Hired: Šest mesecev v podzemlju gig ekonomije

Hired je nova knjiga na mojem Kindlu. Novinar James Bloodworth se je podal za 6 mesecev v podzemlje britanske gig ekonomije. Delal je vse – sodobne – oblike dela kot kratkoročno najeta delovna sila brez socialne varnosti, od Amazonovih skladišč do voznika pri Uberju, in se poskušal s temi skromnimi prihodki preživeti. Skupaj z razčlovečenim britanskim delavskim razredom, študenti z desperadičnimi prihodki in brezpravnimi imigranti iz Vzhodne Evrope.

Bloodworth kaže na sliko sodobne delavske Britanije, ki – temu vtisu se ni mogoče izogniti – spominja na Dickensove in Marxove opise delovnih in življenjskih razmer britanskega delavskega razreda v prvi polovici 19. stoletja. Tedanje nevzdržne razmere delavskega razreda so spodbudile krvave delavske upore in ostro marksistično kritiko.  Prvi so izzvali postopno regulacijo delovnih razmer (krajši delovnik, ukinitev otroškega dela), druga pa marksistične revolucije v prvi polovici 20. stoletja.

In prav slednje je pomembno. Čeprav so mnogi mnenja, da so bile komunistične revolucije, ob totalitarnosti in represiji, družbeni eksperiment v slepo ulico, pa je treba upoštevati lucidni razmislek Branka Milanovića. Ta je pred časom napisal, da so pojavi socialnih reform (minimalna plača, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, varnost pri delu itd.), države blaginje (redistribucija prek socialnih transferjev) in porast socialdemokracije v zahodnih državah dejansko prestrašen in/ali previdnostni odziv voditeljev zahodnih držav na marksistične revolucije v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi. Da bi se izognili potencialnim delavskim uporom in socialnim revolucijam doma.

No, ker danes ni več komunizma kot kredibilnega zunanjega faktorja strahu, si pač lastniki kapitala in njihovi plačanci v političnih elitah lahko privoščijo uničevanje delavskih organizacij in erozijo delavskih in socialnih pravic. Ergo, potrebujemo spet eno komunistično revolucijo v soseščini, da spametuje zahodne lastnike kapitala in politične voditelje in zaposlenim zagotovi boljše delovne in socialne pogoje.

Najbrž nisem marksist, če takole razmišljam. Ali pač?

 

5 responses

  1. Se zelo strinjam…z blagoponižnim upanjem, da ta revolucija ne bi plusknila čez mejo.

    Pa še drobna gorenjska pripomba: ta knjiga je na Book Depository v tiskani obliki za evro ali dva cenejša od elektronske izdaje, kar je slej kot prej še en dokaz več, da v Amazonovih skladiščih delajo skoraj zastonj.

  2. Se ne strinjam. Socialna država ni nastala iz strahu pred komunistično revolucijo, pač pa kot logična posledica demokracije temelječe na splošni in enaki volilni pravici: pogoj za izvoljivost politikov je bil, da so obljubljali večini (volilcev) dohodke brez dela z redistribucijo od nadpovprečno premožne manjšine.ki je to bogastvo ustvarila. Egalitarno-večinske demokracije pa so se razvile mnogo pred prvimi komunističnimi revolucijami, ki so izbruhnile tam, kjer ta oblika vladavine (še) ni bila vzpostavljena in politikom ni bilo treba (pod)kupovati državljanov-volilcev, da bi prišli na oblast ter obdržali na njej.

%d bloggers like this: