Ob bok Črtovemu članku o spremembah ureditve minimalne plače se splača prebrati tudi, kako se je skozi zgodovino oblikoval koncept minimalne plače, koga naj bi ščitila in kakšni so izzivi za prihodnost. Kasneje pa bom objavil še izsledke zadnjih študij, ki kažejo – glej no glej – da dvig minimalne plače ne povečuje brezposelnosti.

Nadaljujte z branjem→

Tja, nista neuspešni samo Japonska BoJ ter ECB pri spodbujanju inflacije s politiko kvantitativnega sproščanja (QE). Enako sliko lahko vidite tudi v ZDA kljub najbolj obsežnemu programu QE (v treh rundah) v zgodovini.

Torej, je čas, da gospodje končno priznajo, da politika QE ne more dvigniti inflacije v času deflacijske depresije in likvidnostne pasti? In da je čas za prave ukrepe, ki bodo ciljali na rast agregatnega povpraševanja (in spotoma še spodbudili rast BDP in inflacijo)?

Inflacija avgusta je (na letni ravni) zdrknila iz julijskih 0.2% na le še 0.1%, lani avgusta je bila “še” 0.4%. To seveda pomeni najmanj etapni neuspeh politike kvantitativnega sproščanja (QE) ECB, ki mesečno prek odkupov obveznic na trg napumpa za 60 milijard evrov nove likvidnosti.

Nadaljujte z branjem→

Odvisno od vašega osebnega pogleda na zadevo, je koncept minimalne plače ali največji civilizacijski dosežek po uvedbi nadomestila za brezposlenost, ki je delavski razred končno povlekel iz dickensovske nočne more ali pa mlinski kamen okoli vratu podjetij in podjetnikov, ki nekatere med njimi lahko potegne pod vodo. Ob sicer razmeroma togi delovno-pravni zakonodaji pri nas, je namreč minimalna plača univerzalno predpisana vsem podjetjen in, čeprav večini njeno plačevanje ne bi smelo predstavljati težav, obstajajo tudi podjetja, ki bi ob nekoliko nižji plači zaposlovala več oziroma bi ta lahko pomenila razliko med obstojem in neobstojem podjetja. Jasno, drugim na misel padejo besede Roosevelta iz leta 1933, da si nobeno podjetje, ki za svoj obstoj plačuje plače pod nivojem preživetja, ne zasluži poslovati v tej državi.

Nadaljujte z branjem→

Robert Waldmann je pred dvema letoma postavil drzno hipotezo, da se v makroekonomiji po letu 1960, ko sta analitični članek o boju proti inflaciji napisala Paul Samuelson in Robert Solow (Analytical Aspects of Anti-Inflation Policy, AER, 1960), pravzaprav ni zgodilo nič več relevantnega za ekonomsko politiko. Vse kasnejše dileme o dolgoročni stabilnosti Philipsove krivulje (trade-off relacija med inflacijo in brezposelnostjo), pa o histerezi na trgu dela (ko se ciklična brezposlenost pretvori v strukturno, trajno), naj bi bile rešene že v Samuelson-Solowu (1960). Ostali so zgolj kopirali oziroma kradli pri njunih idejah (Milton Friedman, Blanchard & Summers) ali pa so bili nepotrebna izguba energije in časa (Lucas, Kydland, Prescott, Phelps, Mankiw…).

Heh, zanimiva provokacija.

Nadaljujte z branjem→

Hmmm, to je itak vprašanje za nekaj bilijonov dolarjev ali evrov. Toda zadeva je zame zanimiva iz povsem akademskega vidika. Če ste prejšnji teden prebrali zapis Vojna med neoklasiki in keynesianci za interpretacijo glede uspešnosti Volckerjeve politike zniževanja inflacije, kjer prikazujem, kako se akademski makroekonomisti še danes prepirajo glede interpretacije tega, s kakšno žrtvijo je uspelo Volckerju znižati ameriško inflacijo v obdobju 1979-1983, ste naleteli na pojem “pričakovanja”. Glede tega pa je v makroekonomiji cela “štala”. Gre za predpostavko, okrog katere se je prelomila nekdanja standardna makroekonomija, ko jo je torpediral Robert Lucas s teorijo racionalnih pričakovanj.

V konkretnem primeru to pomeni, da če bi imeli “agenti” (zaposleni, delodajalci) racionalna (forward-looking) pričakovanja, bi bila žrtev majhna: z dramatičnim dvigom obrestnih mer bi Fed signaliziral, da zelo resno namerava znižati inflacijo in “agenti” bi se hitro prilagodili in takoj znižali plače, brezposelnost pa se ne bi dramatično (in trajneje) povečala. Če pa bi imeli “agenti” adaptivna (backward-looking) pričakovanja, bi bila žrtev velika, kajti delavci bi v pričakovanju prejšnje (visoke) ravni inflacije zahtevali višji dvig nominalnih plač, kar bi imelo za posledico več odpuščanja in višjo brezposelnost. Zgodovinski test (ostra recesija z visoko in trajno brezposelnostjo kot posledica dviga obrestnih mer) je pokazal, da so imeli prav starokeynesianci z adaptivnimi pričakovanji, medtem ko so monetaristi / neoklasiki udarili mimo z racionalnimi pričakovanji. Nadaljujte z branjem→

Čudovita zgodba Simona Critchleya v New York Timesu o svojem profesorju filozofije Franku Cioffiju (1928-2012), ki je sovražil “velike teorije”. Natančneje, na podlagi nepremostljivega prepada med znanostjo in humanistiko, med naravoslovjem in družbo, je bil prepričan, da ni (ne more biti) splošne teorije vsega. Naravoslovne znanosti s svojim kavzalnim pojasnjevanjem ne morejo pojasniti subjektivnih dogajanj in družbenih pojavov vse tja do najmanjše podrobnosti, pač pa je slednje mogoče pojasniti le z globljim, bogatejšim verbalnim opisom. Vloga filozofije naj bi bila po Cioffijevem mnenju prav v razumevanju zmote “scientizma”, da je vse mogoče pojasniti s fizikalnimi zakonitostmi, in v sposobnosti razlikovanja med tem, kaj je mogoče pojasniti z znanostjo in kaj s humanistiko. To pa zahteva sposobnost presoje.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika nazorno pove, da so države PIIGS v pokriznem obdobju globoko zategnile pas – z zmanjšanjem javnih izdatkov ali povečanjem davkov so izboljšale (ciklično popravljen) primarni saldo proračuna za 8% (Španija, Irska) do 17% BDP (Grčija). V zgodovinski primerjavi od leta 1945 do danes je bilo to zategovanje nadstandardno – precej večje kot običajno (5% BDP v polovici primerov).

Nadaljujte z branjem→