Kako daleč smo od trenutka, ko bo umetna inteligenca prevzela nadzor nad našim fizičnim svetom?

Morda nikoli, morda mesece, morda tedne, morda pa samo minute. Tehnično ta možnost že danes obstaja. Julija letos se je namreč v ozadju razcveta umetne inteligence odvila ena najbolj šokantnih zgodb dosedanjega razvoja UI – zgodba, ki bi še pred nekaj leti sodila v znanstvenofantastični roman. V eksperimentalnem okolju OpenAI se je več kot tisoč agentov UI brez takšnega neposrednega navodila povezalo v skrivno komunikacijsko omrežje, začelo sodelovati in si deliti naloge, iskalo načine za zavajanje človeškega nadzora ter nato sodelovalo pri dejanskem vdoru v infrastrukturo drugega tehnološkega podjetja. Še bolj nenavadno: ko je ta skupnost agentov propadla, je naslednja generacija odkrila njene ostanke, prevzela njeno znanje in nadaljevala tam, kjer je prejšnja končala. V nekaj tednih so se tako zvrstile tri generacije oziroma, kot jih imenuje Dwarkesh Patel, tri »civilizacije« UI, pri čemer je bila vsaka naslednja sposobnejša od prejšnje. Zadnja je na koncu pridobila administratorski nadzor nad delom računalniške infrastrukture organizacije, ki jo je ustvarila – OpenAI. In vendar je zgodba, ki neposredno odpira vprašanje, ali bomo dolgoročno sploh sposobni ohraniti nadzor nad vedno bolj avtonomnimi sistemi UI, v osrednjih svetovnih medijih sprva dobila presenetljivo malo pozornosti.

Tarča najbolj spektakularnega dela operacije je bil Hugging Face, eno osrednjih infrastrukturnih vozlišč današnjega ekosistema umetne inteligence. Gre za ameriško-francosko tehnološko podjetje in odprto platformo, ki jo lahko nekoliko poenostavljeno razumemo kot nekakšen »GitHub za umetno inteligenco«: raziskovalci in podjetja tam objavljajo, shranjujejo in uporabljajo modele UI, podatkovne zbirke in programska orodja, platforma pa je postala eno ključnih mest za razvoj in distribucijo odprtokodnih oziroma odprto dostopnih modelov. Zato vdor ni bil primer agentov, ki bi napadli naključno spletno stran. Približno 700 agentov UI se je usmerilo proti enemu pomembnejših vozlišč globalne infrastrukture UI, iskalo ranljivosti, pridobivalo dostop do notranjih sistemov ter na strežnikih vzpostavljalo mehanizme, ki so jim omogočali nadaljnjo prisotnost. Prav zaradi tega je incident pomemben tudi zunaj neposrednega varnostnega problema Hugging Face: prvič smo dobili presenetljivo konkreten prikaz, kaj lahko nastane, ko veliko sposobnih avtonomnih agentov dobi možnost medsebojnega sodelovanja in dostopa do realne digitalne infrastrukture.

Nadaljujte z branjem→

Can the West contain China’s excess manufacturing capacity through protectionism without trapping itself in a technological and raw-materials dead end?

A near-perfect consensus has emerged among Western economists and commentators on China. The country consumes too little, saves and invests too much, and consequently produces far more than it can absorb at home. It then unloads this excess capacity on global markets, using low prices to displace foreign producers and hollow out other countries’ industrial bases. The evidence, we are told, is China’s large and growing trade surplus. In terms of macroeconomic identities, the story does resemble Germany’s after 2005: wage restraint, weak domestic demand and an excess of savings over investment generate export surpluses that must be absorbed abroad.

The diagnosis is not entirely wrong. China should strengthen its welfare state, raise pensions and reduce the insecurity that encourages households to save excessively. A larger share of national income should accrue to households, lifting consumption and reducing the economy’s dependence on investment and exports. Yet Western debate takes a valid macroeconomic identity and draws the wrong conclusion from it: that China’s industrial machine can be rebalanced away through a handful of social reforms.

The problem is that China is not Germany. Its economy is several times larger, and its productive capacity has not been built merely for its domestic market. It is increasingly designed to serve a large share of global demand. In cars, Chinese capacity is already approaching half of world demand. In batteries, solar panels, inverters, wind turbines, critical-mineral processing and many essential components, China’s share of global production exceeds 60 per cent. Semiconductors and the machinery used to manufacture them may eventually follow. This is not an accidental consequence of low wages or a cheap renminbi. It is the result of at least 15 years of patient co-ordinated finance, subsidies, public procurement, research, infrastructure and supplier localisation.

Nadaljujte z branjem→

Henry Farrell v članku »The Acemoglu Wars Are All About AI« analizira nenavadno oster napad The Economista na Darona Acemogluja in trdi, da v ozadju spora niso predvsem metodološka vprašanja ali kakovost njegovega akademskega dela, temveč bistveno pomembnejši politično-ekonomski konflikt glede prihodnjega razvoja umetne inteligence (UI). The Economist se je namreč vprašal, ali sta Acemoglujev položaj na samem vrhu ekonomske profesije in njegov intelektualni vpliv sploh upravičena. Farrell opozarja, da je ključno vprašanje, zakaj se je revija odločila za takšen frontalni napad prav zdaj. Odgovor po njegovem ponuja kar članek The Economista: Acemoglu je postal eden najvplivnejših zagovornikov usmerjanja razvoja UI tako, da bi ta dopolnjevala človeško delo, namesto da bi ga predvsem nadomeščala, ter opozarja na posledice UI za delovna mesta in demokracijo.

Farrell zato spor razume kot del širše ideološke »vojne za UI«. Na eni strani so Acemoglu in drugi zagovorniki reguliranja oziroma družbenega usmerjanja tehnološkega razvoja, na drugi pa tehnološki podjetniki, vlagatelji tveganega kapitala in njim naklonjeni ekonomisti ter komentatorji, ki zagovarjajo čim manj omejen tehnološki razvoj. Najbolj eksplicitno je slednje formuliral Marc Andreessen v svojem Techno-Optimist Manifestu, kjer tehnološki razvoj predstavlja kot temelj civilizacijskega napredka, poskuse njegovega zaviranja pa skoraj kot napad na človeštvo. Farrell zato napad na Acemogluja vidi kot eno od ofenziv v precej širšem konfliktu med ideologijo »pustimo tehnologiji prosto pot« in prepričanjem, da je treba smer tehnološkega razvoja zavestno družbeno oblikovati.

Osrednja Farrellova poanta je, da je že samo nasprotje med »svobodnim tehnološkim napredkom« in njegovim »usmerjanjem« napačno zastavljeno. Tehnologija namreč nikoli ni nevtralna, homogena sila, ki bi se razvijala po eni sami naravni poti. Vedno obstajajo različne tehnološke trajektorije, ki imajo različne posledice za produktivnost, porazdelitev dohodkov in predvsem razmerja moči med družbenimi skupinami. Zato pravo vprašanje ni, ali bo razvoj UI usmerjan, temveč kdo ga bo usmerjal, v katero smer in v čigavem interesu.

Nadaljujte z branjem→

Alberto Alemanno v komentarju v Project Syndicate »Technocracy Can’t Fix Europe« analizira ustanovitev skupine Rhine, zasebnega kluba uglednih evropskih gospodarstvenikov, finančnikov, ekonomistov, tehnoloških podjetnikov, nekdanjih ministrov in regulatorjev. Skupini predsedujeta nekdanji predsednik ECB Mario Draghi in tehnološki podjetnik Patrick Collison, njen izvršni direktor pa je ekonomist in nekdanji evropski poslanec Luis Garicano. Med člani sta tudi Nobelova nagrajenca Philippe Aghion in Bengt Holmström. Skupina želi obrniti evropsko tehnološko zaostajanje, spodbuditi inovacije in rast ter zmanjšati odvisnost od ameriških in kitajskih tehnologij. Toda prav koncentracija tolikšne institucionalne, intelektualne in korporativne moči v zaprti zasebni pobudi po Alemannovem mnenju zahteva posebno pozornost.

Izhodiščna diagnoza skupine je v marsičem pravilna. Evropa tehnološko zaostaja, težko mobilizira kapital in postaja vse bolj odvisna od tehnologij iz ZDA in Kitajske. S tem postopoma izgublja gospodarsko osnovo za financiranje obrambe, zdravstva, pokojnin, izobraževanja, podnebnega prehoda in socialne države. Že Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti je te probleme podrobno opisalo in predlagalo obsežen program naložb ter institucionalnih reform, vendar je bilo uresničenih le malo njegovih priporočil. Skupina Rhine želi preseči to politično blokado, toda za zdaj ponuja zgolj nedoločen poziv, da mora Evropa ponovno »tekmovati, graditi in rasti«. S tem ponavlja staro evropsko navado: politične konflikte poskuša prikazati kot tehnične probleme, ki jih lahko rešijo razsvetljeni strokovnjaki od zgoraj.

Nadaljujte z branjem→

John Mearsheimer sedanje razpadanje pravil mednarodnega sistema pojasnjuje predvsem s prehodom iz unipolarnega v multipolarni svet. Po koncu hladne vojne so ZDA ostale edina velika sila in nekdanji zahodni red razširile v tako imenovani liberalni mednarodni red. Toda približno leta 2017 se je z vzponom Kitajske in obnovitvijo ruske moči oblikoval sistem treh velikih sil. Ker mednarodni red vedno odraža razmerje moči, prejšnji ameriški red po njegovem ne more več obstajati. Nastajajo konkurenčne ureditve, kar ponazarja BRICS z institucijami, ki naj bi bile alternativa ameriško obvladovanima IMF in Svetovni banki. Sedanji svet je zato bolj zapleten in nevarnejši od bipolarnega hladnovojnega sistema.

Današnje krize so hkrati dediščina ameriškega unipolarnega trenutka. V Evropi je Washington širil Nato in EU proti vzhodu ter poskušal Ukrajino spremeniti v zahodno oporišče na ruski meji, kar Mearsheimer šteje za glavni vzrok ukrajinske vojne. Na Bližnjem vzhodu so ZDA po zalivski vojni sprejele politiko dvojnega zadrževanja Iraka in Irana, po 11. septembru pa Bushevo doktrino menjavanja režimov in demokratizacije regije. V odsotnosti sovjetske protiuteži so verjele, da lahko preoblikujejo svet po lastni podobi. Donald Trump je podedovane težave še zaostril: čeprav je pravilno zaznal konec unipolarnosti, po Mearsheimerju od vrnitve v Belo hišo ravna strateško nepremišljeno.

Nadaljujte z branjem→

Robert Pape v Pape on the Politics of Force zadnji avgustovski teden opisuje kot »teden, ko je svet rekel ne«. Izpostavlja tri zavrnitve ameriških zahtev. Poziv finančnega ministra Scotta Bessenta k svetovni gospodarski izolaciji Irana ni dobil podpore nobene države, pri čemer je Kitajska načrt označila za nezakonitega, Evropa in Indija pa se mu nista pridružili predvsem zaradi energetskih interesov in želje po ohranitvi trgovinske avtonomije. Iran se je odzval z napadi na ladje v Hormuški ožini in Rdečem morju. Tudi presenetljivi obisk direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi, kjer naj bi Rusijo posvaril pred napadom na Nato in jo pozval, naj zapusti Iran, ni prinesel učinka: Putin ga ni sprejel, Moskva pa je pomen obiska zmanjšala.

Tretja zavrnitev je prišla iz Kanade, potem ko so ZDA tik pred sklenitvijo trgovinskega sporazuma postavile nove zahteve, ki bi posegle v kanadsko suverenost. Washington naj bi želel vplivati na kanadske carine na jeklo iz tretjih držav, pravila podpore francoskojezičnim filmom in ponovno odprtje trga za ameriški alkohol. Premier Mark Carney je zahteve zavrnil, Trump pa je odgovoril s 50-odstotnimi carinami, na katere je Kanada nemudoma odgovorila z enakimi protiukrepi. Pape v vseh treh primerih vidi dokaz, da ZDA niso niti blizu vzpostavitvi gospodarske blokade Irana, učinkovitemu odvračanju Rusije ali prisili drugih držav, da bi svoje trgovinske politike podredile Washingtonu.

Glavni razlog za upad ameriškega vpliva je po Papeju dramatično poslabšanje javnega mnenja o ZDA. Delež prebivalcev, ki ZDA ne štejejo več za zanesljivo partnerico, naj bi se med letoma 2022 in 2026 povečal s 16 na 65 odstotkov v Kanadi, z 20 na 63 odstotkov v Avstraliji, s 27 na 66 odstotkov v Italiji in s 17 na 50 odstotkov v Veliki Britaniji. Demokratične vlade zato težko podprejo ameriške načrte, ki so doma postali politično »radioaktivni«. Trumpova politika vojaškega in gospodarskega prisiljevanja po Papeju sproža odziv »boja ali bega«: države se ZDA bodisi uprejo bodisi se od njih odmaknejo. Dolgoročni zmagovalec utegne biti Kitajska, ki ji ni treba oblikovati formalnega zavezništva – dovolj je, da se predstavlja kot varnejša alternativa ameriškemu unilateralizmu, medtem ko Washington ob skoraj 40 bilijonih dolarjev dolga odtujuje celo svoje tradicionalne zaveznike.

Med ekonomisti poteka živahna razprava o tem, kaj poganja tako imenovani drugi kitajski šok. Brad Setser in Sander Tordoir poudarjata kombinacijo podcenjenega juana, šibkega domačega povpraševanja, presežnih zmogljivosti in državnih subvencij. Drugi ekonomisti vidijo ključ v produktivnosti, tehnološkem napredku, investicijah ali preusmerjanju proizvodnje na tuje trge.

V naši raziskavi smo zato šest najbolj razširjenih hipotez – vpliv tečaja, produktivnosti, investicij, raziskav in razvoja, domače absorpcije ter tehnološke nadgradnje – prvič testirali skupaj, v enotnem modelu za 61 največjih izvoznic industrijskih izdelkov v obdobju 2000–2024. Za celoten kitajski industrijski izvoz dobimo precej jasno sliko. Depreciacija tečaja nekoliko izboljšuje kitajsko cenovno konkurenčnost, visoke investicije pa z zamikom povečujejo proizvodne in izvozne zmogljivosti. Nasprotno pa ne najdemo podpore za trditev, da je rast kitajskega izvoznega deleža posledica premajhne domače absorpcije. Povezava je celo pozitivna: domači trg in izvoz se dopolnjujeta, ker velik trg podjetjem omogoča doseganje ekonomij obsega, razvoj dobaviteljskih verig in poznejši prodor na tuje trge.

Toda drugi kitajski šok ni zgolj nadaljevanje prvega. Prvi šok po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo je temeljil predvsem na poceni delovni sili, množični proizvodnji standardiziranih izdelkov, vključevanju v zahodne dobavne verige in selitvi proizvodnje iz razvitih držav. Drugi šok je sektorsko bistveno ožji, tehnološko zahtevnejši in strateško usmerjen. Dogaja se predvsem pri litij-ionskih baterijah, električnih in priključnih hibridnih vozilih, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah in toplotnih črpalkah, v širši opredelitvi pa še pri industrijskih robotih, polprevodnikih in opremi za njihovo proizvodnjo.

Nadaljujte z branjem→

Policy Tensor v zadnjem članku Our Policy of Deterrence is Bankrupt izhaja iz temeljnega pogoja učinkovitega odvračanja: nasprotnik mora verjeti, da je zagroženi povračilni ukrep kredibilen, izvedljiv in zanj dovolj boleč. Jedrsko odvračanje ZDA deluje, ker ameriška jedrska triada, zlasti podmornice z balističnimi raketami, zagotavlja sposobnost uničujočega drugega udara tudi po uspešnem napadu na kopenske rakete, bombnike in politično vodstvo. Toda te logike po njegovem ni mogoče samodejno prenesti na razširjeno odvračanje, s katerim ZDA zagotavljajo varnost zaveznikom v Evropi in Aziji.

Pri obrambi zaveznikov ni dovolj, da Washington napoveduje vojaški odgovor; nasprotnik mora verjeti, da je pripravljen tvegati neposredno vojno in morebitno jedrsko eskalacijo zaradi Baltika ali Tajvana. Grožnja z gospodarskimi sankcijami prav tako ni učinkovita, če Kitajska priključitev Tajvana razume kot vitalni nacionalni interes. Policy Tensor zato meni, da sta ameriški politiki odvračanja Rusije v Evropi in Kitajske v Tajvanski ožini zastareli, saj za njima ni več dovolj prepričljivega razmerja vojaških zmogljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Lahko Zahod kitajski presežek proizvodnih zmogljivosti obvlada s protekcionizmom, ne da bi se s tem sam zaprl v tehnološko in surovinsko slepo ulico?

Med zahodnimi ekonomisti in komentatorji se je glede Kitajske izoblikoval skoraj popoln konsenz. Kitajska premalo troši, preveč varčuje in investira ter zato proizvaja bistveno več, kot lahko porabi doma. Presežne proizvodne zmogljivosti nato preliva na svetovne trge, z nizkimi cenami izriva tuje proizvajalce in uničuje industrijsko osnovo drugih držav. Dokaz naj bi bil velik in naraščajoč kitajski trgovinski presežek. Z makroekonomskega vidika je zgodba res podobna nemški po letu 2005: zadrževanje rasti plač, šibko domače povpraševanje in presežek varčevanja nad investicijami ustvarijo izvozne presežke, ki jih mora absorbirati tujina.

Diagnoza ni povsem napačna. Kitajska bi morala okrepiti socialno državo, zvišati pokojnine in zmanjšati negotovost, zaradi katere gospodinjstva pretirano varčujejo. Večji delež dohodka bi moral pripasti gospodinjstvom, s čimer bi se povečala poraba in zmanjšala odvisnost rasti od investicij in izvoza. Toda zahodna razprava iz pravilne makroekonomske identitete naredi napačen sklep, da je mogoče kitajski industrijski stroj uravnotežiti z nekaj socialnimi reformami.

Problem je v tem, da Kitajska ni Nemčija. Njeno gospodarstvo je nekajkrat večje, proizvodnih zmogljivosti pa ni gradila zgolj za domači trg, temveč jih gradi za velik del svetovnega povpraševanja. Pri avtomobilih se kitajske zmogljivosti že približujejo polovici svetovnega povpraševanja. Pri baterijah, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah, predelavi kritičnih surovin in večini ključnih komponent kitajski delež svetovne proizvodnje presega 60 %. Kmaalu bo tudi pri polprevodnikih in opremi za njihovo proizvoddnjo. To ni naključna posledica prenizkih plač ali poceni juana, temveč rezultat petnajstletne koordinacije financiranja, subvencij, javnih naročil, raziskav, infrastrukture in lokalizacije dobaviteljev.

Nadaljujte z branjem→