Kriza in Slovenija. Zdi se, da smo delali veliko zadev narobe, od privatizacije, kreditiranja tajkunov in hladokrvnega obravnavanja nasedlih naložb. Kje smo naredili napake, da je bilanca pod črto slaba?

Vprašanja lahko stlačimo v nekaj vrstic, odgovor pa je zelo kompleksen, ker bi morali pogledati vseh zadnjih 25 let, kje smo delali napake. Prva napaka je bila v nedokončani privatizaciji, kar je tudi najbolj usodno za našo zgodbo. V prvem valu privatizacije v 90. letih smo z notranjim odkupom dobili lastnike podjetij, ki so nekatera še danes uspešna. Menedžerji nekaterih podjetij, denimo Kolektorja, BTC in drugih, so poceni odkupovali delnice »svojih« podjetij, ki so bile močno podcenjene. Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomski vidik, je bila zadeva vzdržna – obresti, ki jih plačujejo menedžerji za kredite, so bile dejansko nižje od donosa podjetja. Ker je bil donos višji, se je menedžerski odkup sam financiral.

Nadaljujte z branjem→

Slika utopljenega 3-letnega sirskega dečka Aylana Kurdija, ki ga je naplavilo na obalo Turčije, je – upam – do kosti pretresla tudi najbolj trdokože prebivalce zahodne civilizacije. Lahko bi bil moj ali vaš otrok … če bi se usoda poigrala z geografijo našega rojstva. Toda glede na debate, ki smo jih imeli zadnje tedne s kolegi in prijatelji, nisem prepričan v uvodni stavek. Kajti večina kolegov je do begunskega vprašanja ne samo imuna, pač pa celo ognjevito prepričana, da gre za problem beguncev, ki zaradi razvojne neuspešnosti “njihove civilizacije” sedaj invadirajo “našo”, superiorno civilizacijo. Predlogi za “rešitev” begunskega problema pa so temu ustrezno in po vzoru Viktorja Orbana segali od tega, da jih je treba “zapliniti že tam spodaj”, zaustaviti z visokimi zidovi ali postreljati pred našo mejo. In to iz ust sicer zelo inteligentnih ljudi. Ki jih je obšla empatija in človečnost.

Nadaljujte z branjem→

What is less well-known is that the seminal advocate for the free-market economy, Adam Smith, was aware of economic inequality and offered one of the first critiques of the complications it introduces into social and political life.  

Smith originally published the “Wealth of Nations” in 1776 as a rebuke to the mercantilist system that had taken hold in Britain. But he had already established his intellectual reputation in 1759 as the author of “The Theory of Moral Sentiments.” Because the philosophical founding father of modern capitalism devoted considerable thought to the problem of economic inequality, Smith’s insights can shed some much-needed light on our contemporary struggle with the issue.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith branjenje z Nobelovo nagrado ovenčanih real business cycles (RBC) modelov, ki zaradi mikrofundiranosti ne dopuščajo, da bi lahko kriza nastala endogeno (povzročena z notranjimi silami v gospodarstvu), pač pa vedno pride od zunaj kot eksogen šok – kot šok v produktivnosti, naftni šok ali šok iz Marsa, označuje kot gaslighting. Torej kot mentalno zlorabo z manipulacijo informacij, ob kateri na koncu zlorabljenec podvomi v svoje lastno duševno zdravje. Navdušenci nad RBC modeli namreč že tri desetletja poudarjajo, kako je to superioren ekonomski model, pri čemer pa jim stalno nagajajo podatki, ki kljub zvijanju in lomljenju rok nikakor nočejo slediti implikacijam modela. Nadaljujte z branjem→

Medtem ko so multilateralna pogajanja o nadaljnji liberalizaciji trgovine v okviru zadnjega pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Dohi zašla v slepo ulico in se že šesto leto ne premaknejo iz mrtve točke, pa so si ZDA zaželele še bolj sprostiti trgovino in gospodarsko sodelovanje z dvema skupinama partnerskih držav. Predsednik Barack Obama je tako ob nastopu prvega mandata zagnal pogajanja o dveh sporazumih oziroma »partnerstvih«, in sicer s pacifiškimi državami (Trans Pacific Partnership oziroma TPP sporazum) in evropskimi državami (Transatlantic Trade And Investment Partnership oziroma TTIP sporazum). *

Bistvo obeh sporazumov ni v znižanju carin, kajti te so zaradi šest desetletij zniževanja carin v okviru WTO že izjemno nizke (pod 1.5%) in praktično nepomembne. Bistvo sporazumov je v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na tuji trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v zaščiti intelektualne lastnine (zaščita avtorskih pravic, podaljšanje patentne zaščite) in mehanizmih zaščite vlagateljev (»zloglasni« ISDS sporazum). Drugače rečeno, pri obeh sporazumih ne gre za tradicionalne trgovinske sporazume (sporazume o prosti trgovini), pač pa za sporazume o lažjem vstopu na tuje trge in o zaščiti pravic podjetij na tujih trgih. Nadaljujte z branjem→

Robert Waldmann se je razpisal na temo kritike makroekonomskih modelov. Primerja “stare” velike keynesianske makromodele z novejšimi (novokeynesianskimi in RBC) DSGE modeli in izpostavlja slabosti DSGE, ki se hvalijo s tem, da so majhni (malo enačb), da so mikrofundirani in notranje konsistentni. No, Waldmann točko-za-točko razbije vse tri postulate in zaključi, da mikrofundirani DSGE modeli niso konsistentni z mikropodatki (saj sploh ne temeljijo na dejanskih mikro študijah, pač pa so izmišljeni), da so “notranje konsistentni” zgolj s privzetimi predpostavkami in da je najboljša oznaka zanje, da so “konsistentni z mikroekonomskimi predpostavkami, ki so bile standardne v 1970-ih letih“.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic razsuva tezo Harryja Frankfurta, v kateri slednji pravi, da ekonomska neenakost iz teoretskega vidika ni nemoralna. Medtem ko nam intuicija veleva, da moramo biti zaskrbljeni glede neenakosti, pa ta intuicija nima temelja v moralni teoriji. Moralna teorija naj bi nam velevala, da se moramo brigati le za naše osebno dobro počutje in ne v relaciji do drugih (kar je sicer v naprotju s tezami Adama Smitha). Kljub temu pa Frankfurt skozi stranska vrata dovoljuje našo skrb za tiste, ki imajo “prenizke vire”.

Milanovic razsuva oba Frankfurtova argumeta. Prvič, naših potreb ni mogoče deliti na avtentične in neavtentične. Kot družbena bitja so vse naše potrebe oblikovane v kontekstu družbe, v relaciji do ostalih članov družbe. V odvisnosti od razvitosti in specifike družbe, v kateri živimo. Dobro ali slabo se počutimo v odvisnosti od zadovoljenosti naših potreb glede na ostale člane družbe. In drugič, če v našo funkcijo koristnosti pripustimo, da ni v redu, če imajo nekateri člani družbe prenizke dohodke, moramo enako narediti tudi glede tistih, ki imajo ali zaslužijo več. S tem v našo funkcijo koristnosti pripeljemo primerjavo z ostalimi člani družbe. S tem pa se seveda postavi vprašanje, katera je tista meja revščine, ki nas “zmoti” pri zadovoljevanju naših potreb. Je to absolutna meja revščine v svetu, ali nacionalna meja revščine, ali nekaj tretjega?

Milanovic s tem lepo pokaže, kako so moralno-teoretski “argumenti” glede nepomembnosti neenakosti izsesani iz prsta.

Nadaljujte z branjem→

• How Many Equations Should be in Macroeconomic Models ? – Robert Waldmann
• Artificial Unintelligence – Paul Krugman
• Not too simple: Just wrong – Roger Farmer
• The macro/micro validity tradeoff – Noah Smith
• What did Lucas and Sargent mean? – Mean Squared Errors
• China’s policy failings challenge the Fed – Gavyn Davies
• 1998 in 2015 – Paul Krugman
• A Chinese Economic Crisis in Three Easy Steps – David Beckworth
• Depreciations without exports – Vox EU
• The special relationship: UK and US bond yields – Bank Underground
• Central bank independence before and after the Great Recession – Vox EU
• Falling Labor Share: Measurement and Candidate Explanations – Tim Taylor
• Competition alone will not eliminate discrimination – Vox EU
• Robert Shiller’s Case for a Stock Bubble – Dean Baker
• All our needs are social – Branko Milanovic
• Who are the middle class? – Miles Corak
• Fear of Asymmetry – Paul Krugman

On the relevance of game theory in real life negotiations:

Roy Bailey, University of Essex: Was the surprise referendum of July 5 conceived as a threat point for the ongoing bargaining between Greece and its creditors, and has the last year caused you to adjust how you think about game theory?

Varoufakis: I shall have to disappoint you Roy [Editor’s note: Roy Bailey taught Varoufakis at Essex and advised on his PhD]. As I wrote in a New York Times op-ed, game theory was never relevant. It applies to interactions where motives are exogenous and the point is to work out the optimal bluffing strategies and credible threats, given available information. Our task was different: It was to persuade the “other” side to change their motivation vis-à-vis Greece.

Nadaljujte z branjem→