Dober prijatelj, sicer Črnogorec po duši in obnašanju ter dober pogajalec, je nekoč povzel zelo dober pogajalski nasvet: Nikoli ne potegni pištole, če je ne misliš zares uporabiti. In Mario Draghi je očitno res dedec tega kalibra. S pozivom izpred dveh tednov v Jacksonu Holu k spremembi fiskalne politike in napovedjo začetka kvantitativnega sproščanja (QE) s strani ECB je javno potegnil pištolo. Kljub večinskemu pričakovanju, da gre zgolj za napoved ukrepov, ki naj bi se zgodili enkrat v prihodnosti in če bo Nemčija dovolila, je včeraj presenetil opazovalce in tudi ustrelil. In to večkrat.

Toda ni pomembno to, da je izstrelil več metkov (znižanje obrestne mere na zgolj 0.05%, dvig negativne obrestne mere na depozite na -0.2%, začetek programa namenskega financiranja bank za kreditiranje podjetij in začetek programa kvantitativnega sproščanja z odkupovanjem bančnih in podjetniških obveznic), pač pa to, da je ustrelil. Kljub izrecnemu nemškemu nasprotovanju znotraj sveta ECB. In da kljub klicem Angele Merkel in Wolfganga Schaeubla ni umaknil izjav glede nujnosti spremembe fiskalne politike.

Draghi je s tem premaknil Rubikon evropske monetarne unije. V dveh letih je Rubikon z izrecnim kršenjem Pogodbe o EU premaknil že drugič. In obakrat vlil upanja, da je vsaj ena inštitucija v EU operativno sposobna ter sposobna preseči egoistične parcialne interese posamičnih držav, da bi zavarovala interes skupnosti. Da bi zavarovala eksistenco evropske integracije.

Res je sicer:

• da konture in obseg programa QE še niso znane (razen tega, da naj bi ECB odkupovala bančne in podjetniške obveznice pokrite z realnimi sredstvi – assets backed securities (ABS), ne pa – zaenkrat – tudi državnih obveznic;
• da ta program QE, kot sem pisal zadnjič (Bo ECB posegla po “kvantitativnem sproščanju” in zakaj to ne more delovati) in kot je včeraj povedal tudi sam Draghi, ne more biti uspešen, če ne bodo članice evro območja spremenile fiskalne politike in začele spodbujati agregatnega povpraševanja;
• da, za razliko od ZDA in V. Britanije, QE v EU ne more imeti velikega učinka na realni sektor, saj kapitalski trgi v Evropi niso niti približno tako razviti in podjetja ne bodo imela veliko koristi od poplave denarja, ki bi ga finančne institucije vlagale v njihove delnice ali obveznice;
• da se s tem ECB spušča v nevarno polje “črne magije”, ki je nihče (tudi Fed, BoE in BoJ, ki so začele s tem eksperimentirati) ne pozna in ne obvladuje in da to enormno “produciranje” monetarne baze lahko nekoč eksplodira v obraz v obliki visoke inflacije ter vzporedno pripelje v enormni dolžniški balon;
• …

… toda v odsotnosti političnega konsenza nihče nima boljšega odgovora na sodobno Veliki recesijo in deflacijsko depresijo, v katero se pogreza evrsko območje. Ker se članice EU, ali natančneje izvoljeni politični predstavniki posamičnih držav, niso sposobni dogovoriti niti o minimalnem skupnem imenovalcu glede fiskalne unije (vsaj skupna koordinacija državnih proračunov, če ne že skupni proračun) in transferne unije (centralni evropski sistem zavarovanja in izplačevanja nadomestil za brezposelne) ter skupnih evropskih obveznic (euro bonds) niti o kriznim razmeram ustrezni fiskalni politiki, ki bi nadomestila ciklični izpad agregatnega povpraševanja, mora obstoj skupne valute in posledično evropske integracije reševati institucija, ki je neodvisna od politike. Ki ne odgovarja ne volilcem, ne voditeljem držav in ne evropskemu parlamentu.

Ta “demokratični deficit“, ki ga običajno omenjamo študentom v zvezi s poslanstvom in nalogami ECB kot potencialni problem, se – paradoksalno – izjemno dobro obnese, kadar demokratično izvoljeni politični voditelji zaradi parcialnih interesov ali nerazumevanja nacionalnih volilnih baz, niso sposobni odgovorno opravljati svojega dela. Paradoksalno je, da zgodovinske dosežke, eksistenco in prihodnost evropske integracije rešuje institucija, ki ni demokratična in ne polaga odgovornosti tistim, ki so jo postavili. Ima pa odgovornost, ki si jo je sama začrtala, do evropske skupnosti držav.

In še enkrat, ni pomembno, ali je Draghi ustrelil v polno ali prazno ter ali bodo ukrepi ECB uspešni ali ne. Pomembno je, da je ustrelil. Pomembno je, da je prevzel odgovornost in prevzel krmilo ladje s krdelom zmedenih, nesposobnih, egoističnih in impotentnih “wannabe” voditeljev brez zgodovinske vizije in državniške modrosti.

Draghi simbolizira kredibilnost, ki je evropski politični voditelji niso sposobni. V zgodovino se bo zapisal ob boku “očetom” evropske integracije in Državnikom: Schumanom, Monetom, Delorsom, Mitterandom in Kohlom, medtem ko bo zgodovina prezrla Barrossa, Sarkozyja in Hollanda, ob imenu Merklove pa ne bo znala zapisati nič razen trojnega mandata na čelu Nemčije.

In ta Draghijeva kredibilnost je danes ključna, da vzbudi zaupanje podjetij in trgov v evro in EU ter pospeši inflacijska pričakovanja.