Apple je včeraj ob novem iPhonu 6 in novi pametni uri Apple Watch lansiral tudi nov nov način plačilnega prometa prek iPhona, kar naj bi zamenjalo, mhm, “zamudno in tečno plačevanje” s karticami. Tja, ne vidim, v čem je plačevanje s telefonom bolj enostavno od plačevanja s kartico, razen da vnos pin številke ali podpisa zamenja identifikacija s prstnim odtisom na zaslonu. Ker ima vsak od nas precej različnih kartic, bo ta postopek seveda vedno zahteval še izbor ustrezne kartice. Ok, ne bo si treba zapomniti toliko različnih pinov.

Glavni problem bo varnostni, torej ustrezna enkripcija, da ne bi osebnih in kartičnih podatkov, shranjenih na telefonu, nepoklicani od tam pobrali ali jih prestregli med samim izvajanjem transakcije. Problem pri tem bo tudi, kdo bo odgovarjal in nosil stroške morebitnih prevar: posameznik, banka ali mobilni operater? Praktičnih problemov je še kar nekaj, čeprav je, kot pravi Neil Irwin v The Upshotu, nevarno staviti proti Applu glede tehnoloških novotarij. Preberite odličen komentar. Nadaljujte z branjem→

Nemški odgovor na predlog Maria Draghija glede kombinacije treh politik kot odgovora za okrevanje evropskega gospodarstva, ki bi moral kot tretji steber upoštevati tudi povečanje javnih izdatkov držav, ki to lahko, je bil pričakovan: NEIN. Finančni minister Wolfgang Schäuble je v torek kot poroča Financial Times, zavrnil kakršnokoli možnost, da države z večjimi deficiti poženejo rast. Edina pot po njegovem mnenju so strukturne reforme, inovacije in vzdržne javne finance: Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik postaja vse bolj osamljen glas razuma oziroma razumevanja makroekonomije na Financah. V današnjem komentarju analizira napako ECB iz leta 2011, ko se je ustrašila inflacije in za razliko od drugih centralnih bank (Fed, BoE, BoJ) dvignila obrestne mere in s tem dodatno zabremzala gospodarstvo ter povzročila deflacijska tveganja. V nadaljevanju pa se sprašuje ali z napovedjo kvantitativnega sproščanja (QE) ECB utegne postati podobna tiskalnica denarja in “proizvajalka hiper inflacije” kot nekdanji Topčider NBJ. Kotnik seveda pravilno ugotavlja, da te nevarnosti ni v nobeni izmed držav s politiko QE, saj se je količina denarja v obtoku kljub izdatni QE le malenkostno spreminjala. Nadaljujte z branjem→

Novi iPhone 6 me pušča približno tako hladnega kot nova ministrska ekipa. Je večji, tanjši in baterija naj bi zdržala nekoliko dlje, ampak brez revolucije. Integracija plačilnega prometa v iPhone bo podjetju najbrž prinesla nekaj več prihodka, predvsem pa bo povečala varnostne težave. Za več informacij o novem iPhone 6 ter primerjavo novosti glede na prejšnje modele in glede na konkurenco poglejte na odličen članek v Vox.

Za razliko od iPhona mi pa kri požene hitreje ob pogledu na nov Blackberry Classic, ki bo prišel ven novembra – spet s sledilno miško (trackpad) in fizičnimi gumbi za sprejem in končanje klicev. Resen telefon. Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem objavil uvodnik Oliviera Blancharda, glavnega ekonomista IMF in neokeynesianca po ekonomski filozofiji, v katerem je povedal, da so sodobni neokeynesianski modeli (DSGE) odpovedali v času krize in da niso primerni za napovedovanje, ko se gospodarstvo nahaja v “temnih kotičkih”. DSGE modeli naj bi bili sicer še vedno primerni, ko imamo “mirno morje”, za “razburkano morje” pa potrebujemo specifične modele. Zato naj “cveti tisoč cvetov”.*

Noah Smith je lucidno podvomil v Blanchardove izjave. Sprašuje se, kako naj vemo, kateri model uporabiti v “normalnih časih”? Kako naj vemo, kateri model je primeren za katero situacijo? Lucidnost pa sledi v spoznanju, da je to bolj kot ne akademska debata, kjer se akademiki med seboj “prepucavajo” z drobnimi spremembami konkurenčnih modelčkov, ki pa nimajo nobene empirične veljave. Namreč, tisti, ki “delajo” ekonomsko politiko, teh sofisticiranih igračk ne jemljejo resno, pač pa temeljijo odločitve na “starih” (keynesianskih) ekonometričnih modelih, na intuiciji in lastni presoji. Tisti, ki delajo modelčke, pozabljajo na njihovo dejansko uporabnost. Nadaljujte z branjem→

Matjaž Čačovič (ex-direktor Droge preden se je Droge polastil Istrabenz pod vodstvom Igorja Bavčarja) v intervjuju v Delu o škodi, ki jo je Bavčar naredil v Istrabenzu:

Ko je začel kot predsednik uprave Istrabenza , mu je prejšnji direktor pustil razkošno zapuščino 643 milijonov evrov kapitala in 270 milijonov evrov dolgov, pet let kasneje pa je imel Istrabenz le še 100 milijonov evrov kapitala in 643 milijonov evrov dolgov. To se zgodi, če politolog (policaj) vodi podjetje!

Ob tem bi lahko šli še korak naprej: kakšno škodo lahko naredijo politologi ne samo kot direktorji podjetij ampak denimo kot predsedniki vlad (Janša, Pahor)? Upravičeno? Nadaljujte z branjem→

Prejšnji četrtek je mladi poljski finančni minister Mateusz Szczurek v Brueglu predstavil zelo plauzibilen načrt za okrevanje evropskega gospodarstva. Uvodoma je ugotovil, da je evropsko gospodarstvo danes 10% izpod trendnega outputa, da je EU eno desetletje že izgubila in da mora zdaj narediti vse, da se izogne “izgubljeni generaciji”. Ugotovil je tudi, da tudi vse strukturne reforme, delujoča monetarna politika in fiskalna politika znotraj okvirja pakta o stabilnosti in rasti (SGP) ne morejo preprečiti dolgoročne stagnacije, ki ima izvor v depresivnem povpraševanju.

Za izhod iz krize je predlagal obsežen investicijski načrt vlaganj v infrastrukturo v višini 700 milijard evrov (5.5% BDP EU) v petih letih. Potrebno bi bilo izkoristiti sedanje rekordno nizke obrestne mere. V ta namen bi ustanovili European Fund for Investments (pod okriljem EIB). Sklad bi se financiral z zadolževanjem na trgu, države pa bi vanj vplačale kapital in izdale garancije na enak način kot velja za sklad ESM. To pomeni, da se vplačan kapital in garancije držav ne vštevajo v javni dolg in ne zapadejo pod pravila SGP.

Podrobnosti načrta so predstavljene spodaj. Nadaljujte z branjem→

Čudovita zgodba Tima Harforda v Financial Timesu (ki dopolnjuje Nata Silverja v “The Signal and the Noise“) o tem, zakaj so eksperti izjemno slabi pri napovedovanju prihodnjih dogodkov. Zakaj? Ker svoje napovedi preveč bazirajo na privzetih modelskih ali miselnih konceptih, na sistematičnem, logičnem in nekritičnem razmišljanju, ker ne dopuščajo intuicije, ne spreminjajo mnenja, če se podatki spremenijo. Kot kažejo rezultati velikega eksperimenta Philipa Tetlocka “Good Judgment Project “, so bolj uspešni napovedovalci tisti, ki so manj samoprepričani in so sposobni spreminjati mnenje na podlagi novih informacij, ali na kratko: ki so pri svojem razmišljanju “aktivno odprte glave”.

Zgodba pa je odlično motivirana z različno uspešnostjo borznega investiranja med podjetnikom Rogerjem Babsonom, tedaj najboljšim ameriškim ekonomistom Irvingom Fisherjem in britanskim ekonomistom Johnom M. Keynesom. Babson je pravilno napovedal borzni zlom iz leta 1929 in obogatel. Fisher in Keynes sta se zmotila in izgubila premoženje. Toda Keynes je spremenil strategijo in nehal investirati na podlagi makroekonomskih napovedi, Fisher pa je vztrajal pri makro napovedih. Keynes je obogatel sebe in sklad King’s College univerze v Cambridgu, ki ga je upravljal, Irving pa je obubožal in umrl v revščini. Sedem desetletij kasneje je njegovi zgodbi “znanstveno” v propad zgrmel tudi sklad LTRM, ki je imel na krovu dva nobelovca s področja financ (glejte Kako smo znanstveno zavozili). Nadaljujte z branjem→