Mit o blagovni menjavi, 3. del

Aleš Praprotnik

Kredit in država

Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju.

Pisava na tablicah razkriva, da so to zapisi o posojilih, kaznih in pristojbinah. Graeber piše, da so v sumerskem gospodarstvu osrednjo vlogo igrali veliki kompleksi templjev, v katerih je delalo na tisoče ljudi, od rokodelcev, uradnikov do zabavljačev, pa tudi obdelovalcev zemlje. Že okoli leta 3500 pr. n. št., kamor datirajo najstarejše glinene tablice, so imeli Sumerci izdelan poenoten sistem računovodstva, ki so ga oblikovali tempeljski birokrati z namenom poenostaviti preglede nad prihodki in izdatki.

Osnovna denarna enota je bil srebrni šekel, ki je bil enakovreden enemu vedru ječmena. Šekel so delili na 60 min, vsaka pa je ustrezala enemu obroku ječmena. Ljudje v templju so dobili dve porciji ječmena na dan, skupaj v enem mesecu torej 60. Denar, pravi Graeber, tako ni bil spontani proizvod trga, temveč birokracije v templju. Srebro je bilo denar in je krožilo v obliki neobdelanih odlitih kosov kovine, vendar je bila večina srebra spravljena v tempeljski zakladnici, včasih celo dolga stoletja. Oblasti niso videle nobene potrebe, da bi kose srebra ulile v kovance in jim vtisnile svoje pečate. Tehnologija za to vsekakor je obstajala. Razlog za to je bil, da kljub temu, da so dolgove obračunavali v šekelih (srebru), jih ni bilo potrebno plačevati v srebru. Ljudje so jih lahko poravnavali v obliki živali, pridelkov (večinoma v ječmenu) ali česa drugega. V ta namen so zato jasno določili razmerja med srebrom in dobrinami.

Na trgih, ki so se pojavili v sumerskih mestih, so cene prav tako izražali v srebru. Tiste cene, ki jih niso uradno določili templji, so se spreminjale glede na povpraševanje in ponudbo. Kljub temu je večina transakcij potekala na kredit, ki so ga zapisovali in beležili. Tudi transakcije med trgovci, ki so edini dejansko uporabljali srebro. Kredit so ljudje poravnavali običajno po žetvi v obliki ječmena ali s čim drugim. Ob slabih letinah se je tako dogajalo, da dolga niso bili zmožni odplačati. Prihajalo je do kreditnih kriz, v katerih se je nakopičilo preveliko neodplačanega dolga. Ljudje so izgubljali pravice do obdelovalne zemlje, ki je padla v roke posojilodajalcem, postali so najemniki svojih polj, njihovi sinovi in hčere so bili prisiljeni odhajati v tlačanstvo, včasih so morali oditi tudi gospodarji sami.

Ne vemo, od kod izvirajo in kako so se pojavila obrestna posojila, vendar Graeber pravi, da je najbolj verjetna razlaga ta, da so na idejo prišli birokrati v templjih, ki so financirali oz. zalagali trgovske karavane v daljne dežele. Čeprav sta bili dolini Evfrata in Tigrisa zelo rodovitni, pa je sumerskim mestnim državam primanjkovalo drugih dobrin (npr. kovin), zato so bile takšne karavane nujne. Obresti so po eni strani odražale tveganje templja, po drugi pa so mu prinesle nekaj dobička. Na ta način so se templji izognili potencialnim prevaram trgovcev, saj bi ti lahko blago skrili, prišli nazaj brez vsega in se zlagali, da so jih na poti okradli. Vendar pa se je praksa posojanja za obresti hitro razširila tudi na komercialna posojila, sčasoma se je pojavilo tudi oderuštvo. Od časa do časa je torej zaradi vsesplošnega kopičenja dolga prihajalo do dolžniških kriz, ki so pretresale same temelje takratnih družb.

Do okoli leta 2700 pr. n. št. so kralji pričeli posnemati templje tako, da so gradili podobno velike komplekse, ki so bili organizirani na podoben način. Razlika je bila v tem, da je se je v templjih vse vrtelo okoli svetih podob božanstva, ki so ga obravnavali kot živo bitje. V kraljevih palačah pa so bili v središču seveda vladarji, ki so se v tem smislu zelo približali bogovom. Vendar pa družbi niso nadevali dolgov, temveč so jih, nasprotno, odpisovali. Ker so dolžniške krize grozile, da bodo zaradi prevelikega števila ljudi v tlačanstvu nevarno oslabile državo in sesule družbeno ureditev, so sumerski in kasneje babilonski kralji od časa do časa izdajali odloke, s katerimi so izbrisali vse zasebne komercialne dolgove (ne pa tudi trgovskih). Ljudje so se iz ujetništva in tlačanstva lahko vrnili nazaj na svojo zemljo, nazaj k svojim družinam. Iz tistega časa tako poznamo tudi prvo besedo za ‘svobodo’ – amargi, ki v dobesednem prevodu pomeni ‘vrnitev k materi.’

Tudi v Egiptu, ki je bil za tiste čase prav tako bogata družba, v kateri je večino stvari vodila birokracija in v kateri je bil faraon bog, niso poznali kovanega denarja. Le-ta se je prav tako razvil kot obračunska enota (unit of account), pri čemer je osnovno denarno enoto predstavljal deben, ki so ga sprva izražali v določeni teži žitaric, kasneje pa v določeni teži bakra ali srebra. Za razliko od Mezopotamije pa se je Egipt skozi skoraj vso svojo zgodovino uspel izogniti obrestnim posojilom (večina posojil med ljudmi je bila verjetno v obliki medsebojne pomoči).

Kaj se je dogajalo v Indiji v tistem času ne vemo, saj takratne pisave še niso uspeli prevesti, Kitajska pa je bila takrat veliko manj zbirokratizirana in centralizirana kot sta bili Mezopotamija in Egipt, zato ni bilo takšne potrebe razviti enotne standardizirane obračunske enote. Tu dokazi pričajo, da so sčasoma različne socialne valute pričeli uporabljati tudi za komercialne namene. Poleg tega so uporabljali tudi različne oblike kredita, ki so ga beležili v obliki vozljev na vrvicah ali v obliki zarez na bambusovih palicah.

V srednjem veku je bil kredit prav tako splošno razširjen. Ko je leta 476 propadlo Zahodno rimsko cesarstvo, so iz obtoka prav tako izginili rimski kovanci, ki so odtekli na vzhod. Toda ljudje, navajeni na uporabo denarja, so uvedli kreditni sistem, ki je dolgove beležil v denarnih enotah minulega cesarstva. Karel Veliki je v 8. stoletju uvedel denarne enote, ki so se v določeni meri obdržale do danes. Vendar funtov ni dal skovati v kovance, peniji in šilingi pa so bili po velikosti, teži in čistini zelo različni. Bistvo torej ni bilo v kovini, temveč v tem, da so bile to obračunske enote za obračunavanje vrednosti, kreditov in dolgov.

Ena izmed oblik beleženja kreditov in dolgov so bile, tako kot na Kitajskem, lesene palice (tally sticks). Leskove palice so zarezali prečno in jih nato razklali vzdolžno. Krajši del je dobil dolžnik, daljšega pa je obdržal kreditor (ponavadi so jih spravljali v usnjene torbice ali v platnene vrečke). Oba dela palice sta se unikatno prilegala drug v drugega, zato teh potrdil o posojilu in dolgu ni bilo mogoče ponarejati. Širina zarez je nakazovala višino posojenega denarja: širina palca je pomenila 100 funtov, širina mezinca 20 funtov, širina večjega ječmenovega zrna 1 funt, 1 šiling je nakazovala še ožja zareza, 1 peni pa zgolj en zarez v palico. Po letu 1100 jih je sprejemal tudi kralj za plačevanje davkov (pobirali so jih lokalni šerifi) in tako so postale še bolj prenosljive. V Angliji so jih uporabljali vse do leta 1826.

V srednjem veku pa so uporabljali tudi druge oblike beleženja kredita oz. kreditne instrumente, npr. zadolžnice in menice. Uporabljali so jih že Kitajci in tudi trgovci v islamskem svetu, ki je bil, kot piše Graeber, večino srednjega veka središče svetovnega ekonomskega dogajanja. Islamski svet je bil naklonjen trgovanju in pravniki so zakone spisali tako, da so dovoljevali rahlo višje cene za nakup na kredit kot za nakup na gotovino. To je dalo trgovcem vzpodbudo, da so izdajali svoje kreditne instrumente, vendar premajhno, da bi se v islamskem svetu razvilo tudi bančništvo (oderuštvo pri komercialnih posojilih so striktno preganjali). Čeke in potrdila o kreditu (suftaja) so tako izdajali trgovci. Potrdila so bila prenosljiva, vendar se niso razvila v splošni papirnati denar, saj jih država ni sprejemala za plačevanje davkov. Njihova vrednost je v veliki meri temeljila na zaupanju in ugledu. Te instrumente so nato v Evropo prvi prenesli vitezi templarji, ki so delovali kot prvi bankirji do leta 1307, ko je red zatrl kralj Filip IV. Primat so sprva prevzele italijanske bankirske družine (Medici, Bardi, Peruzzi…), kasneje pa nemške (Fuggerji…).

%d bloggers like this: