Zakaj v ekonomiji ni splošne resnice, ups, teorije

Dani Rodrik v kolumni in novi knjigi Economics Rules poudarja to, kar tudi sam ves čas poudarjam študentom: ker je ekonomija družbena znanost, ki ima opravka z bolj ali manj (ne)racionalnim obnašanjem ljudi ter neštetimi interakcijami med njimi, ne moremo imeti splošne ekonomske teorije, pač pa imamo lahko le partikularne teorije (modele) za posamezne situacije. Ne gre za to, da pridemo do konsenza, kateri model je najboljši, pač pa, kateri model (teorija) najboljše deluje v dani situaciji.

Kot sem že večkrat povedal: tako kot zdravniki vseh bolezni ne zdravijo z istimi zdravili, tudi v ekonomiji vseh vrst kriz ne bi smeli zdraviti z istimi ukrepi. Napaka je krizo, ki je posledica povpraševalnega šoka, zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe (nižanje davkov, strukturne reforme), in napaka je krizo, ki je posledica ponudbenega šoka, zdraviti z ukrepi iz arzenala keynesianske politike (dvig plač, večji javni izdatki za infrastrukturo). V prvem primeru se zaradi napačnega “zdravljenja” kriza le še poglablja, v drugem primeru pa dobite le inflacijo itd.

In to je, kot ugotavlja tudi Rodrik, za tiste, ki “delajo” ekonomsko politiko, bolj umetnost in obrt kot pa znanost.

Nadaljujte z branjem→

Kdo se boji Jeremyja Corbyna?

Jeremy Corbyn je dobil danes presenetljivo veliko večinsko podporo v on-line glasovanju med člani laburistične stranke. Corbynove socialistične ideje – od re-nacionalizacije železnic in energetike, odprave šolnin na univerzah, ponovnega odprtja premogovnikov do kvantitativnega sproščanja za ljudi in javnih naložb v infrastrukturo – so postale tako atraktivne za laburiste predvsem zaradi let povsem nepotrebnega zategovanja pasu v času vlade Davida Camerona. To varčevanje je prizadelo predvsem šibkejše, zato je obrat v skrajno levo med laburisti po svoje pričakovan.

Ključno vprašanje pa je, ali so Corbynove ideje izvoljljive tudi na nacionalni ravni. Nazadnje se je izkazalo, da program “rdečega” Eda Millibanda ni pogodu večini Britancev, kar so izkazali s presenetljivo ponovno izvolitvijo Camerona. Tudi v tem kontekstu je treba razumeti dramatične napovedi nekdanjega establishmenta laburistov, predvsem Tonyja Blaira, da bo Corbynov program za dolgo časa izbrisal laburiste iz političnega zemljevida.

Nadaljujte z branjem→

Vikend branje

Predlog analitikov OECD glede terminala v Divači je draga neumnost

“Analitiki OECD” so se v študiji, ki jo je naročilo Ministrstvo za infrastrukturo, zatekli h genialnemu predlogu: ker bo pretovor iz Luke Koper (LK) v treh letih zapolnil kapacitete pravkar obnovljenega 1. tira, naj bi LK spremenila poslovni model in naj bi kot nadomestno rešitev izgradila nov zaledni terminal v Divači. Ta ideja je resnično vrhunska. Ker bi bile transportne kapacitete na 1. tiru že popolnoma zasedene, naj bi blago iz dodatnega pretovora v LK natovarjali na kamione in to blago po cesti vozili v Divačo, kjer bi ga naložili na železniške vagone na progi Sežana – Ljubljana. Genialno, mar ne? Le zakaj se tega ni nihče že do sedaj spomnil?! *

Nadaljujte z branjem→

Analitiki OECD pravijo, da 2. tir ni ekonomsko smiseln. A so resni?

Glede na to, da tudi končno poročilo “strokovnjakov OECD” glede upravičenosti drugega tira ni drugačno od preliminarnega, tudi moj komentar ostaja enak:

So ti gospodje resni?!

No, naročilo te študije s strani Ministrstva za infrastrukturo kaže na odnos vodilnih glede tega vprašanja. Le zakaj Avstrijci ne sprašujejo OECD ali se jim splača vložiti več kot 20 milijard evrov v Brennerski tunel, v Koralmsko progo med Gradcem in Celovcem, v nov tunel Semmering itd.?

Ker ima Avstrija “forward-looking” prometno politiko, ki se zaveda 4-kratnega povečanja tovornega prometa do leta 2050, ki želi tovor spraviti iz cest na železnice in narediti tudi obvoz okrog Slovenije. Avstrija ve, kaj hoče in gradi železnice. Slovenska politika je nesposobna vizije in izgubljena in seveda ne gradi.

jpd's avatarDAMIJAN blog

Nisem še imel privilegija videti študije glede ekonomske (ne)upravičenosti 2. tira, ki naj bi jo za ministrstvo za infrastrukturo (MzI) pripravili “analitiki Mednarodnega prometnega foruma pri OECD“, toda glede na dva “argumenta” teh strokovnjakov, kot so jih objavili naši mediji, sem precej podvomil v kvaliteto te študije. In sicer:

  1. Luka Koper naj ne bi bila sposobna zapolniti zmogljivosti, ki jih bo ponudil drugi tir, in
  2. kot nadomestno rešitev naj bi Luka Koper izgradila nov zaledni terminal v Divači.

Prvi “argument” je v nasprotju z dejanskimi podatki, drugi “argument” pa je vesoljna neumnost, nevredna papirja, na katerem je objavljena. Transportno vrača Slovenijo pol stoletja nazaj, je poslovno škodljiva za Luko Koper in ekološko škodljiva za državo

Zakaj?

View original post 1,811 more words

O Mramorjevi dilemi ‘višje plače ali večja zaposlenost’, ki to sploh ni

Bine Kordež

V nastopu pred tednom dni je finančni minister izpostavil zanimivo dilemo:

ali si bomo (zaradi boljših rezultatov gospodarstva) zvišali plače ali pa dopustili, da se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih.

Pri tako postavljeni dilemi seveda ni nobenega dvoma o tem, kaj je pravi odgovor. Zagotoviti nova delovna mesta, na prvem mestu za množico nezaposlene mlajše generacije, mora biti seveda prioriteta. Vendar pa na žalost ni nujno niti preveč verjetno, da bodo nižje (ali enake) plače resnično omogočile več novih delovnih mest. Nadaljujte z branjem→

The One Percent

This 80-minute documentary focuses on the growing “wealth gap” in America, as seen through the eyes of filmmaker Jamie Johnson, a 27-year-old heir to the Johnson & Johnson pharmaceutical fortune. Johnson, who cut his film teeth at NYU and made the Emmy®-nominated 2003 HBO documentary Born Rich, here sets his sights on exploring the political, moral and emotional rationale that enables a tiny percentage of Americans – the one percent – to control nearly half the wealth of the entire United States. The film Includes interviews with Nicole Buffett, Bill Gates Sr., Adnan Khashoggi, Milton Friedman, Robert Reich, Ralph Nader and other luminaries.

Ekonomska zgodovina 30-letnega buma

Makroekonomska zgodovina zadnjih 30 let. Kako sta Samuelsona in Friedmana zamenjala Lucas in Arrow. Kako se je makroekonomska politika spremenila in kdo so bili glavni akterji. So bile spremembe na bolje ali slabše? To najbrž ni pravo vprašanje v luči velike nestabilnosti, ki so jih te spremembe ekonomske politike povzročile. Zanimiv esej Davida Warsha:

… For the old lions, Paul Samuelson and Milton Friedman, the ’80s meant a bittersweet departure from the center stage of economics after forty years of dominating the scene. The two had entered their sixties; neither was out of steam. But the leaders of the next generation had become apparent:  Lucas, in macroeconomics; Kenneth Arrow in nearly everything else.

Nadaljujte z branjem→

Vojna med neoklasiki in keynesianci za interpretacijo glede uspešnosti Volckerjeve politike zniževanja inflacije


Dober post o razumevanju dveh zgodovinskih bitk med makroekonomisti, ki se nanašata na teoretsko podstat uspešne Volckerjeve politike zniževanja inflacije v letih 1979-1982. Prva bitka je glede tega ali zniževanje inflacije zahteva žrtev v obliki povečane brezposelnosti (kot kaže Philipsova krivulja). Druga pa glede teoretske utemeljitve prve bitke. Neoklasiki, na čelu z Lucasom in Sargentom, so trdili, da žrtev (v obliki povečane brezposelnosti) ne bo potrebna, ker imajo zaposleni in delodajalci racionalna pričakovanja – predvidijo monetarno politiko in vnaprej prilagodijo pričakovanja glede zahtevanega višanja plač. Keynesianci pa so trdili, da bo potrebna sorazmerno velika žrtev, ker imajo ljudje adaptivna pričakovanja – zahteve glede plač oblikujejo na podlagi pretekle inflacije.

No, zgodovina je pokazala, da so imeli prav keynesianci. Volckerjev dvig obrestnih mer je sprožil globoko recesijo in visoko brezposelnost. Vendar, če mislite, da je s tem vojna končana, se motite. Neoklasiki namreč pravijo, da Volckerjeva monetarna politika ni bila (dovolj) kredibilna, ker se je vmes zaustavil pri dviganju obrestnih mer. Toda kako naj bi te silne signale monetarne politike pravilno razumele množice preprostih ljudi, če pa se niti vrhunski ekonomisti glede tega ne morejo zediniti?!

Preberite spodnjo izmenjavo mnenj med Krugmanom in Williamsonom ter vmesne komentarje Thome.

Nadaljujte z branjem→

Vikend branje