Program reform (2): Tehnološki preboj

Jože P. Damijan in Drago Babič

Ocena stanja

V času krize so vse slovenske vlade po letu 2011 zavzele tipičen neoliberalni »roke proč« pristop glede spodbujanja tehnološkega razvoja. Po eni strani so drastično zmanjšale javne izdatke za raziskave in razvoj (RR). Tako so se med letoma 2011 in 2016 javna sredstva za RR zmanjšala kar za 118 mio evrov oziroma za 42% (iz 282 na 164 mio evrov), kot delež v BDP pa iz 0.76% na le še 0.41%. Na drugi strani so bile kot nadomestek uvedene olajšave za podjetja za vlaganja v RR, kar so podjetja pridno izkoristila in statistično so se vlaganja poslovnega sektorja v RR okrepila in so bila leta 2016 za 20 mio evrov višja kot v 2011. Hkrati se je okrepilo črpanje evropskih sredstev za RR, to je bilo leta 2016 tudi za 20 mio evrov višje kot v 2011. Toda oboje skupaj je nadomestilo zgolj tretjino izpada javnih sredstev za RR.

Na tretji strani pa je država zamočila glede institucionalnega spodbujanja tehnološkega razvoja. Slednje se je prek nekdanje tehnološke agencije TIA in skupaj z JAPTI, kot bi rekel nekdanji resorni minister Gregor Golobič, »utopilo v Špiritu«. Javno spodbujanje tehnološkega razvoja danes najdete razdrobljeno marsikje, prav gotovo pa ne v Spiritu, agenciji, ki je zanj zadolžena.

Slika 1: Sredstva za raziskave in razvoj v Sloveniji v 2011 in 2016, po virih financiranja (v mio eur)

Skupni izdatki za RR_SLO_2011-16

Rezultat tega »roke proč« pristopa danes je, da je javno financirana raziskovalna sfera shirana do kosti in da na drugi strani ni prišlo do zasebno financiranega tehnološkega preboja. Če pogledate tehnološko intenzivnost našega paradnega konja – izvoza, se delež visokotehnološkega izvoza danes le za decimalko razlikuje od tistega pred desetimi ali petnajstimi leti. Mnoga majhna startup podjetja danes dobivajo zagonska financiranja na raznih kickstarterjih in na drugih masovnih platformah zagonskega kapitala, toda njihovih rezultatov ni čutiti pri nas. In jih tudi ne more biti, ker so mikro majhna podjetja in ker je to šele čisto prva faza razvoja. V povprečju to začetno fazo razvoja preživi le četrtina podjetij, do faze komercializacije pa jih pride le eno na sto startup podjetij.

Zanašanje na stihijski ali avtonomni komercialno poganjan tehnološki razvoj brez usmerjanja in poganjanja s strani države v majhnih državah ne deluje. Ne pri nas, ne v Skandinavskih državah, ne v Avstriji in ne v Singapurju. Nikjer. Za resen tehnološki preboj in za posledično drastično povečanje dodane vrednosti (na zaposlenega) našega gospodarstva Sloveniji manjka sistemski pristop k spodbujanju tehnološkega razvoja. Takšen kot ga zavidamo navedenim državam.

Sistemski pristop pomeni, da ima država urejene tri stebre financiranja in spodbujanja tehnološkega razvoja. Prvi steber je javno financiranje temeljnih in aplikativnih raziskav, tretji steber pa korporativno financiranje uvajanja tehnoloških rešitev v gospodarstvo. O drugem stebru malce kasneje. Prvi steber, ki ga pri nas načeloma pokriva Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), je pri nas podhranjen. Trenutno znaša 0.42% BDP, povprečje EU je 0.7%, srednjeročni cilj pa 1% BDP.

Tretji steber – komercialno financiranje tehnološkega posodabljanja s strani podjetij – je pri nas, statistično gledano, na zavidljivi ravni. Evropski srednjeročni cilj so vlaganja podjetij v RR v višini 2% BDP. Naša podjetja so ta cilj v letih 2013-2014 že dosegala, danes pa so na ravni 1.5% BDP. Kar je višje od EU povprečja. Problem pa je seveda, ali gre pri nas za res prava RR vlaganja ali zgolj za kreativno izkoriščanje davčnih olajšav. Vsekakor pa se ta vlaganja ne izražajo niti v povečani patentni aktivnosti gospodarstva, ki se je merjeno glede na vložena sredstva v RR od leta 2005 zmanjšala za 42%, niti v povečani tehnološki intenzivnosti izvoza, ki že petnajst let stagnira na isti ravni. In vsekakor nismo zasledili, da bi naša podjetja v zadnjih desetih letih naredila velik tehnološki preboj. Danes proizvajajo in izvažajo praktično tehnološko enake proizvode kot pred desetletjem. Ni videti komercializacije novih tehnoloških rešitev, čemur so prvenstveno namenjena zasebna vlaganja v RR.

Vprašanje je seveda, zakaj je temu tako. Klasičen odgovor na to je, da pri nas ni pravega stika med znanostjo na eni in gospodarstvom na drugi strani. Znanost je preveč usmerjena v pisanje znanstvenih člankov in zbiranje citatov, premalo v aplikativne rešitve na podlagi spoznanj temeljnih raziskav. Ne zanima je, ali premalo jo zanima, patentiranje novih tehnoloških rešitev. Ker pač tega obstoječi sistem ne stimulira in niti ne dopušča komercializacije v javnih zavodih, in ker ni povpraševanja s strani gospodarstva. In tega slednjega res ni. Pri nas boste težko našli kakšno naročilo s strani podjetij znanstveni sferi glede razvoja določenih inovacij (novih materialov ali aplikacij). Podjetja nimajo tega interesa. Med obema sferama je gromozanski prepad. Shirana znanost, ki ne sme komercializirati rezultatov svojega raziskovanja (tudi če bi hotela) na eni in letargična podjetja na drugi strani, ki so srečna z obstoječim stanjem.

Danes mnogi majhni slovenski startupi delajo v tem prepadu med obema sferama in poskušajo zapreti to vrzel. Toda pri tem trčijo na tipične zakonitosti razvoja tehnoloških inovacij kot povsod po svetu. Trčijo namreč na – v tehnološki in finančni sferi popularno imenovano – »dolino smrti«, ki je posledica slabo razvitega financiranja industrijskih inovacij od ravni patenta do razvoja prototipa oziroma idejne rešitve (od ravni TLR3 do ravni TLR6 na lestvici Technological Readiness Level). V tej vrzeli propade večina tehnoloških inovacij, ker bodisi niso uspele pridobiti zadovoljivih virov financiranja, bodisi ker niso bile uspešne pri razvoju do faze poslovne komercializacije. Povprečno do faze komercializacije preživi le ena na sto inovativnih idej, ki je bila financirana.

Slika 2: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij (»dolina smrti«)

Funding the valley-of-death_2

Večina držav v tej razvojni stopnji nima na voljo sistematičnega vira financiranja. Industrijska podjetja se v to vrsto financiranja redko spuščajo, saj ne vedo, katere izmed mnogih inovacij bodo pripeljale do uporabnih prototipov, pač pa raje počakajo, da to razvojno fazo financirajo drugi in se angažirajo šele na koncu z odkupom prototipa in njegovo komercializacijo. Ta izpad bolje ali slabše zapolnjujejo zasebni skladi tveganega kapitala prek pospeševalnikov, poslovnih angelov, platform za množično financiranje startupov, mezaninskega kapitala in drugih vrst skladov tveganega kapitala. Vsaka vrsta tveganega kapitala ima svoj timing. V začetnih fazah sta pomembni predvsem obliki semenskega in zagonskega tveganega kapitala za startupe, v kasnejši fazi po razvoju prototipa in začetku komercialne proizvodnje pa je pomembna bodisi odprodaja kapitalskih deležev (IPO) ali vključitev mezaninskih oblik kapitala.

Slika 3: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij in pomen različnih vrst tveganega kapitala

Funding the valley-of-death_types of venture capital

Vir: PriceWaterhouseCoopers

Tipičen tehnološki startup gre skozi pet krogov financiranja, do konca jih v povprečju od sto pride samo eden. Od startupov, ki v prvem krogu dobijo na trgu semenski, zagonski kapital, jih v drugo fazo financiranja pride le še četrtina. Nekateri med njimi se uspejo sami vzdržavati, velika večina pa jih propade. V tretji krog financiranja jih pride le še desetina, v četrtega manj kot 5%, v petega pa le še 1%.

Slika 4: Dinamika financiranja startupov s tveganim kapitalom

VC-4

Ta vrzel v financiranju se zelo izrazito kaže tudi v državah EU, tudi v državah z najboljšim sistemom financiranja inovacij, kot so Avstrija, Finska in Švedska (glejte sliko). Naložbe tveganega kapitala tako po obsegu kot vsebinsko težko zapolnijo to velikansko vrzel v financiranju ključne razvojne faze industrijskih tehnoloških inovacij.

Slika 5: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij v EU, 2011-2016 (v % BDP)

Financiranje doline smrti EU_SLO

Opomba: Podatki se nanašajo na povprečje let 2011-2016, razen za tvegani kapital, kjer so podatki za leto 2016.

Tvegani kapital v Sloveniji

Tudi v Sloveniji se je v zadnjih letih spontano razvil sistem financiranja inovacij pretežno prek zasebnega kapitala. Tako je bilo v letu 2014 financiranih 80 startup projektov v skupni vrednosti 67 mio evrov, leta 2015 je bilo financiranih 131 projektov (v vrednosti 131.7 mio evrov), leta 2016 pa 65 projektov (v vrednosti 95.7 mio evrov). Skupna značilnost tega financiranja tehnoloških startupov je, da je državo, ki zagotavlja le minimalni obseg spodbujanja inovacij, praktično skoraj v celoti zamenjal zasebni kapital. V preteklem desetletju je država prek Slovenskega podjetniškega sklada inovativnim startupom podelila 45 milijonov evrov. V letu 2016 le še 1.7 mio evrov, v 2017 pa 3.2 mio evrov. Po tej shemi lahko startupi v prvi razvojni fazi pričakujejo do 54 tisoč evrov zagonskih sredstev, v drugi pa 75 tisoč evrov semenskega kapitala, ob tem pa lahko zaprosijo za dodatnih 200 tisoč evrov, ki so namenjena za financiranje rasti na globalnih trgih.

Vendar pa ta javna sredstva v Sloveniji (v letu 2016) pomenijo le še manj kot 2% vseh sredstev za tehnološke startupe, 3 % zagotovijo poslovni angeli, 12% sredstev pride prek platform za množično financiranje (kickstarter itd.), 10% sredstev je v obliki mezaninskega kapitala, dobrih 71% (68.3 mio evrov v 2016) pa zagotovijo skladi tveganega kapitala.

Ta način zasebnega financiranja tehnoloških startupov, ki se je spontano razvil in delno zapolnjuje finančno vrzel, pa ima iz vidika financiranja prebojnih industrijskih inovacij vendarle tri ključne slabosti. Prvič, gre večinoma za zelo nizke vložke po projektu, povprečna vrednost financiranja se v zadnjih letih konsistentno giblje na ravni okrog 1 mio evrov po projektu. Ta obseg financiranja je prenizek za začetno spodbujanje prebojnih industrijskih inovacij v fazi med patentom in prototipom, ki zahtevajo v povprečju med najmanj 3 in 5 mio evrov za pokritje razvojnih stroškov.

Drugič, glede na to, da prihaja večina tveganega kapitala in masovnega financiranja startupov iz tujine, se tudi lastništvo nad inovacijami seli v tujino. V tujini se registrira skoraj tri četrtine teh startupov, kar pomeni, da tudi večina učinkov (finančnih in ostalih) ostaja v tujini. In tretjič, večina tega financiranja je namenjena za startupe v storitvenem sektorju (razvoj različnih aplikacij), ki so manj tvegani in zahtevajo manj zagonskh sredstev, s tem pa so tudi v povprečju bolj donosni za vlagatelje. Industrijske inovacije pa zahtevajo večje zneske za financiranje stroškov razvoja in so bolj tvegane, zato se jih tvegani kapital pri nas po pravilu izogiba, prav tako pa se jim izogibajo tudi industrijska podjetja.

Iz navedenega sledi, da je kljub pozitivnemu spontanemu razvoju financiranja tehnoloških startupov v zadnjih letih pri nas obseg tega financiranja še vedno majhen (ta obseg bi moral biti na ravni vsaj med 200 in 300 mio evrov letno, t.j. med 0.5 in 0.75% BDP), hkrati pa manjka sistemski mehanizem financiranja prebojnih industrijskih inovacij v fazi med patentom in prototipom. Manjka sistemski mehanizem, ki bi zapolnil vrzel v financiranju v ključni fazi razvoja industrijskih inovacij in omogočil novim prebojnim tehnologijam z velikim potencialnim učinkom, da prečijo »dolino smrti«.

Neustreznost obstoječih mehanizmov

Tega sistemskega primanjkljaja tudi ne pokriva Strategija pametne specializacije (SPS), ki sicer za obdobje 2016-2018 predvideva, da bo skupaj aktivirala za skoraj 2 milijardi evrov finančnih sredstev, od tega dobro polovico za RR projekte, drugo polovico pa spodbujanje podjetniških investicij. V okviru SPS naj bi bilo z razpisom iz januarja 2018 na voljo skupaj 45 mio evrov prav za sofinanciranje pred-razvojnih projektov (faza TRL 3-6) v obdobju 2018-2022.[1] Razpis je namenjen »spodbujanju izvajanja raziskovalno-razvojnih projektov, ki povezujejo akademsko sfero in gospodarstvo ter združujejo znanja in kompetence za razvoj novih produktov, storitev in procesov ter za uporabo novih tehnologij na prednostnih področjih S4«

Problem tega razpisa je, da zahteva sodelovanje konzorcija, ki ga sestavljata (A) eno podjetje, ki je majhno ali srednje veliko (MSP) in ena raziskovalna organizacija ali (B) dve lastniško nepovezani podjetji, od tega najmanj en MSP, z dodatnim pogojem da vsi konzorcijski partnerji izvajajo RR dejavnost. Hkrati razpis zahteva zaprto finančno konstrukcijo, pri čemer sredstva, pridobljena na razpisu, pomenijo le sofinanciranje (v višini med najmanj 1 in največ 2 mio evrov), medtem ko morajo preostanek sredstev zagotoviti konzorcijski partnerji. Sofinanciranje projekta iz javnih sredstev je pri industrijski raziskavi (TRL 3-4) med 70% in 80% (majhno podjetje) ter med 50% in 65% (veliko podjetje), pri eksperimentalnem razvoju (TRL 5-6) pa sofinanciranje znaša le še med 45% in 60% (majhno podjetje) ter med 25% in 40% (veliko podjetje).

Kljub razpisu, pripravljenem v dobri veri, so ti pogoji večinoma neživljenjski, saj efektivno v praksi v primeru konzorcija tipa A zahtevajo visoka lastna sredstva s strani MSP (v višini med 200 in 600 tisoč evrov v raziskovalni fazi in še med 450 in 900 tisoč evrov v eksperimentalni fazi), medtem ko javna raziskovalna organizacija nikakor ne more zagotoviti teh sredstev. Ni jasno, kako lahko MSP ta sredstva zagotovi, sploh v primeru, ko gre za podjetja, ustanovljena za namen razvoja na podlagi patenta. V primeru konzorcija tipa B pa razpisni pogoji zahtevajo sofinanciranje s strani obeh ali večjega podjetja, pri čemer so zahtevana lastna sredstva dvakrat večja. Pri tem razpis zanemarja, da gre za projekt, ki je za podjetja visoko tvegan in da naj bi to financiranje pomagalo prebroditi »dolino smrti« za industrijske inovacije. V primeru neuspešnega razvoja inovacije do ravni prototipa, bodo ta sredstva za podjetje izgubljena, kar lahko MSP privede na rob bankrota ali čez. Velika podjetja pa so tveganju zaradi financiranja pred-razvojnih projektov na podlagi tujih patentov (patentov konzorcijskega partnerja) manj naklonjena.

Iz tega vidika je ta razpis kot sredstvo za spodbujanje razvoja tehnoloških inovacij do faze prototipa povsem neučinkovit. Za povečanje učinkovitosti teh spodbud bi morale biti spodbude oblikovane kot kapitalski vložki države, vendar pa to zahteva povsem drugačno filozofijo spodbud za razvoj tehnoloških industrijskih inovacij.

 

Predlog ukrepov: Tehnološka agencija in Sklad za zapolnitev finančne vrzeli

  1. V vladi se združijo resorji za področje visokega šolstva, znanosti in tehnologije v enem ministrstvu, da se doseže večja osredotočenost na cilj, optimalni izkoristek strokovnih kapacitet in zagotovi učinkovito usklajevanje strateških in operativnih ukrepov.
  2. Do konca leta 2018 se pripravi nova Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije (RISS) do leta 2030, po vzoru obstoječe za obdobje 2011-2020.
  3. Za kontinuirano financiranje tehnološkega razvoja v Sloveniji se ustanovi Tehnološka agencija (Agencija), pod katere okrilje se v celoti prenesejo vse politike in ukrepi spodbujanja tehnološkega razvoja, vključno z izvajanjem Strategije pametne specializacije (SPS). Agenciji se zagotovi stabilno dolgoročno financiranje iz proračuna Republike Slovenije v višini najmanj 0.5% BDP letno (najmanj okrog 200 mio evrov letno). Agencija prevzame izvajanje SPS, katere izvedba in instrumenti se nadaljujejo tudi po izteku finančne perspektive 2014-2020, ko se bo priliv EU sredstev za kohezijsko politiko zelo zmanjšal. Pomembno je, da cilji in instrumenti, ki jih uvaja SPS, ostanejo v veljavi na daljši rok, da se zagotovi kontinuiteta politik na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in da se zagotovi stabilen vir in trajnost financiranja tehnološke politike v Sloveniji na daljši rok.
  4. Tehnološka agencija deluje kot komplementarna institucija obstoječi ARRS, pri čemer je funkcija ARRS v zagotavljanju financiranja temeljnih raziskav, funkcija Agencije pa v zagotavljanju financiranja raziskovalne infrastrukture, v financiranju aplikativnih raziskav, sofinanciranju predrazvojnih projektov in spodbujanju tehnoloških inovacij do stopnje njihove industrijske komercializacije. Za delovanje obeh institucij (ARRS in TA) se postopno do leta 2025 zagotovi proračunska sredstva v višini 1.3% BDP. Vir teh proračunskih sredstev so dohodki od dividend iz naslova upravljanja kapitalskih naložb države v portfelju Slovenskega državnega holdinga (SDH).
  5. Kot poseben izvedbeni instrument za spodbujanje razvoja tehnoloških inovacij od invencije do faze komercializacije se v okviru Agencije ustanovi Tehnološko razvojni sklad (TRS), s katerim upravlja Agencija. Na TRS se med drugim prenese izvajanje modificiranega razpisa “Spodbujanje izvajanja raziskovalno-razvojnih projektov (TRL3-6)” ter ostali načini financiranja predrazvojnih projektov. TRS se letno zagotovi najmanj 40 mio evrov za financiranje tehnoloških industrijskih inovacij.
  6. Za zagonsko in razvojno financiranje novih družb in projektov, ki bodo nastali na podlagi aktivnosti agencije in TRS, se ustanovi Slovenski rizični sklad (SRS), ki bo do leta 2025 postopoma dosegel 200 mio investicijskega potenciala.

TRS deluje in podeljuje spodbude za razvoj tehnoloških inovacij po naslednjih načelih:

  • TRS vodi in zastopa direktor, ki ga imenuje Svet TRS (Svet);
  • Svet TRS sestoji iz 7 članov, ki jih na predlog vlade (2 kandidata), Gospodarske zbornice Slovenije (1), Inženirske zbornice pri GZS (1), poslovno-ekonomskih fakultet (1), SAZU (1) in Inštituta Jožef Štefan (1) imenuje Predsednik Republike Slovenije;
  • Odločitev o podelitvi spodbud sprejema Svet TRS (Svet) na predlog strokovnih komisij TRS za evalvacijo vlog za financiranje. Strokovne komisije se ustanovijo posebej za vsak posamezen projektni predlog glede na njegove specifike; ena komisija je lahko pristojna za evalvacijo večih sorodnih projektnih predlogov;
  • Strokovne komisije sestavljajo izkazani eksperti tehnične, finančne, ekonomske, trženjske in pravne stroke. Iz nabora domačih in tujih ekspertov jih imenuje Svet TRS.
  • Razpis za vloge za spodbude za razvoj tehnoloških inovacij je trajno odprt, vloge se kontinuirano sprejemajo, spodbude se podeljujejo do izčrpanja razpoložljivih sredstev v tekočem letu;
  • Spodbude se podeljujejo v obliki kapitalskih vložkov TRS v podjetje, ki ga (z namenom razvoja inovacije od TRL3 do TRL6) ustanovi subjekt, ki je nosilec pravic intelektualne lastnine nad invencijo (bodisi raziskovalna organizacija oziroma skupina njenih zaposlenih, bodisi gospodarska družba);
  • Temelj za podelitev spodbud za razvoj tehnoloških inovacij je podana vloga za financiranje. Vlogo vloži podjetje iz prejšnje točke, ustanovljeno za razvoj inovacije od TRL3 do TRL6;
  • Nosilci pravic intelektualne lastnine (ustanovitelji podjetja) po vložitvi kapitalskega deleža s strani TRS v podjetju zadržijo največ 49.9% kapitala; pri čemer komercialno vrednost patenta oziroma invencije oceni strokovna komisija TRS. Po potrebi se lahko pri vsakem projektu na trgu poišče dodaten kapital zasebnih vlagateljev;
  • Višina kapitalskega vložka TRS v posamezno predrazvojno tehnološko podjetje znaša največ 5 mio evrov;
  • Podjetje, ustanovljeno za razvoj invencije od TRL3 do TRL6, se zaveže, da bo najmanj 10 let ostalo registrirano v Republiki Sloveniji, razen v primeru prodaje oziroma večinske dokapitalizacije (IPO) s strani tujih subjektov. Soglasje za prodajo oziroma dokapitaliziacijo podjetja poda Svet TRS na podlagi ocene finančnih in drugih učinkov;
  • V primeru uspešnosti razvoja invencije do ravni TLR6 se podjetje zaveže, da bo prototip bodisi samo izkoriščalo za njegovo komercializacijo, bodisi ga prodalo najboljšemu ponudniku, pri čemer se prednostno poišče interes obstoječih domačih podjetij;
  • V primeru lastne komercializacije prototipa je TRS udeležen v dobičku na podagi kapitalskih deležev, v primeru prodaje prototipa pa do kupnine v skladu s kapitalskimi deleži;
  • TRS dolgoročno zadrži najmanj 20% kapitalski delež v posameznem podjetju;
  • Dividende iz dobičkov ostoječih kapitalskih naložb oziroma kupnino od njihovih odprodaj TRS nameni za podeljevanje novih spodbud.

Slika 6: Zmanjšanje slovenske vrzeli v financiranju industrijskih inovacij do 2025 (v % BDP)

Gap funding_Slo

Opomba: Podatki se nanašajo na povprečje let 2011-2016, razen za tvegani kapital, kjer so podatki za leto 2016.

Na podlagi predlaganih institucionalnih sprememb, povečanih vlaganj javnih sredstev v temeljne in aplikativne raziskave, v spodbujanje predrazvojnih projektov do faze prototipa ter vlaganj zasebnih sredstev v njihovo komercializacijo ocenjujeva, da bi se pomembno zaprla vrzel v financiranju industrijskih tehnoloških inovacij v Sloveniji (glejte sliko). S tem bi se Slovenija po skupnih RR vlaganjih do leta 2025 uvrstila med evropske tehnološke voditelje s 3.3 % BDP skupnih vlaganj v RR.

_______

* V nekoliko drugačni verziji je bil ta predlog objavljen v Sobotni prilogi Dela

[1] Javni razpis “Spodbujanje izvajanja raziskovalno-razvojnih projektov (TRL3-6)”, http://www.mizs.gov.si/si/javne_objave_in_razpisi/okroznice/arhiv_okroznic/okroznice_razpisi_in_javna_narocila/javni_razpisi/?tx_t3javnirazpis_pi1%5Bshow_single%5D=1585

3 responses

  1. Vse kar je napisano o naravoslovnih, tehnoloških znanosti, je še neprimerno bolj izraženo na področju družboslovnih in humanističnih znanosti. Če so raziskovalne organizacije(tako javne, kot zasebne) osiromašene do kosti, za družboslovne in humanistične znanosti lahko ugotovimo, da so na tem, da povsem odmrejo. Ne želim razpravljati o potrebnosti različnih vej znanstveno raziskovalnega dela, upam pa trditi, da raziskovanja v družboslovju in humanistiki zagotavljajo civilizacijski okvir, v katerem naravoslovne znanosti zagotavljajo tehnološki in gospodarski razvoj. Brez urejenega pravnega okvirja delovanja države in civilne družbe, brez ekonomske, sociološke in psihološke refleksije družbenih gibanj ni urejenih družbenih razmerij, ki omogočajo materialno in duhovno rast družbe. Brez filozofske podlage znanosti kot teorije spoznavanja sveta, subjekta in družbe, vse znanosti izgubijo smisel raziskovalnega dela kot ljubezen do resnice in spoznavanja. Spoznavanje je utemeljeno v človeški potrebi iskanja resnice, ki nudi človeku zadovoljstvo, a vendar je cilj ne le doseganje zadovoljstva, temveč je cilj razkrivanje vzrokov, ki povedo, zakaj je nekaj tako kot je in nič drugače. Znanost govori jezik resnice in prav te resnice ni mogoče izrekati v jeziku, če jezik ne raziskujemo kot strukturo mišljenja.

    Vsekakor je hvalevredno prizadevanje za priznanje ustreznega statusa raziskovalnemu delu na tehnološkem in naravoslovnem področju, vendar pa ni dopustno spregledati, da je na družboslovnem in humanističnem področju odnos države do teh dejavnosti verjetno še veliko slabši, kot je odnos slovenske politike do kulture.

    Privatni kapital bo zasledoval pri svojih vlaganjih v raziskovalno delo doseganje svojega cilja, to je doseganje dobička. Če celo v tehnoloških znanosti ugotavljamo, da so vlaganja nezadostna, z gotovostjo lahko trdimo, da interesa kapitala za razvoj temeljnih raziskav v naravoslovju in zlasti raziskav na področju družboslovja in humanistike enostavno pač ne bo. Vse razvite države zagotavljajo pogoje za temeljne naravoslovne in tehnološke raziskave in za družboslovne in humanistične raziskave v oblikah javnega financiranja.

