Kakšno škodo lahko politolog naredi kot direktor ali kaj lahko zaustavi plenilca v nas

Matjaž Čačovič (ex-direktor Droge preden se je Droge polastil Istrabenz pod vodstvom Igorja Bavčarja) v intervjuju v Delu o škodi, ki jo je Bavčar naredil v Istrabenzu:

Ko je začel kot predsednik uprave Istrabenza , mu je prejšnji direktor pustil razkošno zapuščino 643 milijonov evrov kapitala in 270 milijonov evrov dolgov, pet let kasneje pa je imel Istrabenz le še 100 milijonov evrov kapitala in 643 milijonov evrov dolgov. To se zgodi, če politolog (policaj) vodi podjetje!

Ob tem bi lahko šli še korak naprej: kakšno škodo lahko naredijo politologi ne samo kot direktorji podjetij ampak denimo kot predsedniki vlad (Janša, Pahor)? Upravičeno?

Ne, najbrž ne. Bavčar (politolog) je resnično na tla spravil skorajda celotno primorsko gospodarstvo, pri čemer sta k temu močno doprinesla še Robert Časar (pravnik) v Luki Koper in Andrej Lovšin (vojak) v Interevropi. Toda ali je to posledica njihove “neprimerne izobrazbe” (ker denimo niso ekonomisti)?

Mislim, da ne. Kajti na drugi strani Slovenije z lahkoto najdete pravnike in ekonomiste z diplomami in magisteriji, denimo Boško Šrot v Pivovarni Laško, Žiga Debeljak v Mercatorju, Bine Kordež v Merkurju itd., ki so kljub “primerni” izobrazbi iz družb, ki so jih vodili, prav tako naredili “šrot”.

Odgovor glede uspešnosti poslovanja je po mojem treba iskati v osebnostnih značilnostih posameznikov, značilnostih okolja, v katerem poslujejo in zgodovinskem trenutku. Našteti posamezniki so se v nekem zgodovinskem trenutku znašli na napačnem mestu in v napačnem okolju, ki je toleriralo njihova dejanja. Če bi v Sloveniji pravočasno izpeljali privatizacijo v začetku 1990. let, bi se izognili velikemu številu takšnih ekscesov. Bavčar je lahko uspel uničiti Istrabenz in polovico primorskega gospodarstva samo zato, ker je zaradi nedokončane privatizacije in lastniške vloge države v času njemu naklonjene vlade lahko začel obvladovati precejšnje število družb. Brez lastniških deležev države in naklonjene vlade v času Janeza Janše mu to ne bi uspelo. Hkrati se brez obojega – državnega lastništva in naklonjenosti vlade –  tudi nek Časar in Lovšin sploh ne bi uspela zavihteti na vrh dveh izmed treh največjih primorskih družb in tam narediti takšne škode.

Pri Šrotu so odpovedali regulatorji trga. Če bi ga zaustavili takoj na začetku, ko je Pivovarna Laško prevzela Pivovarno Union, bi bili vsi naslednji koraki brezpredmetni – vključno s časopisnim trgom in Mercatorjem. Samo nedelujoča oziroma “naklonjena država” je omogočila, da je Šrotov plenilski karakter prišel do izraza oziroma da se je lahko v polnosti razvil.

Na drugi strani imate Bineta Kordeža, ki je dvignil Merkur, nakar ga je prevzel pohlep in ga je hotel tudi olastniniti. Tudi tukaj boste v ozadju našli državo (Kad in Sod v Savi), ki je aktivno omogočila poskus lastniškega prevzema. V privatiziranem gospodarstvu bi bilo to manj verjetno.

Tak pohlep in finančni primitivizem se v institucionalno urejeni državi s privatiziranim gospodarstvom načeloma ne bi mogla razviti do takšne stopnje. Seveda lahko zdaj s prstom pokažemo na finančne trge v razvitih držav s privatiziranim gospodarstvom, kjer je finančni primitivizem v nekoliko drugačni obliki privedel do sesutja finančnih trgov in do sedanje gospodarske krize. Toda tudi tam je povsod odpovedala državna regulacija, regulacija trgov.

Kaj smo se iz vsega tega naučili? Nauk je po mojem mnenju, da trgi potrebujejo dobro regulacijo. Trgi sami po sebi ne vodijo v niti v optimalno niti v stabilno ravnotežje, ampak potrebujejo institucionalni okvir, ki jim določa meje delovanja. Brez učinkovitega institucionalnega okolja lahko osebnostne značilnosti posameznikov v ustreznem zgodovinskem momentu dobijo polet.

Ali drugače rečeno, družbene institucije – formalne ali neformalne – so tukaj zato, da nas ubranijo pred samimi seboj. Pred našim, hja, grabežljivim in plenilskim karakterjem. V bistvu smo živali, ki nam samo družbene norme in formalne institucije preprečujejo, da se tudi ne obnašamo kot živali v džungli.

 

3 responses

  1. Na srečo Slovenija potrebuje bolj enostavno regulacijo. Barabe in inteligentni psihopati na viskokih položajih so na zahodu še bistveno bolj sofisticirani in seveda, tudi bolj bogati.

    Mislim pa, da je vzrok v skoraj katastrofalni sistemski neučinkovitosti v Sloveniji (in to je zelo malokrat omenjeno) v tem, da je slovenska javnost v bistvu slabša od zahodnoevropske javnosti. Manj artikulirana, manj organizirana, manj vajena vsaj formalno demokratične arene in njenih iger, ter bistveno manj ozaveščena o tem, kako pomembne so delujoče institucije. Samo na podlagi take javnosti si jaz znam razložiti, da se t.i. elite lahko obnašajo kot se.

    Sicer pa ne obstaja prav nobena post-socialistična država, pa naj je privatiziranje izvedla hitro ali počasi, ki ne bi končala s tako ali drugačno korumpirano elito. Dosledno meritokratskega merila, ali ključa po katerem naj bi se premoženje pametno in pravično delilo, najbrž sploh ni, pa tudi če bi obstajal, ga v tako zaostalih okoljih ne bi dosledno upoštevali.

    Mislim, da se tako počasi učimo kaj je zares vrednega v “zares” razvitih državah. To niso polni supermarketi in “evropske” plače, temveč zares delujoča javna oblast.

  2. Tako slabega prispevka, take tavtologije in čiste naivnosti pa že dolgo ni bilo na tem blogu. ” Če bi pravočasno izpeljali privatizacijo,…” Daj no, kdaj pa so se tajkunske zgodbe začele? Ko je bila prva faza privatizacije mimo in je v privatiziranih družbah popustil nadzor.

    Resnica je ravno obratna. Krizo po 1991 smo preživeli in naredili ekonomski čudež preživetja ravno zato ker ekonomija še ni bila privatizirana. Ker so ljudje še čutili, da so firme “njihove”, da se za njih splača boriti ker jim ni bilo vseeno in so bili zato pripravljeni potrpeti. To je firmam dalo izjemno fleksilbilnost. Poleg tega smo preprečli prevelik padec agregatnega povpraševanja in ohranili samoosvojitveni zagon, ki bi ga prehitra privatizacija in posledična tajkunizacija gotovo ubile, kar se je kasneje tudi zares zgodilo. V prvem desetlju po 1991 se je zgodilo masovno prestrukturiranje gospodarstva. v najbolj neugodnih pogojih. Kdo ga je izvedel? Še neprivatizirane, tako rekoč “samoupravne” firme. Težave so se začelek ko smo firme sprivatizirali (po 2000). Razlogov je več, ne samo lastnina.

    To propagandno porivanje privatizacije je izključno ideološko. Nobenega resnega strokovnega razloga ni, zakaj bi morala biti privatna firma bolj uspešna kot državna. Za časa AUKN smo imeli možnost primerjati rezultate podobnih organov po svetu in mnogi državni upravljalci so po uspešnosti daleč presegali privatne lastnike.

    Prava ugrabitev države s strani partikularnih interesov (na račun večine) se začne šele takrat, ko popolnoma privatiziraš gospodarstvo. Pa nisem proti privatnemu kapitalu. Ni potrebno, da je vsaka firma državna ali pa da je vsako potrebno privatizirati. Majhna država mora ravnati izrazito pragmatično in ne sme zapadati v ideološko rigidnost.

  3. Sicer dober prispevek, ki pa ga dopolnjuje dober komentar Marka Goloba o začetku sistemsko pomembnega gnitja in finančnega primitivizma, ki ga nadzorne in sistemske institucije države niso preprečile, po letu 2000 in še posebej po 2004, kar trdim tudi sam. Iskanje razlogov za sedanje stanje v preoblikovanju družbene lastnine, ki je ustvarila vse potrebne institucije za nadaljevanje dobre slovenske zgodbe o uspehu (ali vsaj za nepotrebnost sedanjega kolapsa), je resnično absurd. Tudi sam argument za več čiste zasebnosti in manj državne ali kvazi državne lastnine, kot radi rečejo avtorji privatizacijskega argumenta, je spregledovanje ključnega vidika – potrebne sanacije kvalitete funkcioniranja sistema. Finančni primitivizem se je kot odsotnost delovanja regulacije oziroma širše kot finančna malomarnost pojavil tudi na zapadu.

    Če dam absurdno primerjavo, je argument več privatizacije pa bo bolje, enak, kot če bi rekli manj avtomobilov, pa bo manj nesreč, a hkrati o prometnih pravilih ter njihovem nadzoru in usmerjanju prometa ne bi rekli ničesar, oziroma to kar spregledali.

    Da je absurd še večji, je možen tudi obratni argument. Manj ali celo nič kapitalizma (revolucija ) pa ne bo finančnih kriz. Seveda so takšni privatni/državni – manj/več argumenti večinoma čisti ideološki konstrukt z ideološkimi cilji in k diskusiji o kvaliteti funkcioniranja sistema nič ne prispevajo – nasprotno – debato o njegovi aktivni regulaciji, kot izjemno družbeno pomembni temi, potiskajo vstran in v ospredje kar takoj rinejo ideološko agendo.

    Iz izkušenj vem, da bi ekonomisti morali bolje poznati delovanje ekonomskega sistema ter tudi njegove pravne vidike, saj šele to poznavanje omogoča načrtovanje strategij, politik, sanacij in sprememb. Vsak ukrep, kot elementarna sestavina vsake politike, je opredeljen kot uporaba in sprememba instrumenta za dosego cilja. Šele sklop in izbor ciljev ter instrumentov in njihova uporaba opredeljujejo politiko – tudi ekonomsko politiko. Vse to pa se odvija v določenem družbenem in družbeno proceduralnem okviru in je zato neanaliziranje ali celo nepoznavanje kvalitete delovanja družbenega sistema s strani stroke po mojem mnenju zelo neprofesionalno. Kvaliteta delovanja sistema ima, kakor sledi iz zgornjih opredelitev, izjemno velik vpliv na izbor ter domet in učinkovitost ekonomskih politik. Npr. organizaciji in analiziranju stvarne akcijske sposobnosti finančne funkcije kot parametru kvalitete in verodostojnosti načrtovanega, že KPFN za nivo podjetja pripisuje velik pomen.

    Argumenti, ki pa kar preskakujejo stvarna dogajanja in kar po bližnjicah utemeljujejo vnaprej določeno politično agendo, kot so spremembe privatno/državno ali nekaterim celo revolucije, so seveda močno skregani s strokovnostjo. So “temni kotički” strokovnosti. Znani bivši profesor na ekonomski fakulteti je svoj čas študentom vbijal v glavo kratico “MIZON”, kot srž razumevanja delovanja ekonomskih in družbenih sistemov. M pomeni motiv, I pomeni interes, Z pomeni znanje, O pomeni odgovornost in N pomeni nadzor. Brez MIZON-a in analize njegovih sestavin (za vse, ki radi iščejo primerjavo v fiziki naj bo to BOZON *) ni možno razumeti osnov sistema in njegovega delovanja ter hkrati dometa in učinkovitosti ter potrebnih specifik ekonomskih politik.

    Lep pozdrav Igor

    (*Higgsov bozón [hígsoṷ ~] je domnevni osnovni delec, ki ga napoveduje standardni model fizike delcev. Njegova vloga je precej osnovna: Higgsovi bozoni so nosilci Higgsovega polja, za katero se predvideva, da prežema vse Vesolje in daje vsem drugim delcem maso. VIR WIKIPEDIJA – analogija je, kakor sem slišal, v lepljivem blatu – več kot se ga lepi na čevelj (v negativnem smislu pa na ekonomsko politiko), težje se nekdo giblje (in manj učinkovite in bolj zlorabljene so sicer v načelu tudi dobre ekonomske politike). Ti fizikalni BOZONI so sedaj menda že odkriti – ekonomski MIZONI pa se počasi šele razkrivajo.

%d bloggers like this: