Kakšna je sploh učinkovitost naših vlaganj v raziskave in razvoj?

Drago Babič

Pred kratkim sta Jože P. Damijan na tem blogu (tukaj in tukaj) in pred njim Jadran Lenarčič v Delu lepo pokazala, kako mačehovska je naša država do našega državnega raziskovalnega področja (ki zajema Univerze in Inštitute) in kako zaostajajo naša vlaganja v RR za drugimi v EU, še posebej za našo sosedo Avstrijo.

Vendar je celotni sistem razvoja in raziskav v državi še bolj razvejan. V primerjavi z državnim sektorjem se namreč še več sredstev za RR obrne v poslovnem svetu, kjer je glavni cilj razvoja in raziskav izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva preko uvajanja inovacij v proizvode in tehnologije. To naj bi vodilo k večjem povečevanju BDP v primerjavi z drugimi državami, kar je eden od osrednjih ciljev slovenske Strategije razvoja do leta 2030.

Zato je pomembno, da se učinkovitost vlaganj v RR redno spremlja in v skladu z rezultati usmerja, pa tudi organizacijsko spreminja, če se pokaže, da kakšen način ali del sistema ni učinkovit. Za naš državni sektor – univerze in inštitute je sistem vrednotenja rezultatov dela preko indeksa citiranosti in pogostih strokovnih ocenjevanj preko ARRS že utečen, za poslovni sektor pa pravih meril nimamo.

Da bi jih morali imeti, pričajo naslednji podatki o vloženih in koriščenih sredstvih za RR, prikazani v spodnjih slikah. V prvi prikazujemo vsa sredstva za RR po kriteriju kje se koristijo, v drugem spet vsa sredstva po kriteriju od kod prihajajo, v tretjem pa so prikazana samo sredstva, ki jih koristi poslovni sektor po kriteriju od kod prihajajo. Viri podatkov so SURS, Eurostat, zneski so v tržnih cenah, brez upoštevanja inflacije.

Slika 1: Izdatki za RR po koristniku (mio €)

RR_Babic-1

Vir: SURS, Eurostat.

Slika 2: Sredstva za RR po virih (mio €)

RR_Babic-2

Vir: SURS, Eurostat.

Slika 3: Viri sredstev za RR v poslovnem sektorju (mio €)

RR_Babic-3.png

Vir: SURS, Eurostat.

Iz podatkov sledi kar nekaj zaključkov:

  • Zlato obdobje za slovensko RR dejavnost pod Golobičevim ministrovanjem je hitro uplahnilo. Tako so se državna sredstva za ta namen med letoma 2011 in 2016, če upoštevamo še inflacijo, skoraj prepolovila.
  • Izpad so delno nadomestila sredstva iz poslovne sfere in iz tujine, vendar ne v celoti. V poslovni sferi so sredstva iz tujine prehitela državna, kar priča, da vsaj v Bruslju niso vrgli puške v koruzo, kot je to storila naša vlada.
  • Ravnanje vlade, ki na eni strani predstavlja Strategijo razvoja Slovenije do leta 2030, v kateri predvideva dohitevanje ostalih držav EU 28, kar zahteva dvojno hitrost rasti realnega BDP od ostalih članic, torej povprečno 5% letno, po drugi strani pa s krčenjem državnih vlaganj v RR uničuje glavno orodje za dosego tega cilja, JE NAVADNO SPRENEVEDANJE.
  • Vedno večji delež v vlaganjih v RR prevzema poslovni sektor, zato je pomembno, kako uspešna so ta vlaganja in kar želimo preveriti.

V nadaljevanju prikazujem sliko, ki naj bi predstavila učinke vlaganj poslovnega sektorja v RR prek povečanja realne produktivnosti na delavca (od leta 2010), visokotehnološkega izvoza in zaposlenih v srednje in visoko tehnološki proizvodnji

Slika 4: Učinki vlaganj v RR v poslovnem sektorju

RR_Babic-4

Vir: SURS, Eurostat.

Vlaganja so navedena v 100 mio eur v tekočih cenah, VT izvoz v % od celotnega izvoza, produktivnost kot realni porast v% glede na leto 2010, zaposleni v % od vseh zaposlenih.

Najprej moram pripomniti, da sem za Slovenijo v statistiki našel le teh nekaj podatkov, ki bi naj pojasnjevali povezavo med vlaganjem v RR in učinki. Za kaj natančnejšega bi morali sistematično obdelovati podatke o realizaciji projektov, ki jih podjetja, ki so prejela razvojno pomoč, tako ali tako pošiljajo razpisovalcem. Nekaj malega sem našel v poročilu Slovenskega podjetniškega sklada za leto 2016, vendar gre tam za drobiž. Učinek dela SPS v desetih letih naj bi prinesel nekaj promilov BDP letno, kar ni ravno kakšen izjemen dosežek.

Če poizkusim na osnovi teh podatkov narediti nekaj zaključkov:

  • produktivnost je v zadnjih šestih letih realno rasla po okoli 1% na leto, kar je le tretjina rasti pred krizo leta 2009 in kar je daleč od ciljev Strategije 2030.
  • Visokotehnološki izvoz (kot delež v skupnem izvozu) stagnira pod 6%, le v zadnjem letu merjenja, 2015, se je nekoliko dvignil, skladno z zaposlenostjo v tem sektorju.

Torej izgleda, da vlaganja v RR v poslovnem sektorju (še) nimajo pomembnega vpliva na produktivnost (kot pravo osnovo za rast BDP) in prodor visoke tehnologije v poslovni sektor. Ali pa Indija Koromandija šele prihaja, kar sicer upam, vendar v to dvomim, saj je od Golobičevega obdobja pospešenih vlaganj v RR minilo več kot pet let.

To pomeni dvoje:

Prvič, nimamo vzpostavljenega natančnejšega merjenja učinkov vlaganj v RR v poslovnem sektorju in kar bi morali čim prej vzpostaviti.

Drugič, po teh podatkih so vlaganja poslovnega sektorja v RR precej neučinkovita. Ali pa gre pri tem za davčno skrivanje, ker so vlaganja v RR oproščena davka na dobiček. Takšne dvome bi razblinilo natančnejše poročanje o rezultatih vlaganj v inovacije, kar od vladnih uradnikov v kratkem pričakujem.

O kakšnih bolj daljnosežnih spremembah sistema inovacij pa kdaj drugič.

5 responses

  1. Drago… Zelo enostavno gre za to, kar ste napisali proti koncu… Za davčno skrivanje. Naše vlaganje v znanost preko javnih izdatkov je nizko in tu gre za resnične odhodke za raziskave. Pri poslovnih vlaganjih pa se trudijo čim več rednih odhodkov prikazati kot izdatke za R&D… To je zelo pomembno, ker se prevečkrat zapletamo v izjave: “saj vlagamo dovolj, ampak ni rezultatov”… Dejansko je tudi vlaganj v R&D premalo. To sicer ne pomeni, da se ni potrebno truditi za čim učinkovitejšo porabo “realnih” sredstev za znanost. O tem je pisal tudi Dr. Jadran Lenarčič…

    Sicer pa bi še opozoril, da je vseeno treba poudariti, da načeloma produktivnost vedno raste počasi v času hitrega zmanjševanja brezposelnosti (lahko se statistično zmanjša samo z zaposlitvijo nižjeproduktivnih kadrov, četudi ostali sektorji produktivnost povečajo hitreje). Največji pokazatelj se bo pokazal čez kako leto ali dve ob naravni stopnji brezposelnosti)… Takrat bomo videli kolikšna bo rast BDP, rast zaposlenosti tujcev (žal je sedaj že kaka 1/3 novih zaposlitev iz tujine) in seveda produktivnosti. Sam sicer menim, da je nek realističen cilj družbene rasti produktivnosti okoli 3-3,5% (gospodarski subjekti imajo ponavadi nekoliko hitrejšo rast) in že za uresničevanje tega cilja bo potrebno marsikaj spremeniti…

    PS: Ob tem bi samo še poudaril, da je treba dati poudarek predvsem produktivnosti… Podatek o “high tech export” je malo zavajujoč, ker se veže na proizvode in ne ustvarjeno dodano vrednost… In tako ima Češka skoraj 2X tolikšen delež, kot Nemčija… Pa vemo kaj pomenijo nemške stvari v svetu. Avtomobili se denimo ne uvrščajo v high tech export…

  2. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki ne postavijo v nadzorne svete strokovnjake, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti?
    Mogoče je vzrok temu tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«. ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini in tam financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa imamo v gospodarstvo vloženo le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter konkurenčnostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Vsekakor je potrebno je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.

  3. Patrik,

    V tem prispevku sem hotel povezati vlaganja v RR, kot jih prikazuje uradna statistika, z ekonomsko merljivimi rezultati. V odsotnosti bolj točnih meritev (mogoče jih razvojni makroekonomisti poznajo, naj pridejo s podatki na plan) sem pač navedel tiste, ki so dostopni v statistiki. Najbližje bi bila produktivnost, vendar je ta povezana tudi z drugimi vplivi, kakor utemeljeno pojasnjuješ, zato sama po sebi ni dovolj.
    Druga možnost je upoštevanje vlaganj v RR kot kapitalskih vlaganj, ki prinašajo določene dobičke v prihodnosti. Računovodsko gledano se vlaganja v RR upoštevajo v obliki neopredmetenih sredstev, vendar se njihov učinek v bilancah uspeha ne ločuje od učinka drugih oblik sredstev pri izračunavanju njihove donosnosti. Če bi obstojal računovodski predpis, da se taki učinki prikazujejo ločeno, bi to že veliko pomenilo.
    Če pogledamo posamezno podjetje, na primer Gorenje, se tam da lepo razbrati koliko je v bilanci stanja neopredmetenih sredstev kot rezultat razvojnih vlaganj. Če ta sredstva primerjamo s celotnim dobičkom, pa vidimo, da so vlaganja v RR v Gorenju neučinkovita. Še bolj se ta razkorak vidi pri tržni vrednosti podjetja, saj je ta precej nižja od računovodske vrednosti samo neopredmetenih sredstev, torej je bil učinek vlaganj negativen. To pa meče čudno luč na uradne statistične podatke, koliko naša podjetja vlagajo v RR in kakšen je njihov učinek.
    Skratka, dobro bi bilo, če bi se ekonomisti finančno računovodske smeri dogovorili z razvojnimi makroekonomisti, kako ta vlaganja bolj natančno spremljati. Mogoče pa imajo revizorji kakšno idejo?

    Franc,

    Ne vem, če sem te dobro razumel, načenjaš kar nekaj tem.
    Ti priporočaš, da vodstva podjetij več vlagajo v razvoj (nove proizvode in tehnologije) in da naj finančne vire za to pridobivajo na kapitalskih trgih.
    Saj za to gre. Če bi imeli menedžerji, pa tudi vlagatelji na borzah na razpolago bolj transparentne podatke o tem, kako posamezna družba zna učinkovito vlagati v razvoj, bi taka vlaganja podjetja lažje pridobivala oziroma vlagatelji bi imeli boljšo izbiro kam z denarjem. Pri tujih borzah, predvsem ameriških (Nasdaq), velikokrat razvojni potencial nekega podjetja krepko presega klasične finančne vrednosti. Na primer delnica proizvajalca električnih avtomobilov Tesla hitro raste, medtem ko je firma še vedno v rdečih številkah.
    Na žalost smo pri obojem v povojih. O netransparentnosti učinkov vlaganj podjetij v RR ravno pišem. Glede pridobivanja sredstev na kapitalskih trgih je pa zaenkrat tako, da je denarja v bankah zaradi po-kriznega zalivanja celotnega finančnega sistema s strani ECB in drugih emisijskih bank na pretek in je (še) poceni, sedaj bolj manjka pravih investicijskih priložnosti. Podjetja so od krize še prestrašena in vlagajo samo v nujne stvari, ki jih rabijo za zadostitev povečanega povpraševanja na tržiščih. Pri tem očitno raje zaposlijo še nekaj delavcev, kot da bi vlagala v avtomatizacijo in robotizacijo ter v nove izdelke. Bo pa kmalu čas za to, ker poceni delavcev že zmanjkuje.
    Svoja zgodba je kapitalsko tržišče-borza, ki jo je oblast (Banka Slovenije ob podpori politike) ob bančni sanaciji pred dobrimi štirimi leti tako učinkovito sesula, da ji vlagatelji še danes ne zaupajo in raje vlagajo svoj denar v tujino ali v (že predrage) nepremičnine. Namesto, da bi ta trg oblast vzpodbujala z novimi produkti, na primer z infrastrukturnimi obveznicami, tudi za gradnjo drugega tira, še kar naprej rine tujce (Madžarsko) v finančne konstrukcije in grozi s prodajo Luke in drugega državnega premoženja-bank. Katastrofa! Upam, da bo novo vlado glede tega srečala pamet in bo znala pametno izkoristiti domač denar, ki se sedaj valja v blatu.

  4. Pred leti, dne 25.11.2014, je bila v Ljubljani javna okrogla miza predsednika Nemčije, g. Joachima Gaucka, s sodelavci in predsednika Slovenije Boruta Pahorja s sodelavci. Razpravo je prenašala nacionalna TV. Posnetek je na: https://www.youtube.com/watch?v=DpfUEE72qFY
    Tedaj sem opazil, da so slovenski mediji poročali zelo samovšečno in so sledili Marti Kos, tedanji veleposlanici v Nemčiji, ki je v tem omizju govorila o naši uspešnosti, centrih odličnosti, od katerih se bi tudi Nemci lahko kaj naučili. Namesto, da bi slovenska stran dobro poslušala nemško stran, je skrbela predvsem za »lepo sliko Slovenije«. Ko sem to opazil, sem napisal prispevek, ki ga je objavilo več tiskanih medijev, a se nanj ni nihče odzval. Mogoče je še vedno aktualen?:
    Kaj so temelji razvoja dežele?
    DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014

    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    Franc Mihič Ribnica

    DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
    http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele
    ,

    • Kako je mogoče, da se domač denar valja v blatu ali pa gre v tujino, ko pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj in za nove investicije v javnem sektorju, za višje plače javnega sektorja itd., ker da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti?
      V tem kontekstu po svoji presoji poskušam čim bolj aktualizirat pomen in kvaliteto strateškega dokumenta razvoja države, -poslovnega načrta-, to je, ciljein strategijo pametne specializacije države, ki je temelj in vzor za boljše poslovne načrte za projekte gospodarstva in temu potrebne podporne projekte storitev javne sfere.
      Prvi je o že sprejeti strategiji 2030 zaskrbljeno in iskreno kritično pisal prof. dr. Mojmir Mrak, in sicer v članku Božično drevesce za državljane. Profesor Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev, a zelo malo je napisano o predstavljenih ciljih, kako jih bomo dosegli. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Ker gre za strateški dokument države bi bilo odgovorno, da vlada odgovori na to kritiko in se o njej razvije razprava, da se potem dopolni strategijo, da postane uporaben strateški dokument.
      Pri tem je aktualno mnenje novinarke Simone Toplak:» Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Slovenska zgodba se konča, ko je potrebno komercializirati izdelek ali storitev. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke in ustvarjali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena so enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.»
      V Sloveniji veliko razpravljamo o potrebnosti R$R, to je o naravoslovnih ali tehničnih raziskavah in razvoju, o raziskavah trga, o ovrednotenju tržnega potenciala pa skoraj ni zaslediti razprav, čeprav je to predpogoj za smotrnost in učinkovitost rezultatov R$R na nivoju države in v podjetjih. Cilji in strategija pametne specializacije države in enako podjetij, morajo biti podprti s opredeljenimi potrebami trga. Delal sem v podjetju z več kot 1000 zaposlenimi, v letih 2000. V podjetju so bili svetovalci iz Danske, ki jih je EBRDti brezplačno nudila našim oblastem. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso dobili kontakta z Nadzornim svetom podjetja. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da nadzorniki ne opravljajo svojih nalog, saj upravi ne postavljajo zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih.
      Koliko je sicer firm v Sloveniji, ki nudijo raziskave o gibanju trgov in storitve svetovanja za strateški marketing?
      Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu?
      Zakaj lastniki ne postavijo v nadzorne svete strokovnjake, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti?
      Mnenja sem, da je vzrok temu tudi to, da je slovenska ekonomska šola in regulativa in praksa takšna, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala.
      Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in ne prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Zato raje jemljejo kredite. Lastniki kapitala bi namreč odločneje terjali donose, tudi višjo dodano vrednost in smelejše cilje in načrte podjetja. Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter pričakujemo dvig konkurenčnosti. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev?
      Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev?

%d bloggers like this: