Somrak nevizionarske demokracije

Sedanjo Cerarjevo vlado pretresajo številne afere in »afere« ter odstopi ministrov, za katere se zdi, da hromijo delo vlade. Pustimo ob strani – morda celo upravičene – špekulacije, da so te afere »sproducirane« od zunaj, da bi zrušile Cerarjevo vlado. Toda v vsaki demokratični državi so takšne prikrite in podtalne politične spletke določenih interesnih centrov del političnega vsakdana. Bolj kot interesno-politično spletkarstvo v ozadju se meni za ohromelost te vlade zdi pomembno nekaj drugega – in to je popolna izpraznjenost vizije. Te vlade ne hromijo afere, podtaknjene od zunaj, pač pa da preprosto nima nobene vizije. *

Seveda to ni prva poosamosvojitvena vlada, ki ji lahko to očitamo. In seveda nikakor nisem prvi, ki piše o tem, da je po vključitvi v EU in Nato slovenski politiki zmanjkalo vizije. Slovenska politika je oblebdela v mrtvem teku in nikakor ne najde novih ciljev, ki bi osmislili njeno delovanje. Namesto zasledovanja dolgoročnih interesov nacije, se lovi za lastni rep ali lovi rep aktualnega političnega nasprotnika.

Če pogledate vse slovenske koalicijske vlade po letu 2004, boste ugotovili podoben vzorec. Prva Janševa vlada je leta 2004 prišla na oblast skoraj po naključju in bolj zaradi čustvene izpraznjenosti volilnega telesa ter naveličanosti nas isto (LDS) politično kasto. Janševa vlada ni imela nobene vizije in nobene strategije. Zato je po volitvah poiskala stik z nami, tedanjimi »mladoekonomisti«, da smo ji pripravili vizijo in strategijo. Strategijo, ki je temeljila na kombinaciji uspešnih modelov danske fleksibilne varnosti, švedsko-finske tehnološke politike in nemške liberalizacije trga dela. Strategijo, ki jo je tedanja vlada sicer sprejela, vendar nato povsem ignorirala v izvedbeni fazi. Ker je imela neke druge cilje glede oblikovanja zasebne kapitalske elite, kar se je končalo v finančno-bančni katastrofi. Ali drugače rečeno, namesto dolgoročne vizije glede razvoja države je zasledovala svoje lastne partikularne cilje.

Pahorjeva vlada, ki je nasledila bančno katastrofo, je kljub velikemu izzivu – reševanju največje gospodarske krize po drugi svetovni vojni – operativno povsem odpovedala. Povsem je zamešala prioritete in se namesto reševanju bančnega problema, dolžniškega prestrukturiranja podjetij in izboljšanja konkurenčnosti gospodarstva posvetila zaščiti državne lastnine v bankah in – kako bizarno – reševanju meje na morju s Hrvaško. Pahor je nekoč celo izjavil, da je največji protikrizni ukrep njegove vlade sporazum s Hrvaško glede arbitražnega reševanja mejnega spora.

Drugi Janševi vladi, ki je sledila, lahko zamerimo napačen ideološki pristop k reševanju krize prek politike varčevanja namesto spodbujanja rasti. Toda tako Janševa kot takoj za njo vlada Bratuškove nista imeli časa za vizije, pač pa sta pod zunanjim pritiskom nastavili model bančne sanacije. Kar je velik korak, ne glede na operativne napake, toda pri tem se njuna vloga konča. Nista imeli vizije, niti časa za njo.

Prav zato smo več pričakovali od »mirnodobske« vlade Mira Cerarja. Vlade, ki je pravzaprav prejela dobro doto v obliki že delujočega modela bančne sanacije, glede modela upravljanja državnega premoženja ter že pozitivne gospodarske rasti. Temu trendu bi nova vlada morala dodati pravzaprav samo dve primesi: politično stabilnost in vizijo, kateri bi sledila razvojna strategija in operativna izvedba. Toda kljub ogromni politični večini in ideološki politični trdnosti Cerarjevi vladi ni uspelo zagotoviti politične stabilnosti. Nasprotno, zdi se, da vlada iz dneva v dan ruši svoj ugled in stabilnost z aktivnim izžarevanjem popolne vsebinske praznosti.

Napaka je seveda v volilcih, ki so volili za glavno stranko, ki sploh ni imela programa in ki je imela velike težave pri artikulaciji vsaj enega strateškega cilja. Biti proti »starim obrazom« v politiki se je pokazalo kot absolutno premalo, novi, vendar prazni obrazi ne pomenijo nobenega napredka. Problem z iskanjem ministrov in sprejemanjem odločitev v tekočih zadevah je nujna posledica te praznosti. Če ne veš, kam bi rad prišel čez eno, deset ali trideset let, potem seveda ne moreš poiskati pravih ljudi za ključne resorje. To je podobno kot v športu – če ekipa nima vizije in zastavljenih jasnih ciljev, seveda ne more zastaviti strategije in poiskati pravih igralcev za posamezne položaje.

S tem smo prišli do temeljne dileme, da morda kot nacija nismo zreli za demokracijo. V politični ekonomiji že dolgo prevladuje spoznanje, da je avtokratski režim iz vidika razvoja lahko precej bolj učinkovit kot nestabilna demokracija. Avtokratski režimi, če so seveda prosvetljeni, imajo možnost dolgoročnih vizij. Avstro-Ogrska je denimo imela vizijo razvoja šolstva in železniške infrastrukture kot dveh ključnih elementov industrializacije. Lahko je imela vizijo, ker je imela na razpolago zelo dolg časovni horizont svoje vladavine. Naše demokracije imajo zelo kratek časovni horizont, precej krajši od štirih let. In tudi zato nimajo vizije, kaj in na kakšen način iz te države narediti. Že odločitev za gradnjo denimo 2. tira presega časovni in mentalni horizont naših vlad.

Pri tem seveda nikakor ne apeliram, da potrebujemo avtokratski režim, do katerega bi prišli prek večinskega volilnega sistema. Ti so lahko, če pogledate čez mejo na Madžarsko, razvojno enako ali še bolj neučinkoviti od šibkih demokracij. Bolj apeliram na iskanje prosvetljenega političnega voditelja z vizijo in karizmo. In seveda najbrž tulim v prazno.

_______

* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah

One response

  1. Ljudje, ki se gredo upravljanja z državo je najprej potrebn ovprašati, kaj so pa kaj izjemnega naredili doslej? Kaj pravzaprav zanajo delati, ne kaj so po izobrazbi, ministri, direkotrji direktoratov, poslanci?
    Problem št. 1 je, da izobrazbo večina smatra kot najbolj pomembno zadevo na zemlji in v vesolju.
    Izbrazba pa je pravzaprav-orodje. Ki ti zgolj omogoča razumeti in upravjlati z različnimi problemi ter iskanjem njihovih rešitev. Zato se vračam na začetek: kaj zanjo dejansko delati ministri za delo, gospodarstvo, zdravje, finance?
    Stanje pri nas niso zajebali stotisoči operativcev na različnih področij, ga je ozka skupinica doktorjev, magistrov, diplomiranih različnih profilov, ki so dobili službo v državni upravi zaradi izobrazbe, morda politične kompatibilnosti, nikakor pa ne zaradi rezultatvo dela.
    Ministrstvo za delo recimo ne zna, ne more in ni nikoli odprlo v gospodarstvu enega samemga delovnega mesta. Oni so tam zato, da delajo pogoje. IN ti pogoji so po njihovem, da bo več delovnih mest, v kolikor država plača socialne prispevke za nove zaposlene.
    Na tem ministrstvu niso slišali še nikoli, da nova delovna mesta v gospodarstvu delajo potrebe trga.
    Potrebe trga po novih produktih pa delamo samo 4 pasme posameznikov. Oblikovalci, arhitekti, razvojniki v podjetjih ter inovatorji. Meje so pogosto zabrisane, kot ne moreš biti ekonomist do 16 ure popoldan potem pa normalen državljan, če se pošalim.
    Vsak, ki zna brat če se obrne okrog sebe ali če pogleda v monitor, tipokovnico, kamorkoli, ne bo našel ene same stvari, ki jo ne bi nekdo oblikoval.
    Mi poznamo vizijo. Na nobeno torbico, avto, izdelek se ne podpiše noben predsedik uprave, pravnik…. vedno oblikovalec.
    KOliko nas imamo vpliv zadnjih 25 let na delo vlade ali ministrstev? NIhče.
    Ključna rešitev velike večine finančnih težav države je v ustvarjanju nove ddoane vrednosti, KI jo nekdo naredi s tem, da produkt ali storitev kupi. IN to je na kratk opresek kretenizmov upravljana s to državo.
    mitja vilar

%d bloggers like this: