Noah Smith, ki se je odpovedal akademski karieri (na Brown University), ker je ocenil, da ima večji vpliv na javni diskurz kot bloger, kot pa bi jo imel kot profesor ekonomije, v zadnjem komentarju lamentira o zmanjevšanju vpliva blogerjev oziroma sebe na javno mnenje. Navaja tri razloge. Prvi je porast političnega populizma, ki inherentno ne mara objektivne analize, diskusije in eksaktnih podatkov. Drugi je množičen prehod blogerjev na platformo Substack, ki omogoča finančno lukrativno monetizacijo avgtorskih prispevkov in blogerje nevidno sili v hiperprodukcijo, da bi zadovoljili razpršene naročnike. Tretji razlog pa je razrast uporabe umetne inteligence, ki omogoča relativno dobro (čeprav močno filtrirano) informiranje zainteresirane radovedne javnosti prek povzemanja množice javno izraženih mnenj ekspertov, kar pa seveda zmanjša interes za branje specifičnih oziroma “relevantnih” blogerjev in vpliv njihovih mnenj. V dobi UI so lahko vsa mnenja enakovredna, čeprav objektivno seveda niso.

Spodaj je nekaj odstavkov iz zapisa Smitha na to temo. Naj pred tem omenim, da sem Smitha kot blogerja vednp cenil zaradi odličnega znanja ekonomije in sposobnosti koncizne analize. Vendar sem Smitha “izgubil” kakšnih 5 let nazaj zaradi njegove izrazite ideološke obremenjenosti s Kitajsko, Rusijo in nasploh z nezahodnim svetom, kar Smithu v mojih očeh jemlje sposobnost objektivnega razmišljanja o naravi stvari, ki tangirajo polje geopolitike. Ampak to seveda ne vpliva na to, da se mi njegovo mnenje o tej konkretni – apolitični – temi ne bi zdelo zanimivo.

Nadaljujte z branjem→

Moj intervju v novi reviji Avto Fokus glede ekonomskih vidikov hitrih sprememb avtomobilskega sveta, glede bodoče vloge kitajskih in usode evropskih proizvajalcev.

Evropska avtomobilska industrija je desetletja veljala za tehnološko vodilno silo. Ali je z zamudo pri elektrifikaciji zapravila to prednost?

Prav gotovo. Evropska avtomobilska industrija je zamudila ključni tehnološki preskok, povezan z razogljičenjem in prehodom na električno mobilnost. Evropska unija je sicer postavila ambiciozne politične cilje glede opuščanja motorjev z notranjim zgorevanjem do leta 2035, vendar evropska avtomobilska industrija na takšno transformacijo ni bila dovolj pripravljena.

Zakaj je Kitajcem uspel takšen preskok?

Kitajska je bila v povsem drugačnem položaju. Ker ni bila obremenjena z dolgo tradicijo proizvodnje klasičnih avtomobilov, je lahko praktično iz nič zgradila celotno verigo za proizvodnjo električnih vozil – od baterij do drugih ključnih komponent. Baterije danes predstavljajo od 35 do 40 odstotkov vrednosti električnega avtomobila. Evropa medtem ni pravočasno razvila primerljive proizvodne infrastrukture, saj je predvsem ščitila obstoječo industrijsko strukturo, vezano na tradicionalna vozila z motorji z notranjim zgorevanjem.

Kaj je šlo narobe?

Razkorak med regulatornimi zahtevami in dejanskimi interesi in sposobnostmi evropskih proizvajalcev je bil prevelik. Po eni strani je nekoga, ki je 120 let proizvajal avte z motorji z notranjim izgorevanjem, težko prepričati v kompletno spremembo filozofije in tehnologije. Na drugi strani pa bi bilo potrebno izgraditi povsem nove dobaviteljske verige za proizvodnjo povsem drugačnih komponent. Tudi zato je Evropska komisija lani omilila prvotne načrte in namesto popolne prepovedi motorjev z notranjim zgorevanjem poudarila cilj 90-odstotnega zmanjšanja izpustov CO₂ do leta 2035, kar dopušča uporabo različnih tehnologij. To je bila nujna korekcija, saj bi sicer evropsko avtomobilsko industrijo postavili v izjemno težak položaj. Kljub temu pa je tehnološki preboj na področju električnih vozil že nastopil in evropski proizvajalci danes na tem področju ne morejo enakovredno tekmovati s kitajskimi.

Nadaljujte z branjem→

Pedro Santa Clara v članku “Make Europe a Continent of Owners” zagovarja radikalno reformo evropskega pokojninskega in kapitalskega sistema, ki bi evropske varčevalce spremenila v lastnike produktivnega kapitala. Po njegovem mnenju Evropa ne trpi zaradi pomanjkanja kapitala, saj gospodinjstva letno privarčujejo okoli 1,4 bilijona evrov, kar je celo več kot v ZDA. Težava je v institucionalni zasnovi: evropski prihranki so večinoma parkirani v nizko donosnih bančnih vlogah ali pa se prek sprotnega financiranja pokojnin (pay-as-you-go) sploh ne pretvorijo v finančno premoženje. Sedanja generacija delavcev tako ne gradi lastnega kapitala, temveč pridobi zgolj obljubo, da bodo njihove pokojnine nekoč financirali prihodnji davkoplačevalci – model, ki postaja zaradi staranja prebivalstva vse manj vzdržen.

Santa Clara evropski model primerja z ameriškim sistemom pokojninskega varčevanja prek skladov 401(k) in individualnih pokojninskih računov, kjer so prihranki prebivalcev v veliki meri vloženi v delniške trge. Tako so ameriški državljani prek svojih pokojnin posredno lastniki velikega dela gospodarstva, kar je ustvarilo globoke kapitalske trge, močan sektor tveganega kapitala in sposobnost financiranja inovativnih podjetij. Po njegovih besedah ameriški pokojninski sistem pretvarja prihranke običajnih ljudi v lastništvo produktivnega gospodarstva, medtem ko evropski sistem ustvarja predvsem terjatve do države. Gre za dve različni institucionalni arhitekturi, ki sta oblikovali tudi dve različni obliki kapitalizma.

Nadaljujte z branjem→

Back in March I wrote that Iran was winning, and not only strategically but tactically too, but I genuinely didn’t expect it would eventually lead – 3 months later – to a complete US surrender.

Because, make no mistake, this is what the “deal” that was just signed is: a complete US surrender, the likes of which it has never signed in its entire history.

Let’s compare it with the 2 other most famous US capitulation agreements: the Paris Peace Accords with Vietnam in 1973 and the Doha Agreement with Afghanistan in 2020.

The most significant difference is that both the Vietnam and Afghanistan deals, despite being documents in which the US effectively conceded defeat, contained at least some face-saving provisions for the US.

For instance, in the Vietnam deal, North Vietnam accepted the continued existence of the South Vietnamese government, promised peaceful reunification, agreed to maintain the 17th parallel as a dividing line, and accepted international supervision. These were real (if ultimately unenforceable and unenforced) concessions.

Same thing with the Taliban: they guaranteed Afghan soil would never again be used to attack America, and agreed to negotiate a political settlement with the then Kabul government. The latter commitment was never seriously pursued – but both existed and gave the US a narrative: at least it could claim its post-9/11 objective had been secured on paper.

The deal with Iran is completely different: it doesn’t contain a single meaningful concession from Iran. The reopening of the Strait of Hormuz is merely the reversal of a wartime measure they took in response to the US-Israeli attack. And the “reaffirmation” that Iran won’t build nuclear weapons is just this: a reaffirmation of a position Tehran has had for decades.

Nadaljujte z branjem→

“Strateške naftne rezerve so bile na minimumu, v štirih tednih bi zmanjkalo nafte, svet bi padel v ekonomsko katastrofo”

“To ni naš denar, to je njihov denar. In mi smo ga zamrznili. In v nekem trenutku ga bomo po vsej verjetnosti morali vrniti.”

Drago Babič

Uvod

Evropa se je ponovno znašla v krizi v oskrbi z energijo. Pred štirimi leti zaradi vojne v Ukrajini in prekinitve dobav energentov iz Rusije, sedaj zaradi vojne Izraela in ZDA z Iranom. Ta vojna je zaprla Hormuško ožino in tako prekinila dobave petine svetovne porabe nafte in plina, kar je povzročilo podražitev svetovnih cen nafte in plina za polovico. Evropa dosedaj ni kupovala veliko energentov na Bližnjem vzhodu, okoli 10% vsega uvoza, vendar je pri nafti in plinu pretežno uvozno odvisna (94% odvisnost). Zato nas vsesplošno povečanje svetovnih cen energentov ekonomsko hudo prizadene.

Po besedah predsednice Evropske komisije Ursule Von der Leyen (VDL), od izbruha vojne na Bližnjem vzhodu evropski račun za uvoz fosilnih goriv povečal za približno 500 milijonov evrov na dan ob količinsko istih dobavah. Ob tem je poudarila, da bi bil povratek k ruskim fosilnim gorivom (od koder je pred vojno v Ukrajini prihajala večina fosilnih goriv), napaka, saj EU zdaj z novimi uredbami (REPowerEU) načrtuje popolno in trajno opustitev uvoza ruskega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) še v letu 2026. Njen edini praktični napotek je bil varčevanje z energijo v slogu izjave »najcenejša energija je tista, ki je ne porabimo«.

Da to ni bila le populistična floskula, pričajo dejanski podatki o porabi energije v Evropi, ki se od prejšnje krize pospešeno zmanjšuje. Po podatkih Eurostat se je v EU dobavljena (primarna) energija od leta 2021 do leta 2025 zmanjšala za 8 % na 1358 Mtoe (milijon ton naftnega ekvivalenta), uvoz energije pa za 13 % na 642 Mtoe. Za tak količinsko zmanjšani uvoz smo lani plačali 385 milijard evrov, to je 140 milijard oziroma 57 % več kot leta 2021. V kolikor bodo na Bližnjem vzhodu še trajale take razmere in z njimi visoke cene, lahko pričakujemo še višje stroške za letni uvoz energije, okoli 500 milijard evrov, oziroma 100 % več, kot pred prvo energetsko krizo leta 2021 in skoraj toliko, kot med prvo krizo, ki jo je povzročila vojna v Ukrajini, ko je bil letni strošek uvoza energentov 640 milijard evrov.

Nadaljujte z branjem→

Vsako leto, v takšni posebni konstelaciji, v nekem čarobnem zalivu, pride tak dan, tak trenutek

One day while you were asleep
Who knows in what dreams
I took a long and quiet look at your face
And said maybe it is a fairytale
Maybe it is the wave that hits the shore
Maybe the ship on that wave
Maybe the pigeon on that ship
Maybe the voice of that pigeon
Maybe the sun that is reborn with my song
Maybe even beyond the sun
Maybe it is a tiny sparkle, this life
Maybe that is sufficient for us