Zakaj je ideološka debata o privatizaciji zgrešena

Pred časom je vprašanje privatizacije ponovno polariziralo javno debato. Na odprti sceni sta se udarili dve veliki javni pobudi, ena za, druga proti privatizaciji. V ozadju boja med obema pa je bila odločitev vlade, da nadaljuje s programom privatizacije po zloglasnem spisku 15 podjetij, sestavljenem v času vlade Alenke Bratušek. Pri obeh taborih, pri nasprotnikih in pri zagovornikih privatizacije, pa se zdi, da je iz njihovih ust govorila predvsem ideologija. Torej apriorno prepričanje v nekaj, brez objektivnega pregleda dejstev in treznega razmisleka. Kar potrebujemo, niso ideološke razprave, temveč razmislek o tem, kaj je glede na lastne in na izkušnje razvitih OECD držav treba privatizirati, kje mora država zaradi strateških razlogov zadržati kontrolne lastniške deleže in kako z njimi učinkovito upravljati. *

Na ta vprašanja naj bi odgovorila strategija upravljanja kapitalskih naložb, ki jo je v javno razpravo poslala vlada. Vendar je strategija vzbudila precej čustvenih reakcij. Mnogi sedanjo afero glede megahonorarjev v akademski sferi, ki so se večinoma zgodili pred 2008, in ki je močno obremenila nekaj ministrov ter samega predsednika vlade, povezujejo s preveč popustljivim odnosom vlade glede nadaljevanja začete privatizacije. Špekulacije gredo v smeri, da je ta vlada preveč naklonjena privatizaciji, zato jo je treba zrušiti še pred poletjem. Zdrave sile, ki naj bi v ozadju dirigirale to igro, naj bi bile enake kot tiste izpred dveh let, ko je bila zrušena vlada Janeza Janše. Tudi organ eksekucije je enak.

Čeprav sem nekoliko prestar, da bi verjel v brezmadežnost in »spontanost« dogodkov, se ne želim spuščati v te špekulacije. Je pa dejstvo, da je predsednik vlade, na podlagi neke druge politične kalkulacije, s hitrim sprejemom ponujenega odstopa ministrice Setnikarjeve dejansko tak scenarij rušenja vlade, če obstaja, še pospešil. Zaustavil ga je šele finančni minister Dušan Mramor z uporom proti popolnemu razkritju podatkov.

Razumem, da bodo interesi mnogih »prisklednikov« zaradi privatizacije prizadeti in da na drugi strani brez privatizacije mnogi ne bodo mogli uresničiti prevzemnih premij kot prodajalci deležev ali provizij kot ponudniki posredniških storitev tujim kupcem. Toda ne glede na vse to, je vseeno treba neobremenjeno pogledati v portfelj državnih naložb in se vprašati, o čem se sploh pogovarjamo. Če pogledate objavljeno strategijo upravljanja kapitalskih naložb, boste videli, da je izmed 104 aktivnih naložb države, ki niso v likvidaciji, okrog dve tretjini takšnih, ki niso strateške narave. Gre za različna turistična, trgovska, proizvodna in časopisna podjetja, od A-Cosmosa do Žita, v katere je država zašla kot lastnik bolj po sili in spletu okoliščin. Gre za naložbe, iz katerih se bo država slejkoprej umaknila, ker z njimi nima kaj početi. Niso strateške narave po nobenem izmed kriterijev, ki jih navaja vlada.

Tako ostanemo s spiskom dobrih 30 podjetij, o katerih je potrebna javna razprava in politični razmislek, kaj z njimi narediti. In če še malce bolj podrobno pogledate spisek teh »30+ podjetij«, jih lahko razvrstite na tri skupine: (A) finančne in stitucije, (B) infrastrukturna podjetja in (C) Krka + Gorenje. In ko enkrat pridete do te faze pogleda na slovensko »državno srebrnino«, postanejo odločitve o ohranitvi portfelja in privatizaciji dokaj enostavne in nečustvene.

Glede finančnih institucij ni velike filozofije. Dejstvo je, da politično vztrajanje izpred enega desetletja pri ohranjanju večinskega deleža v bankah, da bodo lahko služile kot boljši servis gospodarstvu, kot pa če bi bile v zasebni lasti, ne vzdrži resne presoje. Državno lastništvo je kvečjemu pripomoglo k temu, da so bile banke preveč radodarne pri podeljevanju kreditov, kar se je končalo v 5-milijardni dokapitalizaciji z davkoplačevalskim denarjem. Dejstvo je tudi, da bo prav zaradi državne pomoči te banke treba prodati v skladu z zavezami do Evropske komisije.

Razmislek je potreben le glede dveh vidikov. Prvič, ali ohraniti kontrolni lastniški delež v NLB (25% + 1 delnica) in drugič, kakšne naj bo časovni okvir prodaje. NLB je zaradi velikosti sistemsko pomembna banka in morda je smiselno ohraniti ta minimalni kontrolni lastniški delež. Vendar nisem prepričan. Glede »timinga« prodaje sicer ne bi smelo biti večje dileme. Imamo zaveze do EK, toda če želimo maksimirati kupnino iz naslova prodaje, da davkoplačevalcem povrnemo čim večji del stroška dokapitalizacije bank, je bankam treba dati 2 – 3 leta časa, da izboljšajo svoje poslovanje. Glede na izboljševanje gospodarske situacije, se bodo tudi portfelji bank izboljševali, s tem pa bo zrasla njihova cena. Tudi za EK bi moralo biti takšno argumentirano stališče vlade o prodaji dokapitaliziranih bank do denimo konca leta 2018 povsem sprejemljivo.

Med finančnimi institucijami pa najdemo še Pozavarovalnico Sava, Modro zavarovalnico in Zavarovalnico Triglav. Prva je strateške narave zaradi funkcije, ki jo opravlja, zato je smiselno ohraniti vsaj manjšinski kontrolni delež. Podobno velja glede druge, medtem ko pri tretji ne vidim nekih strateških razlogov, da država ohranja večinski lastniški delež. Res je, da ima Zavarovalnica Triglav zakonske obveznosti do nekdanjih Kad in Sod, vendar lahko te obveznosti država pokrije tudi tako, da kupnino iz naslova privatizacije Triglava naloži v nov portfelj denimo prek Modre zavarovalnice.

Medtem ko je glede strategije prodaje podjetij v skupini finančnih institucij nekaj dilem, pa teh dilem v »skupini B«, v infrastrukturnih podjetjih, pravzaprav sploh ni. Če pogledate pregled strategij glede prioritet državnega lastništva, ki jo je pripravil OECD leta 2013, boste med ključnimi razlogi za ohranitev državnega lastništva našli naslednje:

(1) naravni monopol, kjer mora država zagotavljati enako možnost dostopa vsem (denimo pristanišča),

(2) omrežni sektorji, kjer je državno lastništvo upravičeno v podjetjih, ki opravljajo ključne javne storitve (gospodarske javne službe), kot so javni potniški promet, poštne storitve, vzdrževanje infrastrukture, distribucija električne energije,

(3) družbe, ki imajo pomembne eksternalije in ki zagotavljajo stabilnost dobav ključnih energentov ali ki zagotavljajo strateško povezljivost držav (ključna letališča ali nacionalne letalske družbe), in

(4) kjer ima država opredeljene strateške cilje v industrijski politiki iz vidika ohranjanja zaposlenosti, ohranjanja razvojnih in vodstvenih funkcij v domači državi ali zasledovanja drugih ciljev, denimo naložb v ključno infrastrukturo, ki je pomembna za razvoj podjetij v ostalih sektorjih, ali naložb, ki spodbujajo ustvarjanje in prenos znanja v druge sektorje in ki imajo pomembne tehnološke spillover učinke.

Tako so opredeljene strateške prioritete OECD držav glede ohranjanja državnega lastništva v določenih sektorjih ali državnih družbah. Na Norveškem boste našli celo argument, da nekatera podjetja zaradi pomembnih spillover učinkov ne smejo priti v tuje lastništvo. Ključno pri teh prioritetah pa je, da so jasno vnaprej in legitimno določene. Torej, da gre za državno strategijo, ki je na podlagi širše javne in politične diskusije sprejeta v parlamentu.

No, in če zdaj iz vidika teh strateških prioritet, kot jih kot skupni imenovalec povzema OECD, pogledate na spisek preostalih »25+ podjetij« v drugi skupini, se dileme glede lastništva oziroma strategije privatizacije hitro razblinijo. Ključna energetska podjetja, ki zagotavljajo najmanj 70% celotne proizvodnje električne energije, morajo ostati v večinski (ne pa nujno popolni) državni lasti. Tukaj bi veljalo ključna obstoječa podjetja, ki proizvajajo električno energijo, ohraniti v državni lasti, medtem ko bi za nove naložbe uporabili sistem javno-zasebnega partnerstva ali povsem zasebnih naložb. V mislih imam drugi blok jedrske elektrarne v Krškem, hidroelektrarne na srednji Savi in Muri ter plinske elektrarne. Enako velja za distribucijska podjetja (električna distribucija) in podjetja za prodajo električne energije in drugih energentov, kjer je zaradi strateškosti zagotavljanja nemotene in stabilne oskrbe energentov ključno, da država ohranja večinski (50%) ali vsaj kontrolni manjšinski (25%) lastniški delež.

Glede javne infrastrukture (ceste, železnice, pristanišča, električni vodi, plinovodi, vodno omrežje) bi morali veljati še nekoliko strožji kriteriji, saj gre za infrastrukturo, ki mora biti na voljo vsem in pod enakimi pogoji, hkrati pa je pomembna zaradi stabilnosti delovanja celotnega gospodarstva. Zablode nekaterih držav (predvsem ZDA in V. Britanije) glede prevelike želje po privatizaciji infrastrukture, ki so se nato izkazale v električnih mrkih ali kolapsu delovanja infrastrukture, nam morajo biti pomembno opozorilo, da eksperimentiranje ni smiselno. Prav tako ni smiselno eksperimentiranje glede podjetij, ki vzdržujejo infrastrukturo (SŽ infrastruktura, DARS, elektrodistribucijska podjetja).

Je pa smiselna vsebinska ločitev pri podjetjih, ki so operaterji na tej infrastrukturi. Torej v kolikšni meri je komercialna uporaba te infrastrukture možna in v kolikšni meri mora država zagotavljati določene javne storitve. Toda tudi tukaj ni nekih večjih dilem, kajti Evropska komisija mnoge izmed teh javnih storitev že zelo dobro regulira. Denimo zagotavljanje javnega potniškega prometa v avtobusnem in železniškem prometu prek izvajanja obvezne gospodarske javne službe, ki se zaradi nizke ekonomičnosti v vseh članicah EU subvencionira iz proračuna. Po domače rečeno, medtem ko je nujno, da država lastniško obvladuje in subvencionira potniški promet na železnicah, ki komercialno ni zanimiv, pa na drugi strani ni razloga, da bi enako počela denimo pri tovornem prometu, kjer je ekonomičnost izvajanja storitev bistveno večja. Pri slednjem ni nobene potrebe, da država ohranja popolni lastniški delež, pač pa bi privabitev strateškega vlagatelja lahko bistveno povečala ekonomičnost poslovanja in kakovost storitev.

Določen razmislek pa je nujen glede telekomunikacij. Pri Telekomu bi bilo morda smisleno pred prodajo izločiti infrastrukturni del oziroma od bodočega kupca izposlovati zavezo ali pogodben odnos, da bo zagotavljal širokopasovni (fizični in mobilni) dostop tudi prebivalcem v odročnih območjih, ki »komercialno niso zanimiva«. Te rešitve so možne in so jih denimo uveljavili v Novi Zelandiji in Avstraliji, ki sta iz vidika regulacije telekomunikacij kakšno desetletje pred Evropo.

Ostane nam še tretja skupina podjetij, ki so potencialno strateško pomembna, to sta Gorenje in Krka. Glede njune »strateškosti« nisem opredeljen. Dejstvo je, da sta obe podjetji velika zaposlovalca in že zaradi tega strateško pomebna za posamezno regijo in za Slovenijo. Dejstvo je, da gre za zelo inovativni podjetji, kjer so razvojni oddelki ključni iz vidika razvoja novih produktov, idejnih zasnov in dizajna ter da sta zaradi spillover učinkov na področju prenosa znanja in tehnologije lahko pomembni za celotno gospodarstvo. Nisem pa prepričan, da je za zagotavljanje obojega zelo nujna državna naložba v obeh. To naj bo stvar širše strokovne in politične presoje.

Kot lahko vidite, se celoten bav-bav glede državnega lastništva in privatizacije hitro razblini, ko pogledate strukturo državnih naložb in jo primerjate s strateškimi prioritetami razvitih OECD držav. Veliko dilem tukaj ni. Strategija upravljanja kapitalskih naložb, ki je v javni razpravi in ki bo sprejeta v državnem zboru, naj bi odgovorila na vse te dileme in dala legitimno osnovo za upravljanje državnih kapitalskih naložb.

Kar pa v sedanji strategiji manjka in kjer dajem prav nekaterim njenim kritikom, je izostanek specifičnih sektorskih politik. Država bi morala za vsak sektor, od financ, energetike do infrastrukture, opredeliti, kaj je njen dolgoročni strateški cilj, kako ga bo dosegala in v kolikšni meri bo to zagotavljala prek državnega spodbujanja razvoja in prek ohranjanja državnih naložb ter v kolikšni meri prek zasebne pobude. In ko bodo ti strateški cilji določeni, mora država opredeliti, kako bo upravljala državne naložbe in po kateri časovnici se bo iz posameznih naložb umikala. Drugače rečeno, sektorske strategije morajo biti integrirane v krovno državno strategijo upravljanja kapitalskih naložb. Le tako bomo imeli jasen načrt, kaj hočemo na posameznih področjih, v kakšni funkciji bo tukaj državno lastništvo in kako bomo te naložbe upravljali, da bomo dosegali optimalne rezultate glede razvoja in donosa za davkoplačevalce.

S takšno celovito in demokratično sprejeto strategijo pa bodo tudi izostali razlogi za žolčne, in predvsem ideološko obarvane, javne diskusije.

________

Razkritje:

Avtor sem v sklepni fazi priprave strategije upravljanja kapitalskih naložb sodeloval kot njen recenzent. Stališča, zapisana v tem komentarju, so izključno moja in ne odražajo stališč naročnika.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

5 responses

  1. Jože, tole bi že skoraj podpisal. Pa tale stavek: “Država bi morala za vsak sektor, od financ, energetike do infrastrukture, opredeliti, kaj je njen dolgoročni strateški cilj, kako ga bo dosegala…” to je v bistvu povsem enako kot določila, zahteve, če hočeš ZUKN (zakon po katerem je bil ustanovljen AUKN)

    Je pa en problem, ki sem ga v torek načel s Tvojim kolegom Maksom in, ki ga žal nihče od vas makroekonomistov ne upošteva. In to je, da so vse vaše analize in teorije narejene na predpostavki geopolitične nevtralnosti igralcev (investitorjev) na posameznih ali mednarodnih trgih. Žal, ta Vaša predpostavka ne drži. In s tem, večinoma, padejo v praksi vaša priporočila.

    Politika bi se morala ukvarjati z dolgoročnim preživetjem nacije (naroda), kar je zelo kompleksno in nikakor samo ekonomsko vprašanje, in si zato take teoretične poenostavitve ne more privoščiti. Tudi strategija upravljanja kapitalskih naložb države ne.

  2. Marko, jaz ne verjamem v geopolitično nevtralnost investitorjev. Sem pa za strateški premislek na eni strani in za pragmatičen pristop na drugi, kjer nimamo hudo izraženega strateškega interesa.

  3. “Med finančnimi institucijami pa najdemo še Pozavarovalnico Sava, Modro zavarovalnico in Zavarovalnico Triglav. Prva je strateške narave zaradi funkcije, ki jo opravlja, zato je smiselno ohraniti vsaj manjšinski kontrolni delež.”

    Tale zapis pa terja malo več ozadja. Ker bere se kot da je plačan, za ohranjenje statusa quo POSR. Kje se vidi pozavarovalnico kot strateško zaradi funkcije? Kot da zavarovalnice ne morejo pozavarovati pri ostalih pozavarovalnicah. Plus, biznis iz te dejavnosti je skorajda zanemarljiv.

    V bistvu ne delim mnenja, da je treba POSR uvrstiti kot strateško naložbo. V njihovih predstavitvah že danes beremo, da manjša izpostavljenost do Slovenije (naložbeni del portfelja – in tukaj ga bodo optimizirali glede na tveganje, ki si ga bodo lahko še privoščili – in to bodo naredili očitno ne glede na to, kdo bo lastnik), glede vizije pa so žal premalo konkretni (težko jo je razbrati, posebej če načrte spreminjajo vsake par let).

    • Zavarovalnice so eden izmed najpomembnejših stebrov nacionalne finančne suverenosti. Zakaj? Zato ker je več kot polovica njihovega portfelja vrednostnih papirjev naložena v državne papirje, preostanek pa (če gre za zavarovalnice v nacionalni lasti) večinoma v privatne vrednostne papirje domačih podjetij.

      Hkrati gre za najbolj kvaliteten, dolgoročni kapital. Z nacionalnim lastništvom bank in zavarovalnic zagotoviš, da akumulacija prebivalstva in podjetij večinoma ostaja v nacionalnem okolju, pri zavarovalnicah predvsem dolgoročni kapital. To je tudi razlog, da večina zrelih zahodnih držav (z izjemo Luksemburga, ki je mednarodni finančni center, Belgije in Finske kjer delež sosedov (Nizozemske in Švedske) ne štejejo ravno za tujega) ne pusti, da bi tujci obvladovali več kot 50% nacionalnega finančnega (banke in zavarovalnice) sektorja. Tako zrele demokracije, vzhodne države z njihovimi nezrelimi in lahko podkupljivimi “elitami” pa so padle na finto nevtralnosti kapitala. In postale take lepe ubogljive vazalne državice, ki jim vsakokrat, ko dvignejo glavo, zagroziš z odtegnitvijo kapitala.

      Spomnim se ,ko sem še delal v Avstraliji, kako je novozelandski premier prišel prosit svojega avstralskega kolega naj posreduje pri avstralskih bankah, da bi v krizi njihove podružnice (bolj ali manj večina novozelandskega bančništva je bila v avstralskih rokah) malo posodila (sicer prihranke novozelandcev) novozelandskim podjetjem, ki so v likvidnostni krizi dihala na škrge.

      Upam, da sem uspel razložiti v čem je vrednost nacionalnega lastništva zavarovalnic.

    • Mhm, zanimivo je, da g. Tomažin meni očita, da gre za plačano mnenje glede POSR. Jaz sem potencialni konflikt interesov spodaj pod člankom zelo jasno razkril – povedal sem, da sem bil recenzent te strategije za MF, in da je ta komentar izključno moje mnenje in ne odraža mnenja naročnika. S POSR ali katerokoli drugo izmed v tem komentarju omenjenih ali neomenjenih finančnih ustanov nisem nikoli poslovno sodeloval, niti nimam nobenega konflikta interesov glede njih. Povedal sem le svoje osebno mnenje.
      Bi pa bilo zelo lepo, če bi tudi g. Tomažin kot “finančni strokovnjak” (ex-Ilirika, ex-KD Skladi, ??) razkril svoj potencialni konflikt interesov, ko piše komentarje po tem in drugih forumih. To spada med minimalni higienski standard, če ne drugega.

%d bloggers like this: