Je rešitev v razpadu evro območja?

Zadnji podatki nakazujejo, da se evrsko gospodarstvo iz zelo šibkega okrevanja nagiba proti novi recesiji. Proti tretji recesiji v zadnjih šestih letih. Pri čemer je evrsko gospodarstvo za 1.4% pod ravnijo predkriznega BDP, ameriško gospodarstvo pa 7.4% nad njim. Sedanja »velika recesija« v evro območju postaja daleč najdaljša recesija v zadnjih sto letih. Daljša od ameriške »velike depresije« v 1930. letih, daljša od japonskega izgubljenega desetletja v 1990. letih in (zaenkrat še) enako dolga kot recesija držav, ki so v 1930. letih vztrajale pri zlatem standardu. Hkrati se inflacija v evrskem območju vztrajno pomika globoko izpod ciljne (»blizu 2%«) proti ničli. Ob visoki zadolženosti zasebnega sektorja in stopnji brezposelnosti nad 10% ta evrska »velika recesija« postaja učbeniški primer smrtonsne dolžniške deflacijske depresije, kot jo je v 1930. letih opisal ameriški ekonomist Irving Fisher. Evropa se približuje največji gospodarski katastrofi v mirnodobni zgodovini.

Gospodarska depresija v evro območju postaja tako zastrašujoče resna, da je prejšnji petek na tradicionalni letni konferenci ameriške Federal Reserve v Jackson Hole predsednik ECB Mario Draghi opustil običajno retoriko ECB, ki je v uradnih izjavah in nastopih običajno poudarjala pomen fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot ključnih ukrepov ekonomske politike za gospodarsko okrevanje. Namesto tega je Draghi priznal, da sta inflacija in brezposelnost v evro območju ušla iz vajeti ter da je problem v premajhnem agregatnem povpraševanju, česar pa ne monetarna politika in ne strukturne reforme v posameznih članicah ne morejo rešiti. Še tako velike strukturne reforme (beri: reforme na trgu dela) bodo ob depresivnem agregatnem povpraševanju omogočile kvečjemu vzdrževanje stagnacije, okrevanja pa ne morejo spodbuditi.

Draghi je države članice evro območja je pozval naj priskočijo na pomoč z bolj ekspanzivno fiskalno politiko in naj povečajo javno trošenje. Natančneje, povedal je, da je za izhod iz depresije potreben koherenten miks treh politik: fiskalnega stimuliranja, monetarnega stimuliranja in strukturnih reform. Če tega ne bo, se bo depresija razširila in ciklična brezposelnost bo postala strukturna (in s tem nerešljiva). Evropskim voditeljem je dal tudi štiri recepte, kako povečati javno trošenje znotraj obstoječega institucionalnega okvirja (Pakt o stabilnosti in rasti) z bolj fleksibilnim tolmačenjem določil Pakta, z večjim trošenjem posameznih držav, prestrukturiranjem javnih izdatkov k tistim z večjim multiplikativnimi učinki in z vseevropskim programom javnih investicij. Draghi je na koncu poudaril, da tokrat ni nevarnosti, da bi politika “naredila preveč”, pač pa da bo “naredila premalo”.

Te dramatične izjave Maria Draghija lahko postavimo ob bok tistim iz julija 2012, na vrhuncu špekulacij o bankrotu posamičnih članic evro območja, ko je povedal, da bo ECB »naredila vse«, da zavaruje evro. Tokrat je eksplicitno povedal, da bo ECB »uporabila vse možne instrumente za zagotovitev cenovne stabilnosti«. Takoj v naslednji sapi pa, da to ne bo dovolj, če na pomoč ne priskočijo evrske države z večjim javnim trošenjem.

Ste opazili ta salto mortale ECB glede javnega trošenja in proračunskih deficitov? Od leta 2011 je ECB opozarjala na preveliko zadolženost držav, na prevelike proračunske primanjkljaje in bila glavna zagovornica hitre fiskalne konsolidacije ter strukturnih reform na trgu dela. To naj bi povečalo zaupanje vlagateljev v evrsko gospodarstvo. Zgodilo pa se je prav obratno. Države, ki so bolj rezale javne izdatke, so še bolj zmanjšale agregatno povpraševanje in s tem poglobile recesijo. Države, ki so izvedle več strukturnih reform na trgu dela, so še hitreje povečale brezposelnost. Oboje pa je zmanjšalo, namesto da bi – v skladu s »pravljico o zaupanju« – povečalo zaupanje finančnih trgov. In ECB je morala sredi leta 2012 intervenirati, da je pomirila finančne trge. Danes ECB posredno priznava da je zdravila pacienta z napačnim zdravilom. Evrsko gospodarstvo, ki boleha za prenizkim agregatnim povpraševanjem, je poskušala zdraviti z zdravili iz arzenala ukrepov na strani ponudbe. Kot da bi raka zdravili s puščanjem krvi. Veliko nas je takrat, sklicujoč se na osnove makroekonomije, poudarjalo, da se to ne more končati drugače kot s katastrofo. In imeli smo seveda prav.

Toda ali lahko priznavanje napake tri leta kasneje in sprememba paradigme ekonomske politike še ozdravi depresivno evrsko gospodarstvo? Težko. Toda ni neizvedljivo. Odvisno od tega, ali bodo Draghiju prisluhnile evrske članice in Evropska komisija. Toda kako realistično je pričakovanje Draghija, da mu bodo evrske države prisluhnile in res povečale javno trošenje? Kako realistična so pričakovanja, da v konkretni institucionalni in politični konstelaciji evrske države sploh smejo povečati javne izdatke na račun povečanih proračunskih deficitov? Jim bodo Nemčija in Evropska komisija, ki so tri leta pridigale o proračunski vzdržnosti in nujnosti hitrega znižanja deficitov, to sploh dopustile? Problem niso finančni trgi, ki mirno prenašajo izjemno javno zadolženost in visoke javne deficite ZDA, Japonske, Belgije ali Nemčije, dokler verjamejo, da so države sposobne to odplačati. Dokler za državami stojijo centralne banke, ki lahko teoretično kupijo ves novoizdani dolg, to tudi ni noben problem. Tudi za ECB ne. In finančni trgi to vedo.

Toda problem niso finančni trgi. Problem je v interesih Nemčije, ki določa politiko Evropske komisije (in donedavnega tudi ECB). Interes Nemčije je, da ima popolnoma prost trg za svoje izdelke v Evropi in da niti posredno ne jamči za dolgove ostalih članic, do katerih je v veliki meri prišlo natanko zato, ker so se gospodinjstva zadolževala za nakupe nemških izdelkov ali ker so nemške banke plasirale ogromne količine denarja v banke perifernih evrskih držav. In dokler je to prevladujoč interes Nemčije, ne more priti do rešitve problema.

Problem EU je evro, skupna valuta, ki ne omogoča, da bi posamezne države popravile svojo relativno pozicijo do Nemčije z devalvacijo svoje nacionalne valute. Z devalvacijo bi popravile svojo konkurenčnost in trgovinska neravnotežja bi se hitro porpavila. Evro v času krize deluje podobno kot nekoč zlata valuta, vendar ima še mnogo hujše posledice. Pri zlati valuti države vzdržujejo pariteto menjalnega tečaja svoje valute do zlata za vsako ceno. In ker ne devalvirajo tečaja, stalno poslabšujejo konkurenčnost svojega izvoza, kar posledično pomeni vedno globljo depresijo in brezposelnost ter tudi vse manj deviznih prilivov (zlatih rezerv) za vzdrževanje fiksnega tečaja. Barry Eichengreen je v analizi gospodarske depresije v 1930. letih pokazal, da so države, ki so vztrajale pri zlati valuti, zapadle v globoko depresijo. Dlje kot so vztrajale, globlja je bila kriza. Japonska in V. Britanija sta odnehali prvi in devalvirali svoji valuti ter začeli prej okrevati. Sledili sta Nemčija in ZDA. Francija je vztrajala najdlje in zato tudi doživela najdaljšo recesijo (devet let).

Pri evru je problem še neprimerno večji. Pri zlati valuti je mogoče odstopiti od vzdrževanja zlate paritete, države imajo svojo monetarno in fiskalno politiko in lahko povečajo javne izdatke na račun akomodativne politike centralne banke. Pri evru vsega tega ni. Izstop ni predviden v Evropski pogodbi. Evrske članice nimajo svoje monetarne politike, fiskalno politiko pa jim diktira Bruselj pod taktirko Nemčije. Države ne morejo samostojno izdajati državnih obveznic, ki bi jih monetizirala njena centralna banka. V času najhujše gospodarske krize po drugi svetovni vojni je to, kot da greste na dvoboj z grizlijem z obema rokama zvezanima na hrbtu. Vse, kar evrskim članicam ostane, je, da vse breme prilagajanja prek znižanja plač in povečanja brezposelnosti prevalijo na svoje prebivalstvo. Ter molijo, da bo depresija kmalu minila.

Toda depresije, ki ima izvor v premajhnem agregatnem povpraševanju, ko zaide v polje ničelnih obrestnih mer in ničelne inflacije, ali celo deflacije, ni mogoče odpraviti z zniževanjem plač ali odpuščanjem. Oboje namreč še dodatno zmanjšuje domače agregatno povpraševanje in s tem BDP. In če to počnejo vse države hkrati, se učinki multiplikativno prenašajo med državami prek zmanjšanega izvoza. Posledica je poglabljanje depresije.

Rešitev za izhod iz krize je v kombinaciji ukrepov na strani povpraševanja in ponudbe ter monetarne politike, kot jo je predlagal Draghi. Ta rešitev za Nemčijo ni sprejemljiva. Kaj torej ostane ostalim evrskim državam? Trpinčenje domačega prebivalstva, dokler se na ulici nasilno ne upre?

Sem velik zagovornik proste trgovine in tudi skupne evropske valute. Toda je v sedanjih razmerah pomanjkljivo dizajnirane monetarne unije (brez fiskalne in transferne unije) ter vztrajanja najmočnejše članice pri fiskalni vzdržnosti do bridkega konca, pametno vztrajati v takšni monetarni uniji?

Mislim, da je čas za resen razmislek in pogovor o kontroliranem razpadu evro območja. Čas za resen razgovor o tem, s čimer bi najbolj trdoglavega partnerja prepričali, da privoli v institucionalne spremembe in spremembe ekonomske politike, ki bi omogočile okrevanje in obstanek evropske integracije. Pogovor bi moral iti v naslednji smeri:

A/ v sedanji situaciji (blizu) deflacijske depresije evro deluje še bolj depresivno (omejujoče) na okrevanje evro območja kot zlata valuta,

B/ okrevanja ne bo, dokler (1) Evropska komisija začasno ne sprosti fiskalnih zavor (relaksacija in podaljšanje obdobja za fiskalno konsolidacijo), in/ali (2) Nemčija in države, ki jim situacija dopušča, ne povečajo domačega trošenja, in/ali (3) ne pride do panevropskega projekta fiskalnega stimuliranja prek infrastrukturnih investicij ter (4) Nemčija ne dvigne plač (inflacije) in posledično zmanjša svoje relativne konkurenčnosti in trgovinskega presežka,

C/ če točka B ni izvedljiva zaradi nasprotovanja najmočnejše članice, bi bilo treba začeti s pripravami na kontroliran razpad evro območja. Opciji sta dve: (1) razdelitev na »severni« in »južni« evro, ali (2) Nemčija zapusti evro,

D/ za uveljavitev točke B bi bilo smiselno oblikovati “koalicijo izstopnikov” (pod vodstvom Francije in Italije), kar bi prepričalo Nemčijo, da pristane na točko B. V nasprotnem primeru ostane rešitev C1 – da države koalicije zapustijo evro območje.

Izhod iz evro območja je seveda zelo skrajni ukrep (in bi moral biti uporabljen bolj kot pogajalsko izhodišče), saj bi zraven pozitivnih prinesel številne stranske kratkoročne in dolgoročne negativne učinke. Glavni negativni kratkoročni učinki bi se nanašali na vrednost premoženja in meddržavnih obveznosti, denominiranih v evrih ter na povečanje negotovosti na finančnih trgih ter stroške zadolževanja. Toda oboje je rešljivo z ustreznimi pravnimi dogovori in če bi evro zapustilo dovolj veliko držav, pri čemer bi nova centralna banka dobila jasen mandat varovanja »novega evra« z vsemi sredstvi ter podpirala povečano javno trošenje z instrumenti kvantitativnega sproščanja. Naslednji koraki po umiritvi situacije bi bili postopen prehod na »nacionalne evre« in nato nazaj na stanje pred letom 1999 (ERM-2) – na nacionalne valute s fiksiranimi medsebojnimi tečaji ter dovoljenimi razponi nihanja.

Med potencialnimi negativnimi učinki pa je najhujši dolgoročni učinek na propad projekta evropske integracije. Prehod nazaj na »nacionalne evre« bi v prvi vrsti pomenil devalvacije valut, povečanje valutnih tveganj ter morebiti tudi uvajanja uvoznih omejitev. Pomeni potencialni konec skupnega evropskega trga. To bi bil polom zgodovinskega evropskega projekta, s katerim bi izgubili vsi. Najbolj pa Nemčija, ki potrebuje prost dostop za svoje izdelke na velik evropski trg.

Toda še enkrat, je smiselno vztrajati v »zakonu«, ki te fizično in psihično uničuje in kjer partner ni pripravljen na pogovor o spremembah? Evropske države so obstajale in rasle tudi pred projektom evra, zato pogovor o pripravah na kontroliran razpad evro območja ne bi smel biti tabu. V Italiji in Franciji že dve leti potekajo javne razprave o tem. Najbrž je čas za korak v smeri organiziranih pogovorov na meddržavni ravni. Sicer bomo čez tri leta ugotavljali, da smo izgubili že celo desetletje rasti.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

2 responses

  1. Razpad evro območja bi zagotovo postal tudi začetek razpada EU.
    Tako bi (počasi) propadla tudi ideja o nedotakljivosti mej. Slednje bi pa povečalo povpraševanje in državna vlaganja (beri oboroževanje in priprave na vojno).

    No, pa saj se je na tak način končala tudi veliko depresijo v 30 letih prejšnjega stoletja…

  2. Najprej bi rad pohvalil zanimiv prispevek. Spodnji komentar zato v ničemer ne negira zapisanega, dodaja pa vidik, ki v razpravo vključuje Slovenijo, ki je (po mojem mnenju) z evrom več pridobila kot izgubila.

    Verjetno se strinjate, da je EMU že ob svojem nastanku (vsaj teoretično) veljal za neoptimalno valutno območje. Zanimivo je, da je večina držav (prvotnih članic EMU) ob uvedbi skupne valute in ustanovitvi EMU to označila za enosmerni proces. Vendar pa so evroskeptiki že takrat opozarjali, da bi v primeru dolgotrajnejših neugodnih ekonomskih razmer lahko prišlo do napetosti, ki bi privedla do razpada EMU in sedanja kriza (morebiten zdrs v tretjo zaporedno recesijo) je vsekakor ena izmed potencialnih takšnih priložnosti. Ali bo svoj potencial uresničila, pa je odvisno predvsem od trajanja in globine naslednje (pričakovane) krize ter od asimetrične porazdelitve njenih negativnih učinkov po članicah in njihovih sposobnostih, da sprejmejo usklajene in čim bolj učinkovite odgovore skupne in svojih ekonomskih politik na nastalo situacijo.

    Kar se tiče Slovenije, krivca za domače težave ne gre iskati v evru. Če se vrnemo nazaj v čas po prevzemu evra, se lahko strinjamo, da je za Slovenijo veljalo, da se je sprva dobro pripravila na prevzem evra. Zanjo je že pred njegovim prevzemom veljalo ugodno razmerje med potencialnimi koristmi in stroški denarne integracije. Vključitev v EMU je sprva tudi uživala vso podporo širše javnosti in stroke. Sta se pa tako javno kot strokovno mnenje že v relativno kratkem času nekoliko spremenila; spomnimo se vedno ponavljajočih se vprašanj o neupravičenih podražitvah, o izgubi vzvoda regulacije deviznega tečaja itd. Obdobju splošnega navdušenja po prevzemu evra je sledilo obdobje kritičnega razmisleka in dvomov.

    Če se spomnimo optimističnih pričakovanj kot tudi opozoril raznih evroskeptikov in pogledamo, kaj smo izgubili in kaj pridobili, dobimo mešane občutke, saj se je realizirala tako večina dobrih kot tudi slabih strani hitrega vstopa v EMU in prevzema skupne valute. Večina pozitivnih pričakovanj se je dejansko udejanila: pridobila so podjetja, predvsem zaradi nižjih stroškov konverzij valut in zmanjšanja tveganja spremembe deviznega tečaja, kot tudi boljšega pozicioniranja na tujih trgih. Banka Slovenije je izgubila svojo suverenost, kar po teoriji sicer pomeni strošek, v našem, slovenskem primeru pa je to pomenilo koristi za celotno gospodarstvo. Z vodenjem politike deviznega tečaja, kar je bila dejansko industrijska politika, je Banka Slovenije namreč pomagala predvsem slovenskim izvoznikom, s tem pa hkrati povzročila inflacijske pritiske, ki so imeli za gospodarstvo predvsem negativne posledice.

    Tveganja in stroški, ki so jih pred vstopom v EMU videli, ali natančneje, hoteli videti le redki, so se prvotno kazala v dejstvu, da Slovenija vstopa v (ne)optimalno valutno območje in da k optimalnosti tudi sama s svojim izjemno nefleksibilnim trgom dela in asimetrično strukturo gospodarstva ne more kaj dosti prispevati. Slovensko gospodarstvo ni samo nikoli ustvarjalo kakšnega »presežka« dodane vrednosti in tako smo bili kot podizvajalci vedno vezani na tuja, večja gospodarstva, predvsem Nemčijo. Prav ta lastnost slovenskega gospodarstva je prišla do izraza v zadnjem letu. Neusklajena gospodarska struktura je namreč razlog dveh negativnih učinkov, in sicer: Slovenija je v primerjavi z nekaterimi drugimi državami evroobmočja zašla v krizo kasneje, se pravi s časovnim zamikom, saj njen cikel zaradi podizvajanja zaostaja za nemškim, hkrati pa je iz istega razloga tudi nihanje ciklov večje; Nemci bodo »južnjake« pač prej odrezali kot svojo proizvodnjo.

    Prvo vprašanje, ki si ga ob tem zastavimo, je retorično in se glasi: ali smo pred prevzemom evra večino svojih strukturnih problemov preprosto pometli pod preprogo in so nato kasneje izbruhnili še intenzivneje? Drugo vprašanje pa je, katere prednosti in slabosti je zlasti v času krize članstvo v EMU Sloveniji dejansko prineslo. Pri iskanju odgovora na drugo vprašanje moramo vsekakor upoštevati, da se je vrednotenje razmerja med neto koristmi in neto stroški v zadnjih dveh letih precej spremenilo, saj ima veliko valutno območje, pa čeprav neoptimalno, bistvene prednosti pred majhnim. Tako je prav kriza izpostavila bistvene prednosti denarne unije, ki jih je Slovenija kot majhno, odprto gospodarstvo ter kot samostojno zelo neoptimalno denarno območje izkoristila.

    Današnje težave slovenskega gospodarstva zato ne gre iskati v evru, temveč je treba pogledati na domači prag in čim prej odpraviti strukturno neprilagojenost.

%d bloggers like this: