Nobelovec Robert Schiller se v Project Syndicate sprašuje natanko to, kar se tudi jaz in nekateri kolegi sprašujemo že nekaj časa: se lahko sedanje že 6 let trajajoče stanje gospodarske depresije, socialne mizerije in brezupa prelevi v eksplozijo socialnih, nacionalnih in vojaških konfliktov, kot se je zgodilo leta 1937?

Tudi takrat so bile prevladujoče teme “sekularna stagnacija” (obet dolge stagnacije), prenizko povpraševanje in previsoko varčevanje ter brezup dolgoročno brezposelnih. Iz tistega virulentnega okolja socialne mizerije in brezupa so izbruhnile socialne frustracije, nacionalizmi in meddržavne napetosti. V takšnem virulentnem gojišču je Škotska lahko danes sprožilec razpada EU. Sedanji rusko-ukrajinski konflikt z evropskimi in ameriškimi sankcijami je lahko sprožilec spopada velikih razsežnosti, 3. vojne. Nadaljujte z branjem→

Dejan Steinbuch o novem filmu Inferno ter peklu, ki ga je za seboj pustil slovenski domačijski, tajkunski vulgoliberalizem:

Inferno režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja je morda prvi evropski social horror, ekstremna socialna drama, ob kateri je gledalec na peklenskem toboganu, ki se spušča v brezno brezizhodnosti. Tako brutalnega, pretresljivega filma že dolgo ni nihče posnel, v Sloveniji pa sploh še ne. Takšne skrajne brezizhodnosti si v naši posiljeno egalitaristični družbi, kjer privilegiranci pridigajo o socialni državi in pravičnosti, kljub vsemu ne morem predstavljati. Kar pa ne pomeni, da ni nemogoča.

Deprimiranost socialnega dna se najpogosteje kaže v umiku iz družbe; teh nesrečnikov enostavno ne vidimo, ne srečami, ker so se potegnili v svoj svet in tam doživljajo najhujše možne bolečine. Koliko ljudi v Sloveniji danes živi v strahu, da jim bodo zaradi neplačevanja računov odklopili elektriko, vodo, kurjavo? Ali pa jih v končni konsekvenci deložirali iz stanovanj?

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal zadnjič, je Janeza Janšo očitno močno prizadelo, da mu je Alenka pred nosom speljala glavno nagrado, ki si jo je obetal z uspešno bančno sanacijo, prodajo nekaj podjetij nemškim kupcem in reformami. Kar je rezultiralo v izbruhu tvitov in pisem iz zapora zdaj že nekdanjim evropskim “zaveznikom”. Toda Merklova in Juncker sta ga mirno spregledala. Kateri Janša? No, uspelo mu je šele v zelo konzervativnem, ok črnem, Frankfurter Allgemeiner Zeitung (FAZ), kjer je novinar od Janševih “kupil”, navajam Delo:

[…] da je bila pod njo Slovenija najslabše vodena »vse od Titovih časov«: če se je konservativnemu premieru Janezu Janši posrečilo državni dolg zmanjšati na 22 odstotkov bruto domačega proizvoda, zdaj šteje 85 odstotkov. Konservativni nemški dnevnik gre še dlje, po posnetku na Youtube sodi, da se je Bratuškova še najbolje počutila v družbi »starih partizanov, nasprotnikov EU in nekdanjih komunistov«.

Nadaljujte z branjem→

• Iz pekla tranzicije – Dejan Steinbuch
• The Economic Advantages of an Independent Scotland – Justin Fox
• Scotland, No country for old money – The Economist
• Scotland’s debate: Stay big or go small? – New York Times
• Maastricht in a Kilt – Paul Krugman
• Germany and the euro – You Kant do that – The Economist
• Can a country be too competitive? – Simon Wren-Lewis
• Saving the euro with 2nd order Ricardian non-equivalence – longandvariable
• Reallocation in the Great Recession: Cleansing or Not? – Foster, Grim & Haltiwanger
• Taxes and Growth – Growth Economics
• Contradictions, Amazon and Attention – Digitopoly
• International reserves before and after the Global Crisis – vox
• Economics, Ecology and Ethics – Magic, maths and money
• Numbers, Fertility, and Life Expectancy for the Human Race – Tim Taylor
• Making Top Colleges Less Aristocratic and More Meritocratic – NYTimes.com
• Financial Fraud and the Business Cycle – EconoSpeak

Tony Yates pravi, da bi Ricardijanska ne-ekvivalenca drugega reda lahko pomagala rešiti evro. Razumete?

Najprej je treba razumeti, kako deluje Ricardijanska ekvivalenca prvega reda (za katero je sicer sam Ricardo rekel, da je brez veze, nato pa jo je 170 let za njim Barro nenadoma oživil), nato, kako deluje Ricardijanska ekvivalenca drugega reda, v tretjem koraku pa to postaviti v kontekst Draghijeve napovedi QE. In Yates pravi, da bi njeno nasprotje, torej Draghijev QE v pogojih Ricardijanske ne-ekvivalence drugega reda, utegnil zmanjšati kratkoročna tveganja zasebnega sektorja, ki le-ta v času finančnega stresa vrednoti višje kot pa tveganja v prihodnosti.

Ste razumeli? Preberite Yatesa spodaj. Če ne, potrebujete pomoč. Če ja, pa si zaslužite pivo. Ali pa “strokovno pomoč”. Nadaljujte z branjem→

Znanec, ki se je upokojil z letošnjim letom, je ob upokojitvi naletel na precejšnje presenečenje. Kot samostojni podjetnik si je ves čas delovne dobe izplačeval visoko plačo in v skladu s tem plačeval visoke prispevke za pokojninsko zavarovanje, da bi imel spodobno pokojnino. Toda ob odločbi ga je skoraj kap – pokojnina je bila skoraj za polovico nižja od tiste, za katero je vplačeval prispevke. Nižja pokojnina od pričakovane je delno posledica pokojninskih reform, ki zmanjšujejo razmerje med pokojninsko osnovo in odmerjeno pokojnino. V največji meri pa je posledica dejstva, da posameznik ni upravičen do socialnih storitev v višini celotnega zneska prispevkov, ki jih mesečno plačuje, pač pa so zneski socialnih upravičenj navzgor omejeni.* Nadaljujte z branjem→

Včeraj smo na GZS imeli okroglo mizo z naslovom “Kako drugače kot pa s Keynesom“, katere namen je bil v bistvu, kako financirati investicije, da bi zagnali gospodarsko rast. Jaz sem na začetku, zadolžen za makro, namerno malce sprovociral debato in pokazal slike, kako našo misteriozno gospodarsko rast v zadnjih dveh četrtletjih v bistvu (polovično, drugo polovico pa izvoz) poganja “stric Keynes“. Torej lokalne investicije v komunalno infrastrukturo, ker morajo občine “pokuriti” evropski denar do konca leta 2015. Nato pa dodal, s katerimi investicijami v javno infrastrukturo bi – v kombinaciji s strukturnimi reformami ter ustrezno monetarno in fiskalno politiko – lahko zares zagnali gospodarski cikel in spodbudili tudi zasebne investicije. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ob vsakokratnih spremembah politične garniture v Sloveniji se lahko zanesemo na bolj ali manj agresivno kadrovsko rošado na ministrstvih, družbah v državni lasti in drugih institucijah, ki se financirajo iz proračuna. Jakost »kadrovskega cunamija« niha med popolno čistko večine odločitvenih struktur ter prevetritvijo vrhnjega sloja državne uprave in menedžmenta državnih podjetij. Ne glede na globino kadrovskih rezov in politično opcijo, ki vihti škarje, pa je stalnica v slovenski politiki kadrovanje po strankarski pripadnosti ali vsaj izkazani naklonjenosti do opcije na oblasti. Čeprav takšen sistem delovanja praviloma prinaša narodnogospodarsko škodo in spravlja v obup tudi najbolj optimistične opazovalce, je iz zornega kota vpletenih političnih strank presenetljivo učinkovit. * Nadaljujte z branjem→

Prah doma se še niti ni polegel glede bliskovitega kariernega skoka in Alenka še niti ni zasedla fotelja podpredsednice Evropske komisije, pristojne za energetsko unijo, vendar so ji v bruseljeskem think-tanku Bruegel že začrtali koordinate njenega dela: integracija nacionalnih energetskih trgov, varnost ponudbe energentov, bolj učinkoviti ukrepi za doseganje ciljev do 2030 glede dekarbonizacije, obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije. Alenki ne bo dolgčas in veliko se bo naučila.

Tudi visoke politike, kajti zagotavljanje dolgoročne stabilnosti in varnosti dobave predvsem zemeljskega plina bo zaradi rusko – zahodnega konflikta ključna postavka njenega mandata. Torej Nabucco namesto Južnega toka.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem si, opogumljen s pozitivno kritiko v New York Timesu, downloadal novi album U2 “Songs of Innocence”, ki so se ga Bono in druščina namenili zastonj podariti oboževalcem prek iTunes Store (vendar le do 13. oktobra, preden album uradno izide). Album lahko naložite tukaj.

Ali pa tudi ne. Resda je album namenjen introspekciji in pogledu od daleč na osebnostno odraščanje in čustveno nedolžnost v mladosti ter ugotavljanjem ali je vrnitev v obdobje čustvene nedolžnosti možna tudi v poznih letih (ne ni verjetna, če vas že zanima). Teksti so dobri in za razliko od zadnjih albumov U2 ne več popolnoma samoparodični. Toda zapakirani so v sodobni U2-jevski pop glasbeni izraz, ki je zame neprebavljiv. Glede na introspekcijo sem pričakoval mladostni rokerski pristop kot na prvih petih albumih (Boy, October, War, The Unforgettable Fire, Joshua Tree), dobil pa “starački pop” zdolgočasenih bogatih starih prdcev. Še One Republic so hudi rokerji v primerjavi z U2. Škoda časa.