Mit o blagovni menjavi, 4. del

Aleš Praprotnik

Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo.

Graeber loči štiri večja obdobja v človeški zgodovini: obdobje prvih agrarnih imperijev (3500 – 800 pr. n. št.), osno obdobje – ‘axial age’ (800 pr. n. št. – 600 n. št.), srednji vek (600 – 1450) in obdobje kapitalističnih imperijev (1450 – 1971). Medtem, ko je v obdobju prvih agrarnih imperijev in v srednjem veku prevladoval kredit, pa so v osnem obdobju in obdobju kapitalističnih imperijev v monetarnih sistemih prevladovale plemenite kovine.

Termin ‘osno obdobje’ je skoval nemški filozof Karl Jaspers, ki je bil fasciniran nad tem, da so veliki misleci (Pitagora, Buda, Konfucij) živeli v istem obdobju, za katerega je značilno drobljenje prejšnjih večjih imperijev na manjše države, ki so bile med seboj v stalnih vojnah, notranje pa so bile politične bitke.

To obdobje je trajalo približno 1000 let do okoli leta 600 n. št. V srednjem veku je zopet začel prevladovati kredit, kovance pa so uporabljali za trgovanje s tujci. Zakaj je do tega prišlo? Najpomembnejši faktor je bila po mnenju Graeberja vojna. Kovanci so prevladovali v obdobjih vsesplošnega nasilja in vojn. Razlog je v tem, da je zlato in srebro moč ukrasti, kredit pa obstaja zgolj kot zabeležka na podlagi zaupanja.

Vojaki so imeli v vojnah običajno dostop do vojnega plena, od katerega je večina predstavljala zlato in srebro (ki je bilo do takrat spravljeno v templjih). Le-to so z lokalnim prebivalstvom, ki ni spraševalo po izvoru žlahtnih kovin, lahko zamenjali za druge dobrine. Po drugi strani pa vojaku, ki se je pojavil v mestu, ni bilo moč zaupati, saj je predstavljal veliko kreditno tveganje.

Večino zlata in srebra so, razlaga izraelski zgodovinar David Schaps, preprosto ukradli iz templjev. Pred tem običajni ljudje niso uporabljali kovin v vsakodnevnih transakcijah, niti jih niso imeli v lasti (razen kraljev ali premožnejših trgovcev in njihovih žena). Vendar je vojni plen obstajal že pred osnim obdobjem, v čem je torej razlika? Pred tem je bila vojska del aristokracije, v osnem obdobju pa začno prevladovati urjeni plačanci, ki jih je treba z nečim plačati. Živina in kredit nista bila primerna, plemenite kovine pa so bile zaradi prenosljivosti zelo prikladne kot obljuba plačila.

Plačano vojsko so nadzorovali lokalni vladarji, ki so tako v Lidiji, kot tudi na vzhodu, začeli uvajati kovino, ki so jo pred tem uporabljali za mednarodno trgovino, v vsakodnevne transakcije, v katerih so do tedaj prevladovali kreditni sistemi. Kljub temu so kovanci v obtoku običajno imeli višjo vrednost od vrednosti žlahtne kovine na trgu. Kovanec, ki je imel vtisnjen vladarski žig, je bil na ozemlju pod nadzorom določenega vladarja vreden več kot surova kovina. V tem pogledu so bili tudi kovanci določena oblika kredita oz. obljuba sprejetja plačila davka, menijo zagovorniki kreditnih teorij denarja.

Kovance, piše Graeber, naj bi prvi začeli kovati običajni državljani, vendar je prakso (na vseh treh geografskih območjih) kmalu monopolizirala država. Samo vlada je namreč imela dovolj kapacitet, da je tako veliko količino kovine sprostila v obtok. Pojav trgov pa je bil za vlade, ki so bile lačne tujega ozemlja, dobrodošel, saj je bilo tako veliko laže oskrbovati lastne vojske na tujem. Taktika, ki so se je posluževale, je bila uvedba davkov, pristojbin in kazni v lastni valuti. S tem so uvedle povpraševanje po valuti in obenem ustvarile trge, ki so služili za oskrbo vojska. Ta pristop najdemo skozi vso zgodovino, od Sumercev, ki so uvajali davke na tujih ozemljih, do evropskih kolonizatorjev Afrike, vključno s francosko zasedbo Madagaskarja leta 1897.

Razlog, ki je po mnenju Graeberja sprožil preusmeritev iz kreditnih sistemov v uporabo kovancev, vsaj v Mediteranskem svetu, pa je bila serija dolžniških kriz, ki so se pojavile že pred uporabo kovancev. V Atenah na primer je zato vladar Solon leta 594 pr. n. št. uvedel reforme, po katerih je osvobodil zasužnjene kmete. Toda njegove reforme niso dolgo zdržale. V primerjavi z Mezopotamijo, kjer so vladarji periodično odpisovali dolg, so v Grčiji in v Rimu te dolžniške krize reševali s še več denarja. Zveni znano?

Dolžniška kriza je imela lahko dva izida: aristokracija bi lahko obdržala obstoječe socialne odnose, vendar bi to pomenilo, da bi bilo precejšnje število kmetov vezanih na bogate fevdalce. Taka država je vojaško in trgovsko neučinkovita. Druga možnost pa je bila, da uvedejo javnosti priljubljene ukrepe kot so osvoboditev sužnjev, razdelitve zemlje in varovala proti zasužnjevanju. Na ta način so sprostili moške, ki so postali primerni za vojsko (vendar so redko prepovedali oderuško posojanje ali suženjstvo kot tako). Kovani denar je tako predstavljal rešitev, saj je pomenil, da kmetje vsaj sprva niso bili dolžniško vezani na bogate aristokrate. Zakaj? Glavnino fiskalnih prilivov v Grčiji in v Rimu je predstavljal vojni plen v obliki zlata in srebra (ter zlato in srebro, nakopano v rudnikih, v katerih so delali v vojnah zajeti sužnji) in njegova redistribucija. Mestne države so preko kovnic, ki so bile ponavadi v templjih, kovance distribuirale ne samo trgovcem in obrtnikom, temveč tudi običajnim državljanom za npr. udeležbo na javnih zborovanjih. Po drugi strani so oblasti zahtevale, da morajo državljani v kovancih plačevati davke in druge pristojbine, kar je omogočalo potrebo po denarju in vzdrževanje trgov.

Ves ta sistem pa je podpiralo suženjstvo. Graeber mu pravi vojaško-kovani-suženjski kompleks, ki ga v istem času najdemo tako v Indiji kot tudi na Kitajskem. Delovanje tega kompleksa je dobro vidno iz dejanj Aleksandra Makedonskega. Aleksander si je za svojo vojaško odpravo, s katero je napadel Perzijce, denar sprva sposodil. Posojilo je vrnil z na novo skovanimi kovanci iz zajetega vojnega plena. Za plačilo svojih 120 000 vojakov je potreboval veliko denarja (okoli pol tone srebra na dan), zato se je osredotočil na zasedbo perzijskih rudnikov, v katerih so delali v vojni zajeti sužnji. Prav tako je izropal starodavne templje, v katerih sta se zlato in srebro kopičila stoletja. Vso zalogo žlahtnih kovin je dal pretopiti v kovance in jo v kratkem časovnem obdobju sprostil v obtok. Podjarmil je Feničane in uničil njihov kreditni sistem, ki je deloval po starem kljub temu, da so bili kovanci na grškem območju prisotni že stoletja. V svojih kovancih je zahteval tudi plačilo davkov.

Enak pristop kot v Grčiji najdemo tudi v Rimu in končni rezultat obeh sistemov, ki sta se napajala z osvajanjem tujih dežel, ekstrakcijo žlahtnih kovin, kovanjem denarja in zasužnjevanjem vojnih ujetnikov, je bil enak: ko sta se imperija nehala širiti, je vsa stvar kolapsirala.

Zadnje veliko zgodovinsko obdobje, ki ga opisuje Graber v svoji razdelitvi, je po njegovem obdobje velikih kapitalističnih imperijev. Začelo naj bi se po letu 1450 z odkritjem ‘novega sveta’ in njegovih bogastev, predvsem zlata in srebra, kar je pospešilo ponoven prehod iz srednjeveških kreditnih sistemov na žlahtne kovine. Ponovno so se na svoj edinstven način pojavile značilnosti, ki so se po osnem obdobju umaknile: veliki imperiji, profesionalne vojske, velike vojne in suženjstvo.

Vendar, poudarja Graeber, se zgodba ni začela v Evropi, temveč na Kitajskem. Dinastija Ming, ki je nadomestila vladavino Mongolov, je bila sumničava do tujih trgovcev in je širila svojo idejo in vizijo samozadostnih agrarnih skupnosti. Vendar je kmetom nalagala davke v obliki dela, poleg tega je družbo delila na kaste, prehodi med njimi pa niso bili dovoljeni. Kmet tako npr. ni mogel postati vojak ali obrtnik. Zato so ljudje začeli zapuščati svojo zemljo in na črno kopati srebro ter trgovati s tujci. Ko je vlada želela zatreti zasebne rudnike v 30-ih in 40-ih letih 15. stoletja, je naletela na odpor in revolte. Na koncu je morala popustiti, vendar je šla pri tem v ekstrem. Opustila je svojo papirnato valuto, uvedla srebro kot uradno valuto za večje transakcije, dala zasebnikom koncesije za rudarjenje in uvedla davke v srebru. Začela je vzpodbujati trge in intervenirala samo, ko je prihajalo do neprimernega kopičenja denarja. Pristop se je izkazal za uspešnega, življenjski standardi so se kljub rastoči populaciji izboljšali. Vendar je to pomenilo tudi stalno potrebo po novih in novih virih žlahtnih kovin. Kitajske rudnike so hitro izpraznili, v začetku 16. stoletja pa tudi Japonske.

Evropa je vse od časa Rimljanov izvažala zlato in srebro v Azijo in z njima kupovala luksuzne stvari, od svile do jekla. Azijci po drugi strani od Evrope niti niso želeli česa drugega, saj le-ta ni proizvajala ničesar, kar bi jih resnično zanimalo. Leta 1498 so Portugalci pod vodstvom Vasca da Game vpluli v Indijski ocean in s silo ukinili pravilo, da mora na morjih potekati samo miroljubna nenasilna trgovina. Zasedli so strateška mesta ob Indijski obali in začeli nadzorovati plovbo po Indijskem oceanu. Leta 1492 je Krištof Kolumb v imenu španske krone odkril Ameriko in naletel na bajna bogastva. Evropejci so takoj pričeli s sistematičnim in krutim izkoriščanjem virov in lokalnih plemen (ki so jih kasneje nadomestili z afriškimi sužnji) in izvažanjem žlahntih kovin preko morja na vzhod.

Kitajska je tako do zgodnjega 17. stoletja uvažala že 97 % svojega srebra, trgovina z Azijo pa je postala najpomembnejši faktor v svetovni trgovini. Bankirske družine v Italiji, v Nemčiji in na Nizozemskem so zaradi tega postale izredno bogate, vsakdanji Evropejec pa je imel od tega bogastva bore malo. Pravzaprav je večino novega srebra in zlata takoj odteklo na vzhod, v Evropi pa je žlahtnih kovin, v katerih so morali prebivalci plačevati davke, primanjkovalo. Ljudje so vsakodnevne transakcije opravljali tako kot v srednjem veku: z leskovimi palicami in zadolžnicami, v manjših skupnostih pa z beleženjem rovaša.

Med letoma 1500 in 1650 je v Evropi prišlo do precejšnje inflacije, ki pa je prvenstveno ni podžigal uvoz zlata in srebra iz novih dežel. Graeber meni, da so jo povzročili ljudje, ki so nadzirali žlahtne kovine (bankirji, trgovci, vladarji): po eni strani tako, da so vztrajali, da sta zlato in srebro denar, po drugi pa z uvajanjem novih kreditnih instrumentov, ki so služili njim. Na ta način so uničili lokalne sisteme zaupanja, na podlagi katerih so manjše skupnosti po Evropi stoletja dobro delovale brez uporabe kovanega denarja.

Zaključki

Zgodovina denarja je torej drugačna in bolj kompleksna, kot jo skušajo prikazovati učbeniki ekonomije, v katerih gre pravzaprav za ignorantsko zavajanje. Denar, ki seveda ne pomeni zgolj kovancev, se ni pojavil iz blagovne menjave, ki kot ekonomski sistem sploh ni obstajala. Pred njim so dolga tisočletja obstajali kreditni sistemi, v primeru plemen pa so socialne odnose urejale sfere izmenjave in socialne valute.

Naj za zaključek tega prispevka potegnem nekaj bistvenih točk:

– ne vemo, kdaj se je pojavil denar, saj pisni viri ne segajo dovolj dolgo nazaj v zgodovino,

– zgodovinsko ni obstajala nobena družba, katere notranje gospodarstvo bi temeljilo na blagovni menjavi,

– blagovna menjava, ko je do nje prihajalo, se je ponavadi vedno vršila med tujci, ki si niso ostali ničesar dolžni (oz. do nje prihaja v primeru pomanjkanja, npr. vojn),

– plemenske družbe so bile bolj ali manj egalitarne in so uporabljale različne oblike socialnih valut, ki so urejale socialna razmerja med ljudmi,

– denar s smislu, kot ga uporabljamo danes (kot obračunsko enoto), se ni pojavil spontano na trgu, temveč že vsaj 5000 let nazaj v templjih Mezopotamije; kredit je tako obstajal tisoče let pred kovanim denarjem,

– trgi so se pojavili zaradi vsiljevanja državnega denarja in davkov za potrebe nadzora nad lokalnim prebivalstvom in preskrbe lastnih vojska,

– nakopičene zasebne dolgove so starodavni kralji od časa do časa odpisovali in tako zagotavljali družbeno stabilnost,

– uporaba večjih obračunskih enot se je nadaljevala tudi po propadu večjih imperijev (npr. rimskega),

– kovani denar so uvedli kot odgovor na dolžniške krize in suženjstvo, razširil pa se je v obdobju, ki so ga zaznamovale stalne vojne in širši družbeni spopadi,

– v zgodovini sta se tako izmenjavali dve pojavni prevladujoči obliki denarja: kredit (v različnih oblikah) in kovani denar; prvi je prevladoval v obdobjih relativnega miru in trgovanja, drugi v obdobjih vojn, zavojevanja in zasužnjevanja,

– kljub temu so imeli uradni kovanci večjo vrednost od vrednosti surovih žlahtnih kovin, vsaj znotraj območja pod nadzorom vladarja, ki jih je izdal,

– v nasprotju z ‘goldbugi’ in z zagovorniki zlatega standarda (ki običajno trdijo, da je zlato denar že nekaj tisočletij), nam kaže, da je bilo zlato denar samo v časih družbenega razpada in na podlagi vojaške prisile.

Ta vpogled nam sicer ne daje jasnega odgovora na vprašanje kaj je denar, vprašanje, ki bi moralo biti eno izmed osrednjih vprašanj v makroekonomiji. Nam pa zgodovina močno približa odgovor na to vprašanje ter obenem ponuja pomembne lekcije za naš čas.

Kot prvo nam sporoča, da je bil denar vedno pomemben vzvod in gonilo družbenega dogajanja in sprememb in tako je tudi danes. Dolg, ki je neločljivo povezan s pojmom denarja, je v človeški civilizaciji prisoten že tisočletja. Skozi večji del zgodovine, od pojava zasebnih obrestnih komercialnih posojil, je v kompleksnejših družbah prihajalo do dolžniških kriz in najbolj učinkovita rešitev, se zdi, je bila odločitev vladarjev, da so vse dolgove, nastale na podlagi teh posojil, odpisali. Tudi danes, v času ko velika recesija v Evropi še traja (Grčija pa se pogaja za rešitev svoje dolžniške krize) se soočamo z veliko stopnjo zasebnega dolga, ki je povzročil zadnjo krizo. Toda namesto, da bi problem rešili kot vladarji v Mezopotamiji, smo se raje oprijeli antičnega grško-rimskega modela: v problem smo zmetali bilijone, ki se zdaj prelivajo po finančnem svetu (tudi v tem smislu je antična Grčija zibelka zahodne civilizacije). To seveda problema ne bo rešilo (kot tudi ne vojne), finančni baloni in rastoče zadolževanje bo slej ko prej zopet udarilo ven v novi, morda še večji krizi.

Privatizacija dobičkov in socializacija izgub, ki ju seveda prikladno prezrejo verniki prostih trgov, ki kot sledilci Adama Smitha verjamejo, da trgi obstajajo od nekdaj. Kar pa je nepoučena zabloda, saj so se trgi pojavili skupaj z državami, in to ne spontano, temveč z vojaško prisilo.

Zgodovina se seveda lahko ponavlja, kot nam priča vpogled v pretekla obdobja. V primeru širše družbene krize in vojne (ki lahko sledijo večjim finančnim kolapsom in socialni bedi), lahko pričakujemo, da bodo ljudje za denar zopet začeli v večji meri uporabljati žlahtne kovine. Po Graeberjevem mnenju naj bi se zadnje obdobje, v katerem naj bi kot denar prevladovala zlato in srebro, sicer končalo leta 1971, ko je Richard Nixon prekinil povezavo med zlatom in ameriškim dolarjem. Nadomestilo naj bi ga nekaj še nedoločljivega.

Zadnjih 500 let so bankirji počasi prevzemali vpliv nad družbenimi odločevalnimi strukturami, kar je kulminiralo v odpravi Glass-Steagallovega zakona, izvzetjem derivatov iz regulatorne zakonodaje, v rekordnih plačah in bonusih in v izbruhu finančne krize, za kar pravzaprav nihče izmed njih ni odgovarjal. Čas je, da se to spremeni.

Končno, primeri egalitarnih plemen, čeprav neidealni, nam dajejo zgled, da so možne tudi druge oblike sobivanja. Zanimivo smer nam v tem pogledu v sodobni obliki nakazujejo ekološka naselja. Kajti, rešitve so v svojem bistvu preproste, spremeniti se mora zgolj naše mišljenje. Tudi (ali pa predvsem) o denarju.

%d bloggers like this: