Sedanjo Cerarjevo vlado pretresajo številne afere in »afere« ter odstopi ministrov, za katere se zdi, da hromijo delo vlade. Pustimo ob strani – morda celo upravičene – špekulacije, da so te afere »sproducirane« od zunaj, da bi zrušile Cerarjevo vlado. Toda v vsaki demokratični državi so takšne prikrite in podtalne politične spletke določenih interesnih centrov del političnega vsakdana. Bolj kot interesno-politično spletkarstvo v ozadju se meni za ohromelost te vlade zdi pomembno nekaj drugega – in to je popolna izpraznjenost vizije. Te vlade ne hromijo afere, podtaknjene od zunaj, pač pa da preprosto nima nobene vizije. *
Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Robert Parentau na INET blogu podaja zanimiv predlog za Grčijo, ki je seveda že dalj časa v primežu med zahtevami trojke in potrebo po rasti ter zmanjšanju socialnih tegob doma. Ena opcija je, da Grčija zapusti evro območje (kar pa Grki v splošnem ne podpirajo), vendar bi to za seboj (vsaj kratkoročno) prineslo še večje probleme (beg kapitala iz bank, problemi s financiranjem, problemi z uvozom in s posojili v tujih valutah …) in še večjo socialno stisko. Druga opcija je, da Grčija pristane na diktate po odplačevanju posojil in strukturnih reformah, kar pa nova grška vlada ne želi storiti in se bori za izpogajanje boljših pogojev in dogovora z Evropo. Vendar, poudarja Parentau, obstaja še tretja opcija, ki daje Grčiji možnost, da za potrebe okrevanja izstopi iz evroobmočja, ne da bi v resnici iz njega izstopila. Nadaljujte z branjem→

Hm, zanimiv članek, ki – kljub težkim besedam – pride blizu realne slike tega cigu-migu nategovanja v evro območju, kjer je spet na sporedu discipliniranje Grčije. Goebbels bi bil ponosen na svoje učence.

It would not be impossible to prove with sufficient repetition and a psychological understanding of the people concerned that a square is in fact a circle. They are mere words, and words can be molded until they clothe ideas and disguise.
― Joseph Goebbels, Reich Minister of Propaganda 1933-45

Austerians possess a well-honed psychological understanding of their target markets. They are also quite adept at proving, with sufficient repetition of course, that national governments in the Eurozone cannot afford to pursue pro-LIFE (Low Inflation Full Employment) economic policies. Austerians are very good at Goebbelnomics, indeed. Nadaljujte z branjem→

V politični ekonomiji že dolgo prevladuje spoznanje, da je avtokratski režim iz vidika razvoja lahko precej bolj učinkovit kot nestabilna demokracija. Pri tem kot enega izmed ključnih primerov navajajo Singapur. Spodnja infografika iz The Economista lepo kaže, kako je vizija nedavno umrlega “demokratičnega diktatorja” Lee Kuan Yewa iz zaostalega Singapurja ustvarila azijsko Švico. No, čeprav vodenje države ni bilo zelo demokratično in so bile poteptane številne svoboščine bi najbrž mnogi to zamenjali za kaotično in stagnirajočo slovensko demokracijo.

Vir: The Economist

Bine Kordež

Trenutno je ena najpogosteje obravnavanih slovenskih naložb izgradnja drugega železniškega tira s katerim bi okrepili povezavo Luke Koper s celino. Čeprav je sicer prisotnih kar nekaj resnih dilem o upravičenosti te investicije ter možnih alternativah, je v državi vseeno prisotna neka splošna podpora tej naložbi, tako v javnosti, medijih in politiki (v primerjavi npr. z naložbo v TEŠ 6). Gledano dolgoročno in s širšega makroekonomskega vidika je naložba za Slovenijo najbrž smiselna, seveda pa se zatika pri denarju. S podjetniškega vidika namreč naložba ne bo ekonomsko upravičena in tudi če bomo uspeli pridobiti evropska sredstva, je nerealno pričakovati vlaganje nekega zasebnega partnerja. Najbrž je vlada tak načrt sprejela s ciljem, da pospeši aktivnosti ter poskuša zagotoviti evropski denar, a slej ko prej bo morala sprejeti dejstvo, da to lahko zgradi le s proračunskimi sredstvi – tu pa vemo, kako smo omejeni. Nadaljujte z branjem→

Pred časom sem že pisal, da so sindikati sicer pain-in-the-ass, vendar pa so opravljali koristno funkcijo pri omejevanju prevelike disperzije plač. Po domače rečeno, večja moč sindikatov je vplivala na manjše razlike v dohodkih. Prav zmanjšana moč sindikatov je eden izmed dejavnikov, ki je v procesu intenzivne globalizacije ob povečani relokaciji industrije iz razvitih držav proti jugu in proti Aziji pomembno vplivala na povečanje nenakosti v razvitih državah.

To slednje zdaj ugotavlja tudi še sveža študija raziskovalcev IMF Florence Jaumotte in Caroline Osorio Buitron, ki ugotavljata, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni ne samo plače zaposlenih z nizkimi in srednjimi plačami, pač pa tudi porast dohodkov zgornjih 10%. Spodaj je kratek izvleček iz njune raziskave.
Nadaljujte z branjem→

Pred časom je vprašanje privatizacije ponovno polariziralo javno debato. Na odprti sceni sta se udarili dve veliki javni pobudi, ena za, druga proti privatizaciji. V ozadju boja med obema pa je bila odločitev vlade, da nadaljuje s programom privatizacije po zloglasnem spisku 15 podjetij, sestavljenem v času vlade Alenke Bratušek. Pri obeh taborih, pri nasprotnikih in pri zagovornikih privatizacije, pa se zdi, da je iz njihovih ust govorila predvsem ideologija. Torej apriorno prepričanje v nekaj, brez objektivnega pregleda dejstev in treznega razmisleka. Kar potrebujemo, niso ideološke razprave, temveč razmislek o tem, kaj je glede na lastne in na izkušnje razvitih OECD držav treba privatizirati, kje mora država zaradi strateških razlogov zadržati kontrolne lastniške deleže in kako z njimi učinkovito upravljati. * Nadaljujte z branjem→

Varoufakisov govor na konferenci ob jezeru Como to soboto o prihodnosti Evrope se je začel s citatom odlične diagnoze ekonomista Nicholasa Kaldorja iz Cambridga o tem, da je nevarna iluzija, da je lahko monetarna unija predhodnica politične unije, pač pa da je lahko kvečjemu njena grobarka. Nadaljuje se s (pravilno) analizo vzrokov evrske krize in s pojasnilom, zakaj politika QE v EU v takšni obliki, kot jo zasleduje ECB, ne more uspeti. Konča pa se s predlogom Varoufakisa o “decentralizirani evropeizaciji” (Decentralised Europeanisation).

Gre za predlog, kako rešiti EU brez njene politične federalizacije, vendar s federalizacijo na štirih področjih: bančni sektor, investicije, javni dolg in humanitarna kriza. Varoufakis je na primeru investicij (podobno mojemu predlogu iz novembra lani) pokazal, kako bi ECB lahko v spregi z EIB učinkovito izvedel politiko QE: tako da bi EIB financiral denimo Junckerjev panevropski program investicij z izdajo obveznic, ki bi jih nato ECB odkupila v programu QE. Na ta način bi bila dosežena dva velika cilja v enem samem zamahu: spodbuditev vseevroopske rasti prek zagona investicij ter izhod iz deflacijske depresije. In kar je najlepše: ta program, tudi če bi znašal 500 ali 1,000 milijard evrov, ne bi stal nič, kajti ECB ta denar ustvarja iz nič, obveznice EIB pa za večno obdrži v svoji bilanci. Inflacija pa je zgolj zelo zaželena kolateralna posledica tega početja.

Ta program bi lahko po vzoru Marshallovega načrta imenovali “Načrt Merklove”, ki bi se s tem namesto kot grobarka EU lahko v zgodovino zapisala kot njena velika rešiteljica. In vse kar bi morala v ta namen narediti, je samo to, da bi z enim stavkom to predlagala. Največja zgodovinska dejanja so lahko tako zelo enostavna.

Preberite celoten govor Varoufakisa tukaj.

Še eno izmed ubijalsko natančnih pojasnil, zakaj politika kvantitativnega sproščanja v EU ne more spodbuditi rasti zasebnih naložb (in s tem cen), pač pa lahko samo napihne borzne indekse na ravni, ki so se že pred krizo izkazale kot nevzdržne (baloni). Varoufakis:

QE has indeed proven quite bad at this transformation even in solid, homogenous economies like Japan, the US, Britain. It is bound to prove worse in a fragmented Eurozone where asset purchases by the ECB are not even proportional to output gaps or aimed at the national economies experiencing the most powerful deflationary forces. I very much fear that the decoupling of the monetary base from the money supply that is always QE’s Achilles Heel will, in the case of the ECB’s QE efforts, prove far worse than it did in the experience of Japan, the United States or Britain.

Nadaljujte z branjem→