Na Škotskem štejejo ure do jutrišnjega referenduma o neodvisnosti po 307 letih zveze z Anglijo. V V. Britaniji in tudi v EU vlada precejšnja panika glede odcepitve Škotske, ki lahko v tem stanju krizne psihoze za seboj potegne tudi druge regije in sproži razbitje EU. Ekonomiste bolj zanima ekonomska cost – benefit analiza Škotske odcepitve in večina ekonomistov, ki so se o tem izjasnili, je skeptična do neto koristi za Škotsko. Glavni problem Škotske bo predvsem izguba transferne unije z V. Britanijo in na drugi strani bodisi vstop v evrsko monetarno unijo (kjer bo odvisna od nemškega poslovnega cikla, ki je drugačen od britanskega) bodisi monetarna samostojnost (kjer pa so v turbulentnih časih majhne države bolj podvržene finančnim šokom zaradi višje ocenjenih rizikov). V vsakem primeru pa je za Škotsko, če se bo osamosvojila, bolje, da ima svojo valuto in svojo monetarno suverenost.

Spodaj navajam zelo dober članek Adama S. Posena o škotskih plusih in minusih.

Nadaljujte z branjem→

V ekonomiji ima debata o tem, ali imajo recesije “očiščevalni” učinek, že zelo dolg rep. Schumpeter je v 1940-ih razvil znano teorijo o kreativni destrukciji, nakar je “avstrijska šola” ekonomije razvila teorijo, da so periodični “poslovni cikli” oziroma krize koristne, ker počistijo gospodarstvo nekonkurenčnih subjektov, iz česar nato zraste močnejše in bolj konkurenčno gospodarstvo. Država zato v času krize ne bi smela posegati, ampak prepustiti gospodarstvo, da se samo očisti. S poseganjem zgolj zaseje klice naslednje krize.

V še svežem članku Foster, Grim in Haltiwanger (2014) analizirajo te “očiščevalne učinke” v ameriškem gospodarstvu in ugotavljajo, da je v prejšnjih krizah bilo veliko tega “očiščevanja”. Sedanja “Velika recesija” pa je drugačna, zanjo je značilno manj realokacije kot pred krizo (gospodarstvo se je bolj “očiščevalo” v času rasti kot v času sedanje krize), hkrati pa ima ta realokacija, ki se je zgodila, manjši pozitiven učinek na rast produktivnosti kot prejšnje krize. Foster et al nimajo odgovora na to, zakaj je ta kriza drugačna od prejšnjih, sumijo sicer na finančne omejitve, vendar empiričnega dokaza za to (še) nimajo. Nadaljujte z branjem→

Martin Wolf in Paul Krugman o tem, zakaj so ekonomski modeli dobri in zakaj jih nikoli ne bi smeli jemati preveč resno, pač pa staviti na poznavanje zgodovine, izkušnje in intuicijo. Modeli so zgolj igračke, s katerimi si pomagamo pri razmišljanju ali pri razlaganju pojavov, ne morejo pa verno ponazoriti stvarnosti, kaj šele napovedovati prihodnosti.

I guess the problem is that too many economists have the wrong attitude toward models. They’re not Truth; they’re intuition pumps, gadgets you use to clarify your story. You go badly wrong when you take them too seriously, and either forget that they’re just models or reject them because the world isn’t that simple.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz intervjuja, ki sem ga imel v Managerju.

Kaj ste? S katero besedo bi označili svoj svetovni nazor?

Sem liberalec.

Kaj to pomeni – ste levi ali desni?

Po definiciji revije The Economist sem progresivec. Konservativci, na primer v Ameriki, so ljudje, ki so za ohranjanje obstoječega stanja in proti razvoju; to so desničarji. Levičarji so bolj socialni, a v nekem smislu revolucionarni. Progresivec pa ni ne lev ne desen, temveč na obeh straneh pobira ideje, ki vodijo k razvoju. Nadaljujte z branjem→

5-letna depresija nam je do sedaj pobrala 27% BDP. Kot da bi Slovenijo opustošila dva hurikana najhujše jakosti.

Nadaljujte z branjem→

Martin Wolf, glavni ekonomski komentator Financial Timesa, ki je nedavno izdal knjigo “The Shifts and the Shocks“, pravilno ugotavlja, da je monetarno stimuliranje gospodarstva prek pumpanja ogromnih količin denarja v banke ali odkupovanja enormnih količin podjetniških vrednostnih papirjev (prek QE) bistveno bolj nevarno od fiskalnega stimuliranja gospodarstva prek povečanih javnih deficitov. Monetarno stimuliranje namreč spodbuja zadolževanje zasebnega sektorja in napihovanje finančnih in nepremičninskih balonov, kar je natanko tisti glavni razlog, ki je povzročil sedanjo krizo. Krize ni sprožila preveč potratna država (javno trošenje), pač pa divje in nekontrolirano zadolževanje zasebnega sektorja prek bank, ki jih je nato država morala reševati.

Torej povečano javno trošenje za spodbuditev gospodarske rasti je v tej situaciji bolj na mestu kot pa pumpanje denarja v finančni sektor. Država lažje nadzoruje in uravnava svoj dolg kot pa zasebni sektor. Nadaljujte z branjem→

Hsiang in Jina (2014) sta pred dvema mesecema v NBER objavila raziskavo, v kateri sta s pomočjo dolgih časovnih serij ocenila, koliko stanejo naravne (meteorološke) katastrofe v primerjavi z ekonomskimi.  Strošek katastrofe sta ocenila kot odmik rasti BDP na prebivalca po katastrofi od dolgoročnega trenda rasti pred katastrofo. Njune ocene kažejo, da dvig temperature za 1 stopinjo v obdobju 10 let “odnese” 1% rasti BDP na prebivalca, državljanska vojna v povprečju odnese 3% rasti, standarden ciklon (67. percentil po jakosti) odnese 3.6% rasti, močan ciklon (90. percentil) 7.4%, bančna kriza 7.5%, finančna kriza 9%, izjemno hud ciklon (99. percentil) pa odnese 15% rasti. Finančne in bančne krize so torej po svojem razdejanju podobne najhujšim vremenskim katastrofam in bistveno dražje od denimo državljanskih vojn.

Koliko je sedanja že 5 let trajajoča depresija odnesla slovenske rasti? Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman se sprašuje, kdo je v zadnjih petih letih zašuštral – ekonomisti ali tisti, ki kreirajo ekonomsko politiko? Mnogi ekonomisti so resnično precej zabluzili z idealiziranjem kapitalizma in popolnosti tržnega gospodarstva, mnogi so naredili raziskave ali napovedi, ki so se pokazale kot napačne (glede negativnega vpliva dolga na rast, glede nujnosti fiskalnega varčevanja, glede izbruha inflacije itd.) in ne kažejo znakov priznavanja napak, kaj šele kesanja. Toda kreatorji ekonomske politike so tisti, ki so naredili izbor ekonomskih idej in napovedi, ki so jim ustrezale, da bi z njimi podkrepili svoje lastne načrte.

Edina, ampak res redina, inštitucija, ki je priznala svoje napake in spremenila priporočila glede ekonomske politike, je IMF pod vodstvom glavnega ekonomista Oliviera Blancharda. Ostali vztrajajo na starem kurzu, čeprav se je izkazal kot katastrofalno napačen. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Glede obdavčitve plač je uvodoma potrebno poudariti naslednje:

• obdavčitev plač (dela) je v Sloveniji relativno visoka, čeprav v primerjavi z Avstrijo vseeno ne odstopa veliko (razen pri najvišjih plačah), predvsem pa kljub visoki obdavčitvi v času dela s plačanimi davki ne zberemo zadosti sredstev za izplačila, ki jih v obliki različnih transferjev dobimo v času ko nismo ali ne bomo delali (vsa plačila v času otroštva in študija – od vrtcev, prehrane, prevoza, štipendij, zdravstvenega varstva ipd, ter v času upokojitve – poleg pokojnine tudi zdravstveno varstvo in vse dodatke),
• zaradi tega bistvenih sprememb v višini skupne obdavčitve ne more biti (samo npr. 15 evrov manj davščin na plače na posameznika, kar je zanemarljiva razlika, mesečno pomeni 150 milijonov izpada v javnih financah in to ustreza eni odstotni točki DDV),

Nadaljujte z branjem→

Nemški odgovor na »draghinomiko«, kombinacijo treh stebrov (strukturnih reform ter ekspanzivne monetarne in fiskalne politike) kot zdravila za izhod iz krize, je bil pričakovan. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je najprej Draghijev predlog označil kot »narobe interpretiran«, ko ga je Draghi prejšnji četrtek še enkrat natančno razložil, pa je Schäuble ta torek njegov predlog eksplicitno zavrnil, rekoč, da povečani javni deficiti in poceni denar niso pravi recept. Iz paketa Draghijevih treh reformnih stebrov je potegnil samo strukturne reforme in jim ob bok postavil inovacije in vzdržne javne finance. Ta nemški odgovor, ki se na prvi pogled in v nekih drugih časih sicer sliši povsem razumno in všečno, pa je v kontekstu evropske denarne unije, ki se pogreza v deflacijsko depresijo, absolutno nerazumen in napačen recept.

Nemško trdo stališče pomeni, da nemška vlada ne razume makroekonomije, ali pa je namerno noče razumeti. Nemčija svoja stališča črpa iz napačne interpretacije dveh zgodovinskih epizod v svoji zgodovini ter iz namerno enostranskega razumevanja odgovornosti članic, ki tvorijo denarno unijo, za stabilnost te unije. Nadaljujte z branjem→