Tole sem dopoldne slišal v avtu na radiju – odličen remake pesmi Pankrtov.
Vikend branje
- How to see into the future – Tim Harford
- Magic Fairies Cause Recessions – Noah Smith
- Wage stagnation – The Economist
- Why inflation remains best way to avoid stagnation – Tim Harford
- Unconventional Monetary Policy versus fiscal policy – Simon Wren-Lewis
- Investing for Europe’s Future – vox
- The CORE Project – Rajiv Sethi
- The Wall Street Journal Parade of Climate Lies – Jeffrey Sachs
- The US economy performs better under Democratic presidents. Why? – Alan S. Blinder, Mark Watson
- The relationship between manufacturing and government wages – vox
- Reassessing the Beveridge Curve “Shift” Four Years Later – Tasci and Ice
- The case against ‘investing’ in bitcoins – Digitopoly
- Economics Gets Sucked Into Dark Corners – Noah Smith
- Confirmationist and falsificationist paradigms of science – Andrew Gelman
Draghi je ustrelil in premaknil Rubikon evropske monetarne unije
Dober prijatelj, sicer Črnogorec po duši in obnašanju ter dober pogajalec, je nekoč povzel zelo dober pogajalski nasvet: Nikoli ne potegni pištole, če je ne misliš zares uporabiti. In Mario Draghi je očitno res dedec tega kalibra. S pozivom izpred dveh tednov v Jacksonu Holu k spremembi fiskalne politike in napovedjo začetka kvantitativnega sproščanja (QE) s strani ECB je javno potegnil pištolo. Kljub večinskemu pričakovanju, da gre zgolj za napoved ukrepov, ki naj bi se zgodili enkrat v prihodnosti in če bo Nemčija dovolila, je včeraj presenetil opazovalce in tudi ustrelil. In to večkrat.
Toda ni pomembno to, da je izstrelil več metkov (znižanje obrestne mere na zgolj 0.05%, dvig negativne obrestne mere na depozite na -0.2%, začetek programa namenskega financiranja bank za kreditiranje podjetij in začetek programa kvantitativnega sproščanja z odkupovanjem bančnih in podjetniških obveznic), pač pa to, da je ustrelil. Kljub izrecnemu nemškemu nasprotovanju znotraj sveta ECB. In da kljub klicem Angele Merkel in Wolfganga Schaeubla ni umaknil izjav glede nujnosti spremembe fiskalne politike.
Draghi je s tem premaknil Rubikon evropske monetarne unije. V dveh letih je Rubikon z izrecnim kršenjem Pogodbe o EU premaknil že drugič. In obakrat vlil upanja, da je vsaj ena inštitucija v EU operativno sposobna ter sposobna preseči egoistične parcialne interese posamičnih držav, da bi zavarovala interes skupnosti. Da bi zavarovala eksistenco evropske integracije. Nadaljujte z branjem
(Ne)učinkovitost monetarne politike v likvidnostni pasti
Se splača še enkrat prebrati, preden se začnete razburjati nad Draghijem zaradi napovedanega večjega tiskanja denarja ali zaradi neučinkovitosti QE glede spodbujanja realnega okrevanja.
Kakšno moč ima centralna banka v času krize? Odvisno od tega, koliko lahko kontrolira finančni sistem prek zahtevanih minimalnih rezerv ter kako nizka je obrestna mera. Kadar so zahtevane rezerve bank nizke in kadar velik del finančnega sektorja sploh nima rezerv (shadow banking), monetarna politika nima vzvoda, prek katerega bi vplivala na obrestne mere in spodbudila gospodarsko rast. Podobno se zgodi, kadar v času krize podjetja, banke in gospodinjstva kopičijo denar pri sebi, bodisi zato ker se razdolžujejo, bodisi zato ker pričakujejo poslabšanje situacije (v obliki deflacije, zmanjšanja agregatnega povpraševanja ali celo vojne). Gospodarstvo zapade v likvidnostno past, za katero so značilne izjemno nizke kratkoročne obrestne mere (blizu ničle) ter velika nihanja v ponudbi denarja. Toda še tako velika dodatna ponudba denarja ne more vplivati na raven obrestnih mer ali cen, ker subjekti držijo denar pri sebi. To je bilo značilno za Japonsko v 1990-ih letih ter za ZDA in…
View original post 1,321 more words
Slika dneva: Varčevanje ubija rast
Slika učinkov evropskega varčevanja v letih 2011-2013:
Česa Nemčija glede učinkov varčevanja (še vedno) ne razume?
Zadnji teden sem se zabaval z nemškimi odzivi na spremembo kurza ekonomske politike, ki jo je napovedal Mario Draghi na konferenci v Jackson Hole. Draghi je zahteval, da fiskalna politika spremeni smer in pomaga monetarni ter strukturnim reformam. Dejansko je povedal le tisto, kar trdi večina vlad in mednarodnih inštitucij ter ekonomistov: da varčevanje za vsako ceno ubija gospodarsko rast in EU pelje v dolgo deflacijsko depresijo. Toda nemški politiki se ne dajo in še naprej trdijo, da “rast in fiskalna konsolidacija nista v nasprotju“. Mar res? Nadaljujte z branjem
Anti-nemški pakt proti varčevanju?
Der Spiegel poroča o tem, kako Nemčija ostaja vse bolj osamljena v taboru zagovornikov politike strogega varčevanja. V tabor zagovornikov bolj fleksibilnega tolmačenja Pakta o stabilnosti in rasti sta po Italiji in Franciji prestopila tudi Mario Draghi (Predsednik ECB) in Jean-Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije. V tem taboru pa so že dolgo mednarodne inštitucije, ZDA in večina ekonomistov. Toda kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble se ne data.
In essence, the dispute focuses on the question that has divided Europe since the beginning of the euro crisis. The Chancellery in Berlin has demanded that EU countries in crisis undertake far-reaching structural reforms coupled with biting austerity programs. Paris, meanwhile, has been the voice of those asking that the stability pact be made more flexible to make room for economic stimulus, with reforms coming later, if at all. Until recently, the two camps had been roughly equal in strength within the EU. But recently, Paris has unexpectedly won over new allies.
Raziskava Evropske komisije: močno negativni učinki politike varčevanja
To, da bo tudi Evropska komisija ugotovila, da hkratno zategovanje pasu vseh članic evro območja nujno vodi v poglabljanje gospodarske recesije, je bilo pričakovano. Bilo je le vprašanje časa. Sveža raziskava ekonomista Evropske komisije Jana in t’Velda (iz direktorata za ekonomske in finančne zadeve, DG EcFin) na podlagi modelskih simulacij kaže, da imahitra hkratna konsolidacija javnih financ v obdobju treh let (2011-2013) visoke negativne učinke na gospodarsko rast. Problem je v multiplikativnem učinku zategovanja pasu na BDP in zaposlenost, ki pa se še dodatno ojača ob hkratni konsolidaciji javnih financ vseh članic, ki zaradi negativnih spillover učinkov (zmanjšanja povpraševanja po uvoženih izdelkih iz drugih članic) še poslabša že tako negativne srednjeročne učinke fiskalne konsolidacije.
View original post 1,114 more words
Zgodovinske lekcije za Evropo
Evropski politiki, pa tudi ekonomisti, bi se morali pri svojem razmišljanju in ukrepanju malce bolj poglobiti v zgodovino. Zgodovina je namreč zakladnica izkušenj, predvsem zelo mučnih izkušenj, iz katerih se, predvsem kadar se sistematično pojavljajo, lahko naučimo, česa danes zares ne velja več poskušati. Evropska monetarna unija je tak novodobni eksperiment, ki je glede na značilnosti, dokaj podoben obdobju zlate valute pred letom 1914 ter obdobju med obema vojnama. “Zlati avtomatizem” je sicer krasen učbeniški primer, kako se notranje ravnotežje (cene in zaposlenost) avtomatsko prilagajajo zunanjemu (plačilni bilanci). Problem je le v tem, da ta učbeniški pripomoček preskoči temnejše plati avtomatskega prilagajanja, to pa so predvsem dolga obdobja deflacije, gospodarske depresije, zniževanja plač in/ali velike brezposelnosti.
Za hiter zgodovinski pregled temnejših plati zlatega avtomatizma, za katerega je Barry Eichengreen povedal, da ga zaradi socialne krutosti ne moreš uveljavljati v demokracijah, priporočam knjigo Marka Blytha – Austerity: The History…
View original post 849 more words
Alenkin doprinos k stabilnosti mednarodnih finančnih korporacij
Dejan Steinbuch je spet zadel žebljico na glavico rekoč, da je “bivša premierka nagrajena za svoj prispevek k stabilnosti mednarodnih finančnih korporacij.” Ne gre sicer samo za to, da je Alenka nagrajena za njeno kooperativnost pri omogočanju zaslužkov velikim finančnim korporacijam pri sanaciji slovenskega bančnega sistema in hkratnem zadolževanju, pač pa tudi za omogočanje zaslužkov pri bodoči privatizaciji, kjer so bila favorizirana nemška podjetja. To je pač name of the game v mednarodni areni in tukaj se ni ničemur za čuditi. Tudi ne pomagajo pretekle visoke zasluge v isti igri sedanjega “najbolj slavnega tviteraša iz Doba“. Pač ni imel sreče, ker je moral prej zapustiti mesto in pred zaključnim žvižgom prepustiti nekomu drugemu, da tujim korporacijam omogoči te zaslužke in se tako neprostovoljno odpovedati kasnejši nagradi. Alenka & Čufer sta zgolj vzorno po nemškem receptu izvedla to, kar sta nastavila Janša & Šušteršič.
Besni tviti z Doba nekdanjim “prijateljem in zaveznikom” v Berlinu in Bruslju ne bodo pomagali. Kvečjemu nasprotno. Tokrat bo zasluge in glavno nagrado pobrala Alenka, jutri pa najbrž Miro. Ali kdorkoli drug, ki bo podobno servilen. Nadaljujte z branjem
You must be logged in to post a comment.