Prejšnji vikend je v 91. letu starosti umrl Lee Kuan Yew. Lee je bil eden izmed najbolj kontroverznih voditeljev v zadnjega pol stoletja, ki je od leta 1963 popeljal Singapur od države, ki je imela BDP na prebivalca na ravni Cipra, polovico tistega v Španiji in četrtino tistega v ZDA, do države, ki je imela leta 2013 (po kupni moči) tretji najvišji BDP na prebivalca na svetu. Višjega od Norveške, za dobro četrtino višjega kot v ZDA in dvakrat višjega kot Španija. Leejev recept je bil jasna vizija in industrijska politika ter močna vloga države na eni in zelo trda roka na drugi strani z drakonskimi kaznimi, zatiranjem svobode govora in politične opozicije. Pol stoletja po prevzemu oblastu je Leejev Singapur na vseh treh lestvicah konkurenčnosti (IMD, WEF in Doing business) med prvimi tremi najbolj konkurenčnimi državami na svetu, z najbolj enostavnim poslovnim okoljem in največ milijonarjev na prebivalca, in hkrati država z najnižjim indeksom demokracije med razvitimi državami in izjemno visoko stopnjo neenakosti. Nadaljujte z branjem→

• Microeconomic origins of macroeconomic tail risks – Vox EU
• John Maynard Keynes on the Trade Cycle – Brad DeLong
• Unreal Keynesians – Paul Krugman
• Deflation: the modern policy bogeyman – Gillian Tett
• Normalizing Monetary Policy: Prospects and Perspectives – Janet Yellen
• Fiscal policy procyclicality and output forecast errors: Bad luck or bad decisions? Vulletin and Aveland?
• The Confidence Witch – Francesco Saraceno
• Neither Grexit, nor Grexident. Euro and ‘drachma’ in parallel? – Reuters
• Piketty’s Three Big Mistakes – Noah Smith
• The Estate Tax Isn’t Destroying Family Farms – David Cay Johnston
• Protecting the public from policy entrepreneurs – S0mon Wren-Levis

Dejan Steinbuch o tem, kako je bojazen pred teroristi neprimerno manj pereča v primerjavi z destruktivno nevarnostjo depresije, ki muči četrtino zahodnjakov in ki se lahko sproži kadarkoli, ko postanejo okoliščine primerne.

Misterij okoli na prvi pogled nerazumnega dejanja kopilota Andreasa Lubitza se razkriva. Na površje je priplaval fenomen, o katerem govorita Ellisov Ameriško psiho (American Psycho) ali Hanekejeve Smešne igrice (Funny Games).

Obe zgodbi se vrtita okoli psihopatskih posameznikov – bodisi bogatega newyorškega investicijskega bankirja bodisi dveh sterilnih sadističnih mladih moških – in njihovih bolnih dejanj. A v teh umetniških upodobitvah duševnih motenj modernega zahodnjaka, ki mu psihoterapevtski kavč ne more preprečiti, da se ne bi soočil z nepomirljivo bivanjsko grozo, gre za fiktivni svet, ob katerega kot bralci in gledalci ne bi smeli neposredno trčiti.

Psihopat v pilotski kabini je zato nekaj popolnoma novega; je šok, ki spreminja naše predstave o letalski varnosti, človeškem faktorju in vlogi umetne inteligence (strojev) pri upravljanju s transportnimi sredstvi.

Vir: Dejan Steinbuch, Finance

Hans-Werner Sinn je v svežem komentarju ponovno v svojem elementu. Začne s pravo diagnozo, da je imel evro enake plačilno-bilančne (PB) učinke kot zlati standard v 1920. letih in celo pravilno našteje štiri načine za izhod iz krize. Pravilno tudi ugotovi, da bi deflacija v južnih članicah EU spravila v bankrot mnoge dolžnike (da ne govorimo o recesiji in povečevanju nezaposlenosti). Pravilno tudi ugotovi, da bi višja inflacija v severnih članicah EU, ki jo lahko spodbudi QE, pomagala pri uravnoteženju PB neravnotežij v evrskem območju. Nato pa iz tega izpelje čudaški sklep, da južne članice EU ne bi smele stimulirati svojega gospodarstva, ker bi s tem spodbudile tudi inflacijo in kar bi na drugi strani zahtevalo, da predvsem Nemčija poveča inflacijo še bolj.

Ali drugače rečeno, HW Sinn zahteva, da južne članice še naprej in še bolj depresirajo svoja gospodarstva in znižujejo raven cen (deflacija), da severnim članicam ne bi bilo treba povečati inflacije čez 2%. Južne članice morajo torej početi to, kar Sinn v začetku komentarja ugotovi, da bi tam ugonobilo mnoge domače dolžnike ter (česar ne omeni) njihova gospodarstva spravilo še v globljo recesijo in uničilo še več delovnih mest.
Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Osebne izkušnje mnogih kupcev pričajo o tem, da se na slovenskem trgu prodaja blago slabše kakovosti kot onstran naše zahodne in severne meje. Skoraj vsakdo ima svojo zgodbo o razodetju, ki ga je doživel, ko ga je v tujini presenetil znan proizvod v izvedbi za privilegirance. Pričakovano malo pa obstaja uradnih podatkov o tem, ali distributerji, trgovci in proizvajalci na naš trg (in trge vzhodno od našega) prodajajo proizvode tudi za nekaj razredov slabše kakovosti kot na zahtevnejše zahodne trge. Zakaj torej trgovci in distributerji tako nizko cenijo vzhodnoevropskega potrošnika? * Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Kredit in država

Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju. Nadaljujte z branjem→

Alexander Görlach, založnik in urednik The European, v današnjem komentarju piše o tem, kako v najbolj svobodnem in fertilnem času za dialog ta dejansko izginja – bodisi s pojavom militantnih verskih ali ideoloških političnih gibanj bodisi z izogibanjem neposrednemu osebnemu izpostavljanju s skrivanjem za priročno puhlico “nekateri pravijo” (lat. Quidam dicunt). Medtem ko prvi absolutno zanikajo dialog, se mu drugi izogibajo, da se izognejo javnemu denunciranju drugačnih stališč. Nadaljujte z branjem→

Until a few years ago, economists of all persuasions confidently proclaimed that the Great Depression would never recur. In a way, they were right… …After the financial crisis of 2008 erupted, we got the Great Recession instead. Governments managed to limit the damage by pumping huge amounts of money into the global economy and slashing interest rates to near zero. But, having cut off the downward slide of 2008-2009, they ran out of intellectual and political ammunition. Economic advisers assured their bosses that recovery would be rapid…. But then it stalled in 2010…. It is now pretty much agreed that fiscal tightening has cost developed economies 5-10 percentage points of GDP growth since 2010. All of that output and income has been permanently lost… [and] made the task of reducing budget deficits and national debt as a share of GDP much more difficult….

Nadaljujte z branjem→