 0,5% BDP. Lahko tudi več, če bomo popustili pritiskom NATA in Trumpa.

Infrastruktura in energetika: pri drugem tiru je finančna konstrukcija z zakonom že zaprta in ne bo imela posledic za javne finance. Za ostale investicije v prometno infrastrukturo predvidevam dvig izdatkov proračuna za 1% BDP. Vendar imajo investicije v infrastrukturo večkratni pomen – najprej se relativno hitro povrnejo v obliki povečanega BDP, poleg tega pa predstavljajo eno izmed redkih možnosti proticikličnega uravnavanja gospodarske rasti, tako da imajo na dolgi rok pozitivni vpliv na javne finance. Investicije v energetiko se odplačujejo same skozi cene energentov, poleg tega imamo že sedaj eno najvišjih ekoloških davščin na energente, ki jo plačujejo uporabniki, tako da na tem področju ne predvidevam dodatnih izdatkov za proračun.

Vse ostale postavke, vključujoč stanovanjsko izgradnjo, povišanje sredstev za kulturo in podobno, bodo po moji oceni znesle največ 0,5% BDP povečanja.

Če potegnem črto, sporazum predvideva dodatno povečevanje izdatkov javnih financ za 1,4 % BDP letno v štirih letih in na drugi strani povečanje prilivov z novimi davki za 0,7% BDP letno v štirih letih. Če upoštevamo, da ustvarja državni proračun ob sedanjem nivoju davkov in potrošnje že letos okoli 1% BDP viška ter da bo zaradi postopnega odplačevanja državnega dolga, predvsem pa padca povprečnih obrestnih mer nanj, ta višek vsako leto zrasel še za 0,3% BDP (vse skupaj ob predpostavki rasti BDP vsaj še dve leti, kot napoveduje UMAR), realizacija koalicijskega sporazuma ne bo dodatno obremenila javnih financ. Še nekaj viška bo ostalo za zmanjševanje dolga, od 0,3% BDP letos do 1,2% BDP čez štiri leta. Nekoliko bo povečala davčno obremenitev podjetij s povišanim prispevkom delodajalcev za pokojnine, z zmanjševanjem olajšav pri DDPO in povišanim davkom na nepremičnine ter povečano minimalno plačo, vendar ob pričakovani rasti BDP in posledično še višji rasti dobičkov podjetij, tako kot se je dogajalo v zadnjih dveh letih, take dodatne obremenitve podjetij ne bodo ogrozile njihovega poslovanja.

Pa še nekaj je treba povedati v zvezi z vzdržnostjo javnih financ oziroma sposobnostjo odplačevanja državnega dolga, za kar v glavnem skrbi fiskalni svet. V javnosti se uporablja v glavnem termin bruto dolg, ki je trenutno okoli 72% BDP. Boljša informacija bi bila neto dolg države, pri čemer se od bruto dolga odšteje finančno premoženje, ki je v Sloveniji znatno. Tudi NLB, ki jo bomo, kakor izgleda, v kratkem prodali in z izkupičkom zmanjšali dolg, je v njem. Neto dolg države znaša po zadnjih podatkih Banke Slovenije 12,2 mrd oziroma 28% BDP, kar je za državo zlahka obvladljivo. Že če bi samo uporabili likvidnostno rezervo, ki znaša 6 mrd, za odplačila obveznic, ki zapadejo v naslednjih dveh letih, bi se spustili pod Maastrichtsko mejo zadolženosti, ki znaša 60% BDP.

Torej je sedanje napadanje koalicijskega sporazuma kot nevzdržnega s stališča javnih financ s strani podjetnikov, opozicije in celo fiskalnega sveta, ali posledica neznanja, ali obrambe parcialnih interesov prizadetih. Verjetno pa kombinacije obojega. Če je to za podjetnike razumljivo, se pač branijo pred višjimi davki, mi je osebno nerazumljivo izračunavanje potencialnega javnofinančnega primanjkljaja v višini do 1,6 mrd evrov, ki jo je pripravil fiskalni svet, kot povzemam iz medijev. Kaj s tem branijo? Svojo nesposobnost ali kakega strica iz ozadja?

Ostaja najbolj sporen predlog, to je vključitev dohodkov od kapitala in rent v dohodninsko lestvico, ki pa nima zveze z javnimi financami, ampak z osebnimi financami podjetnikov. Prepričan sem, da se da v okviru prilagajanja dohodninskega sistema najti sprejemljivo rešitev, da se davščine na dohodke iz dela in dohodke iz kapitala postopoma spravi v isti okvir.

Moj komentar na  program podjetnikov Za prodorno Slovenijo in širše o davčnih sistemih in konkurenčnosti sledi v nadaljevanju.