    Nisem prepričan, da bo ustanovitev še ene agencije poleg ARRS pomenila več denarja za znanost, sem pa prepričan, da bi ustanovitev agencije za tehnološke znanosti še dodatno zmanjšala financiranje družboslovnih in humanističnih znanosti, ki so že sedaj reducirane zgolj na pedagoško delo družboslovnih in humanističnih fakultet znotraj štirih slovenskih univerz.

    Nedvomno je podhranjeni znanosti nujno zagotoviti več sredstev, ob tem pa je vsaj tako nujno zagotoviti, da bodo razpoložljiva sredstva uporabljena gospodarno in smotrno ter da bo javno financiranje omogočilo ne le životarjenje etabliranim raziskovalnim organizacijam, temveč da bodo ta sredstva dostopna tudi raziskovalcem in raziskovalnim organizacijam, ki se bodo nujno pojavile, saj množica brezposelnih doktorjev znanosti nima druge možnosti, kot da organizira svoje raziskovalno delo v oblikah zasebnih zavodov ali samostojnih raziskovalcev kot samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Če Slovenija ne bo na tem področju zmogla razsodnosti, se bo nadaljeval beg možganov in še naprej bomo financirali študij mladih znanstvenikov, da bodo odšli s trebuhom za kruhom v tujino.

    Stanko Štrajn

  2. Stanko,

    Strinjam se s tvojimi ugotovitvami o pomembnosti družboslovnih in humanističnih raziskav (po moje bi morala biti filozofija obvezen predmet pri vsakem visokošolskem programu, tudi v tehniki), ki pa se jih v najinem gradivu ne dotikava. Z Jožetom sva se omejila na tisti del raziskav, ki naj bi omogočile tehnološki preboj in doseganje take rasti, da bi dosegli do leta 2030 cilje, opredeljene v Strategiji razvoja Slovenije, to je predvsem povprečni nivo razvitosti EU 28. Najin predlog ne zmanjšuje sredstev za temeljne znanosti, ki se razdeljujejo preko ARRS in iz katerih se financirajo tudi humanistične raziskave. Obratno, povečuje jih od sedanjih 0.42% na vsaj 0,7%. Kako se bodo ta sredstva delila med naravoslovno-tehnično področje in humanistiko pa je v pristojnosti ARRS in Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije (RIIS), ki jo sprejemajo odgovorni organi vlade in parlamenta.
    V kolikor meniš, da bi bilo primerno zapisati kakšno poglavje o humanističnih vedah, si dobrodošel, z veseljem bomo vključili tvoj prispevek.
    Ne strinjam pa se s trditvijo, “da bi ustanovitev agencije za tehnološke znanosti še dodatno zmanjšala financiranje družboslovnih in humanističnih znanosti”. Lahko bi na primer trdil (kot inženir), da imamo preveč ekonomistov, pravnikov in drugih družboslovcev ter premalo inženirjev (kar poslušamo neprestano s strani gospodarstva) in je treba zato zmanjšati financiranje družboslovnih fakultet (in tako zmanjšati proizvodnjo težje zaposljivih diplomantov) pa raje to prepuščam mladi generaciji, da tak razmislek pri izbiri študija naredi sama.
    Osnovni cilj tega gradiva je, da se povečajo državna sredstva za RR in to za vse discipline.

  3. Spet sem vesel, da se javno obravnava sistemski pristop k pospešitvi tehnološkega razvoja. Oceni stanja ne bi veliko dodajal, v grobem drži. Pri opisu obstoječih mehanizmov pa velja povedati, da državni organi pogojev za minimalne procente soudeležbe ne morejo izboljšati, ker so le ti določeni s pogoji WTO za državne pomoči oziroma z EU določili. Seveda kjer ni tožnika, ni sodnika. Tak primer je marsikateri ARRS projekt, ki ne spada prav v temeljni razvoj po kriterijih TRL, je pa vseeno financiran 100%. Tožnika najbrž ni zato, ker se morebitni dobri rezultati itak uporabijo v tehnološko in kapitalsko bolj razvitih okoljih izven naše države.

    Ustanovitev predlaganih skladov Tehnološkega razvojnega (TRS) in Slovenskega rizičnega (SRS) bi bila prav gotovo koristna predvsem z vidika povečanega obsega financiranja. Vendar bi opozoril na nemajhno »nerodnost«. Preveriti je potrebno ali ne spada financiranje preko predlaganih skladov tudi v kategorijo državnih pomoči. Po mojem vedenju spada. Če je to res, potem za njih veljajo enake omejitve kot pri obstoječih razpisih. V tem primeru je pričakovati tudi podobne težave, le da bodo dejavnosti krmilili drugi ljudje in bili pri tem morda bolj ali morda manj uspešni.

    Najbrž bo potrebno razmisliti tudi o drugačnih ali dopolnilnih možnostih, npr.:

    a. Vse vrste mehanizmov prilagoditi in uporabiti za dolgoročno programsko vodenje, ožje usmerjenega razvoja tehnoloških zmogljivosti na ravni države. To pomeni zagotavljanje koordinirane podpore tako razvoju tehnologije, usposabljanju ljudi, izgradnji infrastrukture, zaščiti intelektualne lastnine in še česa, kot pri sami rasti po velikosti vseh tistih podjetij, ki so usmerjena v razvoj izbranih zmogljivosti na ravni države. Pri tem je potrebno upoštevati predpise za državne pomoči. Razvoj gospodarskih subjektov bi bil tako počasnejši, vendar bi jim bila v primeru uspešnosti zagotovljena dolgotrajna podpora. To bi bila temeljna razlika od dosedanje prakse, kjer je, po financiranju prvega projekta, financiranje na višji tehnološki stopnji prepuščeno večjemu ali manjšemu naključju.
    Primeri takih krovnih zmogljivosti bi bili lahko: industrializacija določene kmetijske proizvodnje, distribuirani viri OVE (ki bi zaposlili ruralno prebivalstvo), robotizacija v proizvodnih obratih, tehnologija vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja (zaradi vse manj nezahtevnih delovnih mest); tehnologija različnih specialističnih zdravljenj, različne konkretne tehnološke niše usmerjene na svetovni trg npr.: posebni merilni instrumenti, senzorji, posebna »plastika« ali keramika, biotehnološki segmenti, itd.
    Ali povedano na drug način: potrebna je »pametna specializacija«, vendar z zelo drugačno organizacijo, cilji in merili kot je sedaj, ki bi zagotavljala dolgoročno celovito podporo.

    b. Podjetja v lasti SDH bi lahko vodila dolgotrajnejšo razvojno raziskovalno dejavnost tudi v nekoliko širšem interesu ne le ozko kapitalskem za vsak posamezni subjekt. Nekatera to uspešno vodijo vsaj za lastne potrebe, nekatera zlasti energetska pa so očitno precej starokopitna. Kako vplivati na to je najbrž posebno sistemsko vprašanje.

    c. Nekatere tehnologije so posebno pomembne za varnost držav in jih ni potrebno obravnavati v okviru pravil državnih pomoči, temveč se jih izvaja le v okviru posameznih varnostnih dogovorov med državami. Posebno zanimive so tehnologije za dvojno rabo. Teh možnosti ima Slovenija kar nekaj. Za ilustracijo potencialnega gospodarskega vpliva se spomnimo le na: WD40, GORATEX in XML računalniški format zapisa dokumentov. Seveda je tudi tu uspeh mogoč le z ustreznim sistemskim vodenjem, usposobljenostjo ljudi na strani državne administracije in tehnološko strokovno podkovanim vodenjem dolgoročnih projektov z jasnim strateškim ali, če rečemo drugače: krovnim ciljem.

    Naj dodam še to. TIA je šla v »špirit«. Za velik del prve polovice svojega preživetja se bi morala zahvaliti finančnemu in programskemu vodenju MORS-a, kar je vodstvo agencije, če je le bilo mogoče, spretno prikrivalo. Kljub nekaterim kakovostnim sodelavcem je bila njena učinkovitost kasneje omejena z načinom vodenja utemeljenem na zgolj površnem in ozkem razumevanju razvojno-tehnološke problematike.

    Zato naj ponovim že večkrat povedano. Kadrov za tako agencijo ali sklad ni mogoče dobiti kar na trgu, ker jih ni (posebno za uradniške plače ne). Kdor misli, da se da potrebno znanje pridobiti na slovenskih fakultetah, se moti. Kader je potrebno vzgojiti. Potrebno je razviti celotno zmogljivost od usposabljanja kadrov, pravil igre, posebnih pogodbenih oblik, posebnih načinov projektnega vodenja, hierarhije odločanja in odgovornosti, itd. Razvoj in vzpostavitev takega sistema terja svoj čas. Seveda, uničiti pa se ga da hitro in z lahkoto.

    Pa srečno!

%d bloggers like this: