Nobelovec Joseph Stiglitz je potegnil logičen sklep iz Pikettyjevih ugotovitev o ekstremno povečani neenakosti v zahodnih državah: glede na to, da politične garniture prek financiranja kampanj nastavlja ekonomska elita, to posledično pomeni vse manj demokracije. In obratno, boljša regulacija finančnega sektorja in obdavčitev premoženja na drugi strani pomeni večjo enakost možnosti za vse. Nadaljujte z branjem→

Saj poznate tisti vic o avdiciji na razpisu za službo tajnice? Prva kandidatka je imela deset let izkušenj kot poslovna sekretarka, odlično je obvladala delo z računalnikom in govorila tekoče angleško. Druga je imela fakultetno diplomo iz prava in je tekoče govorila 3 tuje jezike, tretja pa je imela končan magisterij iz ekonomije in je tekoče govorila 5 tujih jezikov. Katero kandidatko so izbrali? Hja, tisto, ki je imela, hm, …, največje oprsje.

Kakšno zvezo ima to z racionalno izbiro za mesto komisarja v Evropski komisiji? Tja, ob ponujeni izbiri iz Slovenije Junckerja najbrž ne bi smeli obsojati zaradi neracionalnosti…

Slovenija je v drugem četrtletju letos že tretje četrtletje zapored zabeležila hitro rast BDP. Rekordno rast v EU. V drugem četrtletju je rast znašala 2.8% (desezonirano) oziroma 2.9% (z upoštevanjem sezone) glede na enako četrtletje lani. Glede na prvo četrtletje letos pa se je BDP povečal za 1%. Zabeležena hitra rast slovenskega gospodarstva je vzbudila moje čudenje že pred pol leta v Misteriju nenadnega izbruha rasti. Tudi tokrat je zgodba podobna: misterij hitre rasti se skriva v hitri rasti bruto investicij. Toda ne veselite se prehitro, niti struktura novih investicij niti situacija v gospodarskem zaledju ne nakazujeta trajnejšega okrevanja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Podatek o bruto družbenem produktu (BDP) vsekakor ne odraža vseh vidikov doseženega razvoja posamezne države ali blagostanja državljanov, kljub temu pa je daleč najbolj pogosto uporabljena ekonomska kategorija. Tako lahko informacija o enoodstotnem porastu ali upadu ustvarjene celotne dodane vrednosti neke družbe (kot tudi lahko opredelimo BDP) popolnoma spremeni pogled na uspešnost in razvojne perspektive te države. Za Slovenijo vemo, da je BDP vse do krize naraščal po povprečni stopnji okoli 4,5 % letno, danes pa je skoraj 10 % nižji kot je bil na vrhuncu leta 2008. To naj bi bil tudi glavni pokazatelj gospodarske (ne)uspešnosti naše države v zadnjih letih. Seveda pa lahko pa ta podatek pogledamo tudi s kakega drugega zornega kota, kar vodi do precej drugačnih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Nekoč je v inuitskih skupnostih veljalo, da so v obdobjih hujšega pomanjkanja hrane člane skupnosti, ki niso mogli več produktivno prispevati k fizični “proizvodnji”, prepustili nemilosti divjine. V presenetljivo veliko družbah je bil še v 20. stoletju poznan koncept senicida oziroma gerontocida, pa tudi invalidicida, od Švedske, Srbije do Tamil Naduja v Indiji, kjer naj bi bila tradicija živa še danes. Praksa, ki sta jo gospodarski napredek in spremenjene civilizacijske norme, na našo srečo izkoreninile v večini sveta, je nekoč predstavljala najenostavnejšo rešitev za obstoj družbe soočene z materialnim pomanjkanjem. Danes ni potrebnega nič tako drastičnega, da bi rešili vprašanja medgeneracijske solidarnosti, zgolj pokojninska reforma. * Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki nakazujejo, da se evrsko gospodarstvo iz zelo šibkega okrevanja nagiba proti novi recesiji. Proti tretji recesiji v zadnjih šestih letih. Pri čemer je evrsko gospodarstvo za 1.4% pod ravnijo predkriznega BDP, ameriško gospodarstvo pa 7.4% nad njim. Sedanja »velika recesija« v evro območju postaja daleč najdaljša recesija v zadnjih sto letih. Daljša od ameriške »velike depresije« v 1930. letih, daljša od japonskega izgubljenega desetletja v 1990. letih in (zaenkrat še) enako dolga kot recesija držav, ki so v 1930. letih vztrajale pri zlatem standardu. Hkrati se inflacija v evrskem območju vztrajno pomika globoko izpod ciljne (»blizu 2%«) proti ničli. Ob visoki zadolženosti zasebnega sektorja in stopnji brezposelnosti nad 10% ta evrska »velika recesija« postaja učbeniški primer smrtonsne dolžniške deflacijske depresije, kot jo je v 1930. letih opisal ameriški ekonomist Irving Fisher. Evropa se približuje največji gospodarski katastrofi v mirnodobni zgodovini. Nadaljujte z branjem→

Olivier Blanchard, je tisti glavni ekonomist IMF (sicer pa profesor ekonomije na Harvardu), ki je pred dvema letoma priznal, da je IMF priporočal napačno politiko glede varčevanja, ker so njegova priporočila temeljila na napačnih ocenah fiskalnih multiplikatorjev. Zato je IMF umaknil sporna priporočila glede hitre fiskalne konsolidacije in razdolževanja. IMF nas je nato še nekajkrat prijetno presenetil, denimo s priznanjem, da javni dolg ne zmanjšuje gospodarske rasti, da neenakost zmanjšuje gospodarsko rast, redistribucija pa ne itd.

V septembrski številki Finance & Development se je Blanchard dotaknil ameriških makroekonomistov in njihovega benignega odnosa do kriz, kar je po njegovem posledica dvojega: (1) napačnih makro modelov, temelječih na racionalnih pričakovanjih in posledičnega napačnega načina razmišljanja o krizah kot kratkoročnih oscilacijah, in (2) 25 let dolgega obdobja relativno mirne gospodarske dinamike v razvitih državah, kar nas je vse uspavalo. Blanchard zato priporoča diverzifikacijo modelov, upoštevanje nelinearnosti, vključitev financ v makro modele. Drugi del Blanchardovega zapisa pa se nanaša na “temne kotičke” tam zunaj, na katere nismo bili pozorni, in na ustrezne makroekonomske politike, da bi zlezli ven iz teh kotičkov v bolj varne vode. Nadaljujte z branjem→

Moj včerajšnji zapis o razpadu evro območja kot o možni (“third best”) rešitvi za izhod iz krize je, po pričakovanju, naletel na precej nerazumevanja. Pa vendar je zadeva zelo preprosta. Če bi monetarna politika in fiskalna unija res delovali (kot v ZDA), tovrstnih težav ne bi imeli, pač pa bi se neravnotežja izravnala brez velikih stroškov. Simon Wren-Lewis po šolsko razloži, kako bi, če bi monetarna politika delovala, večji monetarni stimulus spodbudil višjo inflacijo, pri čemer bi Nemčija zaradi hitrejše rasti imela višjo inflacijo od ostalih članic in v nekaj letih bi se njena konkurenčnost zmanjšala, trgovinski deficiti perifernih držav pa zmanjšali. Toda Nemčija ECB ne dovoljuje bolj ekspanzivne monetarne politike prek kvantitativnega sproščanja, hkrati pa ne dovoljuje ostalim članicam uporabe bolj ekspanzivne fiskalne politike. In v tem je težava. Nemčija hoče invalidno monetarno unijo, ker ji to trenutno (še) koristi. Zato iskanje izhoda iz nevdržne situacije.
Nadaljujte z branjem→