Koliko več proste trgovine potrebujemo?

Medtem ko so multilateralna pogajanja o nadaljnji liberalizaciji trgovine v okviru zadnjega pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Dohi zašla v slepo ulico in se že šesto leto ne premaknejo iz mrtve točke, pa so si ZDA zaželele še bolj sprostiti trgovino in gospodarsko sodelovanje z dvema skupinama partnerskih držav. Predsednik Barack Obama je tako ob nastopu prvega mandata zagnal pogajanja o dveh sporazumih oziroma »partnerstvih«, in sicer s pacifiškimi državami (Trans Pacific Partnership oziroma TPP sporazum) in evropskimi državami (Transatlantic Trade And Investment Partnership oziroma TTIP sporazum). *

Bistvo obeh sporazumov ni v znižanju carin, kajti te so zaradi šest desetletij zniževanja carin v okviru WTO že izjemno nizke (pod 1.5%) in praktično nepomembne. Bistvo sporazumov je v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na tuji trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v zaščiti intelektualne lastnine (zaščita avtorskih pravic, podaljšanje patentne zaščite) in mehanizmih zaščite vlagateljev (»zloglasni« ISDS sporazum). Drugače rečeno, pri obeh sporazumih ne gre za tradicionalne trgovinske sporazume (sporazume o prosti trgovini), pač pa za sporazume o lažjem vstopu na tuje trge in o zaščiti pravic podjetij na tujih trgih.

Sami učinki od liberalizacije preostalih oblik carinske zaščite so dejansko izjemno nizki. Kot kaže študija Anderson, Martin, and van der Mensbrugghe (2006), bi liberalizacija vseh preostalih carin v svetovnem merilu prinesla kumulativni učinek v višini 278 milijard dolarjev, kar pomeni 0.7% svetovnega BDP v letu 2015. Ali drugače rečeno, popolna odprava še obstoječih carin, bi denimo v obdobju dvajset prinesla letni pospešek k rasti BDP v višini manj kot 0.03% letno. Od tega bi 60% tega učinka odpadlo na razvite, 40% pa na države v razvoju. Torej gre za izjemno nizke potencialne učinke od samega »trgovinskega dela« sporazumov oziroma od odprave preostalih carin. Vprašanje, ki se ob tem odpira, pa je predvsem, kakšne so potencialne koristi od »netrgovinskega dela« tovrstnih »partnerskih sporazumov«?

Preden se prebijemo do kvantitativnih ocen koristi, je pomembno pogledati, o kakšnih koristih tukaj sploh govorimo. Diskusija o koristih teh novih oblik sporazumov o gospodarskem sodelovanju je, tako v ZDA kot v Evropi in pacifiških državah, zapadla v povsem ideološke vode. Na eni strani imate absolutne zagovornike sporazumov TPP in TTIP, ki izhajajo predvsem iz desne politične provenience in ki si samih sporazumov bodisi sploh niso ogledali, pač pa svoje brezrezervno navdušenje nad sporazumoma utemeljujejo na Smith – Ricardovih argumentih za prosto trgovino, oblikovanih konec 18. in v začetku 19. stoletja, bodisi so motivirani z lobističnimi interesi velikih korporacij. Na drugi strani pa imate strastne nasprotnike obeh sporazumov, ki večinoma izhajajo iz leve politične provenience, sindikalnih in nevladnih gibanj in ki iz doslej znanih določil sporazumov vlečejo predvsem tista, ki so potencialno problematična in pri tem namerno spregledajo tista s pozitivnimi posledicami.

Kot akademski ekonomist brez političnega profila in kot soavtor študije o učinkih TTIP sporazuma na slovensko gospodarstvo se seveda absolutno distanciram od obeh polov ideološko motivirane debate in me zanimajo zgolj preverljiva dejstva in dobro argumentirana stališča. Iz tega vidika bom v nadaljevanju nekoliko osvetlil glavne argumente in »argumente« ene in druge strani

Na strani podpornikov TPP in TTIP je zanimivo, da se diskusija ni premaknila bistveno dlje od učbeniških Ricardovih argumentov za prosto trgovino izpred 200 let, ki so izjemno rudimentarni in drastično posplošeni ter veljajo zgolj za industrijske izdelke. Večine navdušencev tukaj podrobnosti sploh ne zanimajo, ampak so prepričani, da zmanjšanje trgovinskih ovir poveča poslovne priložnosti za obe strani oziroma da ima zmanjšanje ovir vedno in povsod in zgolj absolutno pozitivne učinke, od katerih imajo vsi koristi.

Pri tem pa večina navdušencev nad argumentom primerjalnih prednosti pozablja na dve ključni podrobnosti. Prvič, Ricardov model velja zgolj za primer 2 x 2 x 1, torej za dve enako veliki državi, ki proizvajata dva homogena in med seboj identična produkta ter zgolj enim produkcijskim faktorjem (delom). Vsaka država se bo specializirala v proizvodnji enega izmed obeh izdelkov, kjer ima najnižje stroške in opustila proizvodnjo drugega. Trgovina med državama bo tako koristna za obe državi, saj vsaka proizvaja stroškovno najceneješi izdelek doma, dražjega pa kupuje v tujini, vendar po ceni domačega izdelka. Izid tega učbeniškega primera trgovanja je seveda super in idealen. Problem pa je le v tem, da ta učbeniški primer velja le, če je trgovina med državama popolnoma uravnotežena. Kakor hitro imate več kot dve državi ali ko ena izmed držav v paru v obeh panogah proizvaja tehnološko ali iz vidika percepcije kupcev superiorne produkte, trgovina več ne bo uravnotežena, pač pa bo ena država neto izvoznica, druga pa neto uvoznica. To se je denimo zgodilo po prostotrgovinskem sporazumu med Anglijo in Portugalsko iz 18. stoletja, ko je natanko s takšnim argumentom obojestranskih koristi Anglija uspela doseči, da Portugalska nikoli ni bila sposobna izvoziti dovolj vina, da bi pokrila uvoz angleškega tekstila. Posledica je bila neuravnotežena trgovina in velik odliv portugalskega zlata v Anglijo, kar je opisoval že Adam Smith.

Učbeniški problem se dodatno zaostri, če se državi razlikujeta glede velikosti in če donosi v proizvodnji niso konstantni. Takrat postane izid te »trgovinske igre« tudi v teoriji negotov in zelo verjetno bo manjša država prisiljena v specializacijo v panogi s padajočimi donosi, velika država pa se bo specializirala v panogi z naraščajočimi donosi. Ali drugače rečeno, majhna država bo s trgovino najverjetneje izgubljala, velika pa pridobivala. Seveda pa je tukaj marsikaj odvisno od začetnih pogojev. Tudi manjša država lahko v teh pogojih s prosto trgovino dobiva, če se je v neki panogi prej specializirala (če ima t.i. first-mover advantage).

In drugi problem, ki ga navdušenci nad učbeniškim primerom proste trgovine radi spregledajo, je, da imamo tudi v najbolj idealnem primeru, če bi se uresničile vse idealne predpostavke iz učbeniškega primera, še vedno problem, da trgovina povzroča prestrukturiranje gospodarstva. Podjetja v panogi, ki nima primerjalnih prednosti, bodo s trgovino postala nekonkurenčna in propadla ter odpuščala, na drugi strani pa se bodo podjetjem v panogi s primerjalnimi prednostmi povečala naročila in bodo zaposlovala. Prosta trgovina povzroča luzerje in zmagovalce. Smith-Ricardov model ne obravnava distribucije učinkov med panogami, pač pa predvideva takojšnjo in popolno mobilnost resursov med obema panogama. Ne more priti do brezposelnosti, ker se delo takoj preseli v drugo panogo. Toda če vzamete primer tekstilne in avtomobilske panoge, boste hitro ugotovili, da je (če zanemarimo stroje) šivilje iz tekstilne panoge zaradi t.i. stroškov prilagajanja in osebnih preferenc nemogoče preseliti v avtomobilsko industrijo ali na drugi konec države. Zato je nujno srednjeročno povečanje brezposelnosti. To pa pomeni, da mora tudi v najbolj čudovitih sporazumih o prosti trgovini v zgodbo poseči država in nevtralizirati negativne učinke, kot je denimo primer Mure, z ustreznimi redistributivnimi in socialnimi politikami.

Toda, kot rečeno, sporazuma TPP in TTIP se zgolj v manjši meri nanašata na industrijske izdelke, pač pa pretežno na dostop multinacionalk na tuje trge s storitvami, na pravice intelektualne lastnine in na reševanje sporov med multinacionalkami in gostujočimi državami. Zato koristi obeh sporazumov nikakor ne moremo promovirati z uporabo Ricardovih argumentov za prosto trgovino, pač pa je treba pogledati na vsa posamezna področja, o katerih se države pogajajo in presoditi kakšne koristi ali izgube bi liberalizacija trgovine tukaj prinesla posameznim državam.

Tukaj pa se zaostrijo stališča nasprotnikov obeh sporazumov. Njihov prvi argument je, da so bila pogajalska izhodišča držav glede obeh sporazumov strogo tajna in da sploh ni bilo jasno, o čem se države med seboj pogovarjajo in zakaj to tako ljubosumno skrivajo pred očesi javnosti. No, po zaslugi Wikileaks so v javnost prišli osnutki nekaterih določil TPP sporazuma, ki so pognali vetra v jadra nasprotnikov (cel osnutek še ni znan in Wikileaks je razpisal nagrado 100,000 dolarjev za pridobitev osnutka).

Za nasprotnike so problematični predvsem trije sklopi pogajanj. Prvi je harmonizacija predpisov glede gensko modificiranih organizmov (GMO) in glede hormonsko obdelane hrane (HSO). Medtem ko denimo Evropska komisija zatrjuje, da o harmonizaciji na tem področju oziroma sprostitvi uvoza GMO in HSO živilskih izdelkov iz ZDA v pogajanjih sploh ni besede, pa se nasprotniki bojijo natanko tega. Torej da bo s poplavo GMO in HSO izdelkov iz ZDA prišlo do nevarnega znižanja kvalitete hrane v Evropi.

Drugi sklop pogajanj se nanaša na zaščito pravic intelektualne lastnine. Nobena skrivnost ni, da tukaj ZDA želijo zaščititi interese svoje glasbene in filmske industrije ter globalno zaščititi avtorske pravice in interese ameriških korporacij. Bolj sporni del pogajanj pa se po mnenju nasprotnikov nanaša na interese ameriške farmacevtske industrije, ki naj bi jih (glede na osnutek določil IP poglavja TPP sporazuma, ki je ušel v Wikileaks) ameriška vlada v pogajanjih poskušala zaščititi s podaljšanjem patentne zaščite nad dosedanje mednarodne standarde (10 let). Govora je celo o stalnem obnavljanju patentov (t.i. evergreening), s čimer bi ameriške farmacevtske družbe dobile trajno monopolno zaščito svojih izdelkov tudi v svetovnem merilu.

Tretji problematičen sklop pogajanj pa se nanaša na zaščito naložb multinacionalk v tujini. Multinacionalke se bojijo, da bi jim države, kamor so investirale, z nenadno spremembo zakonodaje ali regulative bodisi nacionalizirale njihovo maložbo ali pa drastično poslabšale pogoje poslovanja. Tovrstne možnosti naj bi omejili s t.i. ISDS sporazumom (Investor-State Dispute Settlement), ki naj bi spore med investitorjem in gostujočo državo reševal v okviru mednarodnih arbitraž in ne v okviru nacionalne jurisdikcije, ker bi slednja utegnila biti pristranska. Tovrstna ISDS določila so sicer tradicionalni sestavni del bilateralnih investicijskih sporazumov med državami, pa tudi del severno-ameriškega prostotrgovinskega saporazuma (NAFTA). Nasprotniki se na podlagi nekaj odmevnih primerov bojijo, da sodniki v mednarodnih arbitražah ne bodo nepristranski in bi utegnili presojati v korist multinacionalk. S tem pa bi domače države lahko izgubile pomembno možnost glede zaščite zdravja ljudi, okolja in človekovih pravic. No, podatki UNCTAD kažejo, da je bilo do leta 2012 vloženih okrog 500 tovrstnih tožb, 244 jih je bilo že končanih, od tega jih je bilo 27% rešeno s poravnavo, 42% v korist domače države in 31% v korist tujega investitorja.

Kot lahko vidite, sta obe skupini precej enostranski, pri čemer prva skupina poudarja zgolj pozitivne in noče videti potencialnih negativnih učinkov, druga pa poudarja zgolj negativne in noče videti potencialnih pozitivnih učinkov.

Toda kakšni pa bodo skupni učinki teh sporazumov? Uradna študija CEPR, ki jo je naročila Evropska komisija, kaže, da naj bi TTIP za EU države prinesel letno za 119 milijard evrov koristi oziroma, da bi povečal razpoložljiv dohodek štiričlanske družine za 545 evrov letno. Če to prevedete v stopnje rasti BDP, CEPR študija (ki predvideva 100-odstotno odpravo carinskih ovir in 25-odstotno odpravo necarinskih ovir) kaže, da naj bi se BDP celotne EU zaradi sporazuma TTIP letno dodatno povečal za 0.002% do 0.05%. Podobno kažejo študije za posamezne države članice EU, ki prav tako ocenjujejo učinek na rast BDP v višini 0% do 0.02%. Po domače rečeno, učinki TTIP sporazuma naj bi bili zelo skromni, na drugi decimalki in jih je treba poiskati s povečevalnim steklom.

Študija Vpliv TTIP na slovensko gospodarstvo, ki smo jo s podobnim simulacijskim modelom naredili s kolegoma (Črt Kostevc in Tjaša Redek) za Slovenijo, kaže na rahlo negativne učinke sporazuma TTIP na Slovenijo. Toda ti učinki, čeprav negativni, naj bi bili šele na tretji decimalki. Najbolj negativnih učinkov naj bi bile deležne avtomobilska in farmacevtska industrija ter kmetijstvo, najbolj pozitivnih pa storitvene panoge. TTIP sporazum naj bi tudi nekoliko zmanjšal zaposlenost, in sicer bi utegnil (v odvisnosti od scenarija) odpraviti med 200 in 1,500 delovnih mest.

Nasprotniki sporazuma TTIP pravijo, da se zaradi tako nizkih potencialno pozitivnih učinkov ne splača o njem sploh pogajati in da potencialno negativni učinki določil tega sporazuma nekajkratno odtehtajo morebitne pozitivne učinke. Jaz se s temi stališči ne morem povsem strinjati. Menim, da sporazum prinaša nekaj pozitivnih posledic in da predvsem – s harmonizacijo tehničnih in drugih standardov – odpira velik trg za tista slovenska podjetja, ki želijo več poslovati z ZDA in ki se danes tam soočajo s precejšnjimi in dragimi administrativnimi ovirami.

Toda hkrati menim, da je treba stališča zagovornikov in nasprotnikov sporazuma soočiti v javni diskusiji in nato v demokratičnem procesu v »partnerskem sporazumu« ohraniti, kar je pozitivnega in izločiti, kar je potencialno škodljivega oziroma vsaj problematičnega na daljši rok. Če so lahko problematični gensko spremenjeni organizmi ali hormonsko obdelana hrana, jih je pač treba iz sporazuma izvzeti. Če je problematičen mehanizem reševanja sporov ali podaljšanje patentne zaščite, je oboje treba izločiti iz sporazuma in ostati pri sedaj uveljavljenih mednarodnih pravilih. Vendar pa zaradi nekaj spornih poglavij ne bi smeli »ubiti« celega sporazuma in tako zmanjšati poslovnih priložnosti za slovenska podjetja.

_________

* Izvorno objavljeno v prilogi Dela +50, julij 2015

One response

  1. Hm…, koristen prispevek. Pošten. Čeprav tisto o avtomobilski industriji (ki jo pač od znotraj poznam) mi ne gre ravno v glavo. Namreč v čem naj bi ravno ta izgubljala. Moj instinkt mi tu govori ravno nasprotno.

    Pustimo to. Bolj zanimiv je političen del. Da gre samo za ekonomijo tega vejetno noben več ne verjame, še posebej za to ker poteka vse v taki tajnosti. Mene bolj skrbi regulatorni trend in to je , da se sistematično ubija pristojnosti nacionalne države (EU, TTIP;…) in ljudske iniciative in da tu ne gre samo za ekonomijo. Trend gre v smeri zamenjevanja demokracije z nadnacionalnimi birokratskimi strukturami (EU) ali pa preko sporazumov kot je TTIP z eksteritorialnimi pristojnostmi multinacionalk in finančnega kapitala, ki v praksi še kako omejujejo polje demokracij. Če bo šel ta trend naprej, bo neizogibno pripeljal v nove oblike fašizma.

    Drug vidik vsega tega je geopolitičen. Obama je pred kratkim prostodušno priznal (žal nimam linka), da sta tako TTIP kot TTP ameriško orodje za ustavljanje Kitajskega vpliva (iz TTP je Kitajska namenoma izločena) ozirama za zaustavljanje kitajsko ruske evrazijske pobude, ki jo jemljejo kot najbolj nevarno ogrožanje ameriškega vpliva.

%d bloggers like this: