Program reform (3): Učinkovita raba energije in program vlaganj v energetiko

Drago Babič

Ocena stanja

O oceni stanja slovenske energetike smo pisali podrobneje v dveh komentarjih:

Prihodnost naše energetike (1)

Prihodnost naše energetike (2) – Obnovljivi viri energije

Slovenska energetika je že tehnološko del širše, Evropske energetike in je ne moremo obravnavati kot samo nacionalni projekt. To pomeni, da se ne moremo izogniti čezmejnim vplivom, tako dobrim kot slabim, umetnost strategije pa je, da izkoristimo dobre učinke in se izognemo slabim. V tem smislu je treba spremeniti dosedanje pristope, ki so stavili preveč na samooskrbo in varnost oskrbe za vsako ceno in premalo na ekonomičnost poslovanja sektorja, predvsem pa na koristi končnih uporabnikov. Najti moramo pravo ravnotežje med varnostjo oskrbe in ekonomičnostjo poslovanja celotnega področja. To je še posebej zahtevna naloga v sedanjem času, ko ogromne subvencije, namenjene izgradnji OVE, predvsem pri bogatejših članicah EU, tako izkrivljajo realno sliko ekonomičnosti energetike, da pravih odločitev glede lastnega razvoja z dolgoročnimi posledicami ni možno sprejemati.

Predlagani ukrepi

Iz tega vidika je kratkoročno smiselno, dokler bo trajala poplava poceni energije iz subvencioniranih tujih kapacitet iz OVE, to s povečanim uvozom izkoristiti in ekstra dobičke, ki se s tem ustvarjajo, usmeriti v tiste ukrepe, ki nam bodo dolgoročno koristili. To pa so:

  1. Spodbujanje učinkovitega ravnanja z energijo (URE), predvsem s spodbujanjem energetske sanacije javnih in zasebnih stavb ter spodbujanjem trajnostnega in javnega prometa.

Potrebno je pripraviti program za spodbujanje energetske sanacije javnih in zasebnih stavb. Za javne stavbe je potrebno pripraviti 10-letni načrt sistematične energetsko varčne obnove z javnimi proračunskimi in evropskimi sredstvi. Ocenjujem, da bi zadostovala približno 1 milijarda evrov v 10 letih oziroma 100 mio evrov letno. Hkrati je treba spodbuditi podjetja in gospodinjstva k energetski obnovi stavb. Podjetja lahko pri tem izkoriščajo davčne olajšave za naložbe. Za gospodinjstva pa je treba ponovno uvesti dohodninsko olajšavo za vlaganja v energetsko obnovo stavb ter prek sodelovanja razvojne banke SID s poslovnimi bankami zagotoviti program ugodnih kreditov s subvencionirano (0% + euribor) obrestno mero za 10 do 15-letne kredite energetsko obnovo stavb. S tem bi tudi spodbudili domačo industrijo energetsko varčnih materialov in opreme.

  1. Obnova električnega omrežja s povečanjem kapacitete, tako da bo sposobno prenesti večje količine energije v krajšem času, tudi do manjših končnih uporabnikov. Večji pretoki energije bodo osnovna značilnost večje proizvodnje elektrike iz OVE in nadomeščanja uporabe fosilnih goriv z elektriko.

To se bo poznalo pri večjih meddržavnih pretokih, ko se bodo zimski viški iz VE na severu Evrope pretakali na jug (kar se dogaja že sedaj), poletni viški iz FVE pa na sever (ko bo tam zgrajenih dovolj kapacitet). Zato bo treba končno zgraditi 400 kV daljnovod do Madžarske in podvojiti tak daljnovod do Italije.

Nadalje pri večjem pretoku v okviru države, ker je proizvodnja iz OVE neenakomerna in bo treba že tekom dneva oziroma noči pokrivati primanjkljaje iz rezerv (na primer črpalnih HE), za kar bo potrebno bistveno okrepiti sedanje 220 in 110 kV omrežje.

Pri ogrevanju s toplotnimi črpalkami in v prometu s polnjenjem akumulatorjev električnih vozil bo bistveno porasla poraba elektrike pri razdrobljenih individualnih potrošnikih (predvsem pa potrebna moč). Tako bo potrebno v maloprodaji zamenjati obstoječe kable, dimenzionirane na moč okoli 1,5 kW, za take z dvojnim premerom, ki prenesejo štirikrat večje obremenitve.

  1. Sistematično na nivoju države v DPN in nato OPN opredeliti lokacije, primerne za postavitev novih HE, vetrnic (VE) in fotovoltaičnih elektrarn (FVE). Na izbranih lokacijah za VE in FVE je potrebno zagotoviti odjem elektrike, to je do tam zgraditi daljnovode. Same elektrarne pa bi gradili, ko bodo za to izpolnjeni ekonomski pogoji, predvsem ustrezna tržna cena elektrike. Graditelje elektrarn bi izbirali na podlagi razpisov, pri tem pa bo vodilo čim manjša subvencija proizvodnji, saj s tem po nepotrebnem dražimo elektriko. Raje jo uvažajmo, dokler je poceni.
  2. Odprto je vprašanje elektrarn na Muri, kjer se je treba odločiti, ali bomo reko izkoriščali v energetske namene. Za Srednjo Savo pa je treba pospešiti vse aktivnosti, da pridemo do vseh potrebnih dovoljenj za izgradnjo vseh 11 elektrarn.
  3. Združiti je potrebno obe ločeni proizvodni enoti, to je HSE in NE Krško. Tako bi dobili dovolj močno slovensko proizvodno energetsko podjetje, ki bi bilo v pogojih odprte evropske konkurence sposobno izpeljati obsežnejše investicije, kot so elektrarne na srednji Savi, eventuelno elektrarne na Muri in nove kapacitete OVE, da ne govorimo o novi NE, če se bomo za to odločili.
  4. Pripraviti je potrebno pripravljalne študije za izgradnjo naslednjih energetskih objektov:
  • večje število obratov za proizvodnjo elektrike iz vetra in sonca, ki bi jih gradili postopoma do leta 2050, sposobnih skupne letne proizvodnje 4 TWh in alternativno 14 TWh, če ne bomo gradili nove NE.
  • črpalne elektrarne, ki bodo služile kot skladišče za energijo v primeru neusklajenosti proizvodnje elektrike iz OVE in porabe. V Sloveniji imamo že izdelano študijo za HE Kozjek z močjo 400 MW, pridobiti je potrebno vsa dovoljenja za izgradnjo. Proučiti je potrebno tudi druge načine hranjenja energije,
  • Proučiti je potrebno zmogljivosti plinskih elektrarn, ki so primerna rezervna kapaciteta pri večjem deležu OVE,
  • pripraviti je potrebno študijo izvedbe novo nuklearne elektrarne NEK2 moči 1,4 do 1,66 MW, tako da bomo imeli jasen odgovor, koliko bi nas stala taka elektrarna.

Vse te študije je potrebno pripraviti v prihodnjih štirih letih in bodo služile kot osnova za investicijske odločitve v nove proizvodne obrate.

V zaključku podajam zelo približno oceno obsega potrebnih vlaganj (po sedanjih cenah) do leta 2050, če želimo z lastno proizvodnjo pokrivati porabo 21 TWh elektrike letno in ko bo potrebno zamenjati obe največji proizvodni enoti, to je NEK in TEŠ:

Energetika

Vir: lastne ocene

V naslednjih 30 letih (od 2020 dalje) bi morali investirati 14 milijard evrov, ali 460 mio (dober 1% BDP) letno.

V kolikor bi namesto nove NEK2 gradili samo kapacitete na osnovi OVE, se skupne investicije povečajo na 16 mlr evrov.

Po predvideni veleprodajni ceni v Evropi v naslednjih 30 letih, ki naj bi bila okoli 65 eur/MWh, bi znašala letna realizacija energetike na pragu elektrarn (torej brez stroškov prenosa) 1.36 mlr evrov, kar bi pokrilo vse tekoče stroške poslovanja in vsa vlaganja.

%d bloggers like this: