Begunska kataklizma in izvirni greh Zahoda

 

Embedded image permalink

Slika utopljenega 3-letnega sirskega dečka Aylana Kurdija, ki ga je naplavilo na obalo Turčije, je – upam – do kosti pretresla tudi najbolj trdokože prebivalce zahodne civilizacije. Lahko bi bil moj ali vaš otrok … če bi se usoda poigrala z geografijo našega rojstva. Toda glede na debate, ki smo jih imeli zadnje tedne s kolegi in prijatelji, nisem prepričan v uvodni stavek. Kajti večina kolegov je do begunskega vprašanja ne samo imuna, pač pa celo ognjevito prepričana, da gre za problem beguncev, ki zaradi razvojne neuspešnosti “njihove civilizacije” sedaj invadirajo “našo”, superiorno civilizacijo. Predlogi za “rešitev” begunskega problema pa so temu ustrezno in po vzoru Viktorja Orbana segali od tega, da jih je treba “zapliniti že tam spodaj”, zaustaviti z visokimi zidovi ali postreljati pred našo mejo. In to iz ust sicer zelo inteligentnih ljudi. Ki jih je obšla empatija in človečnost.

Racionalna debata je ob pogledu na množice beguncev, ki prodirajo proti obljubljeni deželi Evropi postala skorajda nemogoča. Pa vendar je, če si kot nenadoma ogrožena zahodna civilizacija dovolimo zgolj kanček racionalnosti in razuma, če nas je že humanost zaobšla, “begunski problem” ne samo postal akutni zahodni problem, pred katerim se ni mogoče ubraniti še s tako visokimi zidovi z bodečo žico ali celo streljanjem nedolžnih ljudi, pač pa gre, prvič, za inherentno izvirni greh Zahoda in drugič, gre za relativno lahko rešljiv problem – če bi le prevladala racionalnost in razum med zahodno politično elito.

Displaying So sad.jpeg

Nekateri bi sicer begunski problem radi speljali v semantično diskusijo o tem ali gre za politične begunce ali ekonomske migrante. Pri slednjih naj bi bil problem manjši in naša vest mirnejša, kajti ekonomska migracija naj bi bila problem inferirornosti razvojnega modela držav, od koder begunci večinoma prihajajo. To pa so predvsem islamske države. Islamski razvojni model naj bi se pač izkazal inferiroren variantam krščanskih modelov. Problem ekonomskih migrantov pa naj bi bil zato – iz vidika naše moralike – manj problematičen, ker gre pač za prostovoljne migracije. Pri političnih beguncih naj bi bila naša vest bolj obremenjena ob posnetkih desettisočev ljudi, ki rešujejo golo življenje z bežanjem proti Zahodu.

Toda ta diskusija je v osnovi zgrešena in namerno manipulativna – ne glede na vrsto migrantov, političnih ali ekonomskih, so vzroki za pojav tega vala migracij zelo podobni. In tesno so povezani s preteklimi aktivnostmi Zahoda. Dejstvo je, da je sedanji val migracij posledica povečane politične nestabilnosti v severni Afriki in Bližnjem Vzhodu in da so to nestabilnost izzvale zahodne države. Morda so bile zgolj opogumljene s Fukuyamino tezo o koncu zgodovine ter liberalni demokraciji kot ultimativni družbeni ureditvi in prostemu tržnemu gospodarstvu kot ultimativnemu ekonomskemu modelu, morda pa zgolj z željo po obvladovanju nahajališč nafte in plina, toda Busheva vojaška intervencija v Iraku in ameriško-francosko-britansko spodbujanje arabske pomladi so porušili politično stabilnost tega dela sveta. Padec dolgoletnih diktatur je spodbudil razkroj obstoječih ekonomskih modelov in gospodarske aktivnosti ter spodbudil fundamentalistične islamske sile, ki se v ekstremni varianti manifestirajo v uničevalnem pohodu Islamske države. Tamkajšnji prebivalci so do tedaj – kljub pomanjkanju formalne demokracije – imeli vsaj kruh, imeli so delovna mesta. Diktatorji so resda zapirali meje, toda hkrati zagotavljali vsaj za vzorec gospodarske aktivnosti in delovnih mest.

Nepremišljena politično-vojaška aktivnost zahodnih držav v severni Afriki in Bližnjem Vzhodu je porušila ta politični in gospodarski red, kakršnakoli sta že bila in proizvedla sedanjo politično nestabilnost. Islamska država in val beguncev sta produkt nepremišljenega zahodnega posredovanja. Če bi zahodni politiki razmislili, preden so podlegli Fukuyamini utopiji in naftnemu pohlepu, se takšne akcije ne bi lotili. Oziroma bi se je lotili na drugi način. Če je že Zahod politično in vojaško invadiral severno Afriko in Bližnji Vzhod (česar seveda osebno ne odobravam), bi moralo temu slediti spodbujanje gospodarskega razvoja. Namesto z vojaško silo bi Zahod ta del sveta lahko preobrazil z gospodarsko integracijo. Oziroma figurativno rečeno, namesto z orožjem (in politično subverzijo) bi moral te države “okupirati s prostotrgovinskimi sporazumi”. Tako kot so denimo ZDA “okupirale” Mehiko s prostotrgovinskim sporazumom NAFTA. NAFTA je prek naložb ameriških podjetij Mehičanom vzdolž meje z ZDA dala službe in tako v precejšnji meri zavrla ekonomske migracije proti ZDA.

Rešitev za sedanji begunski problem je treba iskati v podobni smeri. Prebivalce severne Afrike in Bližnjega Vzhoda je mogoče zadržati doma le tako, da bo zanje dovolj delovnih mest. Zahodne države bi zato morale poiskati sistematično rešitev v obliki asimetričnih trgovinskih in investicijskih sporazumov s temi državami, ki bi po eni strani prinesli masovne naložbe zahodnih podjetij v lokalne proizvodne kapacitete in na drugi strani preferencialni tretman za izdelke s poreklom iz teh držav. Val beguncev je mogoče dolgoročno presekati le z gospodarskim dvigom severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. Le dovolj delovnih mest lahko zaustavi željo po iskanju preživetvene rešitve na Zahodu. V tem delu sveta je treba spodbuditi nastanek novih “Kitajsk”.

In seveda: z veliko odločnostjo je potrebno presekati sirsko državljansko vojno ter duh Islamske države spraviti nazaj v steklenico. Tukaj pa je res potrebna vojaška intervencija.

Seveda lahko oboje – gospodarska integracija in ciljana vojaška intervencija – reši oziroma zajezi begunski val zgolj na dolgi rok. Tako da odpravi vzroke za migracije. Toda še vedno nam ostane kratko- in srednjeročni problem sedanjega vala beguncev. Ta val je ireverzibilen. Ni ga več mogoče preokreniti. Zahodne države bodo morale te begunce ustrezno sprejeti in jim zagotoviti streho nad glavo in službe. Potrebna bo družbena integracija migrantov. Tega problema se ne da rešiti s tiščanjem glave v pesek in lokalnimi nacionalističnimi ekscesi. Potrebna je sistematična akcija Evropske unije v povezavi z ZDA, ki bosta morali zagotoviti sredstva za ekonomsko rešitev tega problema. Glede na to, da so politične elite zahodnih držav ta problem povzročile, bodo morale zdaj tudi plačati ceno za to. In tudi ZDA bodo morale odpreti mošnjo.

In pri tem reševanju kratkoročnega problema naj seveda ne pozabijo na edino fizibilno dolgoročno rešitev problema – na odpravo vzrokov za migracije.

5 responses

  1. Strinjam se z ugotovitvijo, da sta glavna vzroka migracij vojna in splošno pomanjkanje. Prav tako imajo na neka način prav komentatorji ”drugega pola”, ki vzrok iščejo v ekonomski neenakosti in pehanju za boljšim (= zahodnim) življenjem. Ne strinjam pa se z naslednjim korakom teh samooklicanih moralnih absolutov, ki kritizirajo ekonomski motiv kot motiv priseljevanja. Odgovornost tudi za ta, tretji razlog migracij je, trdim, v veliki meri odgovornost zahoda.

    Prvič, zahod je več stoletij rasel na račun globalnega juga. Drugič, zahod v svet vedno znova pošilja signale svoje moralne in ekonomske superiornosti – ideologija demokratičnega kapitalizma posega v vsako bušmansko vas, zatorej ni čudno, da ljudje stremijo k tem, na nek način vsiljenim vrednotam komforta in ‘svobode’. Tu se je na primer Butan do sedaj dobro držal, ker je uvedel mero razvoja, ki med drugim upošteva kulturno ohranjenost in s tem tradicionalne vrednote ljudstva. Prav tako dolgo ni spustil ”MTV-propagande” v državo, brani se zgodbe Nepala s tem da ne dovoljuje množičnega turizma, itd.

    Rešitev migrantske problematike? Kaj porečete na ekonomsko regresijo zahoda?

    T. Gonza

  2. HVALA ZA TA PRISPEVEK! Odličen je!
    Vse je brez smisla…vsa umetnost…vsi človeški dosežki znanosti… vsa učenja, vse, ko človek izgubi smisel za sočloveka v stiski, v hudem trpljenju, v boju po preživetju. Nič nima več smisla, ko prenehamo biti ljudje s srcem in razumevanjem. Ko postajamo družba brez pietete, ko se vse preračunava skozi kapital…in se zapirajo vrata najpotrebnejsim in najbolj trpečim…je na robu propada celotna civilizacija ./ poigravanja © dragica

  3. Ah, kako previdno je napisan ta prispevek. Dajmo še malo “hardcore stuff”-a.

    Ne Libija, ne Irak in niti Sirija ne rabijo nobene pomoči. Samo na miru bi jih pustili. Zakaj jih niso? V osnovi zaradi 3 razlogov.

    Prvi je, da so vse tri države predstavnice sekularnih arabskih držav in kar je še bolj pomebno tradicionalne nosilke panarabizma tj. ideje o združitvi Arbacev. Siriji in Iraku je v 50-tih in 60-tih letih vladala celo ista stranka (Baath). Sirija in Libija sta bili v 70-tih kratek čas celo povezani v meddržavno skupnost. Kot nosilke ideje arabske enotnosti so bile to najbolj nevarne arabske države.

    Drugo. V vseh 3 državah so bogata nahajališča ogljikovodikov. Libija ima najbolj kvalitetno nafto, Irak ene izmed največjih in najlažje dostopnih zalog nafte in plina, v Siriji so od 2008 odkrili v severno-zahodnem delu (glej no, ravno tam kjer je ISIS!?) ogromna nahajališča, da obmorskih nahajališč (kjer je koncesijo dobil Gazprom) niti ne omenjamo. Leta 2012 (ravno takrat, ko se je začela vojna v Siriji) so pripeljali do Damaska plinovod iz največjega plinskega polja na svetu (South Pars – med Iranom in Quatarjem), ki poteka od Irana, preko Iraka do Sirije (vsem 3 državam vladajo Siiti). Še malo (če ne bi bilo slučajno vojne) pa bi prišli do Mediterana. Še bolj pomebno je kateri plinovod Ni prispel do Mediterana. Tisti, ki bi plin iz istega polja (Quatarskega dela) pripeljal do Mediterana preko Quatarja in Saudske arabije. Asad jim ni dovolil, Quatarci in Saudijci pa s tem niso bili najbolj zadovoljni.

    Tretjič. Libija je storila hud greh. Gadafi je prišel z idejo zlatega afriškega dinarja. S tem je sprovociral ZDA in Francijo (te dve državi sta nosili glavnino nezakonitega bombardiranja legalnih oboroženih sil Libije). ZDA – ker vsaka zlata valuta avtomatično pomeni konkurenco USD (uvedba valute z zlato podlago je avtomatično cassus beli). Za Francoze pa je ideja pomenila, da bi odpadla vezava valut frankofonskih držav na njihove rezerve v centralni banki Francije. Kar bi pomenilo izgubo kontrole nad desetinami milijard evrov, da vpliva na monetarne in gospodarske sistema frankofonskih držav, niti ne omenjamo.

    Pa ISIS? ISIS mirno financira svojo vojno z izvozom nafte preko turškega Ceyhan-a. Nekako nihče ni pripravljen zapreti to pipico, čeprav pomeni življensko žilo za ISIS? Se vam zdi čudno? Niste edini.

    Vsa poanta je napačna. Ni stvar v sprejetju in nesprejetju beguncev, ali še posebej ne v tem kar je izjavil Cerar : namreč v njihovi integraciji. Edina rešitev je v tem kako bi se ti ljudje vrnili domov kjer bi lahko živeli v miru. Vzpostavljanje pogojev za mirno življenje in delo teh beguncev doma je neprimerno cenejše in politično primernejše kot je njihova “integracija” v Evropi. Bojim se, da nekomu to ni v interesu. In, da je masovna begunska kriza in possledičen političen kaos v Evropi natanko to kar se želi doseči.

  4. Delitev na politične in ekonomske begunce je preveč poenostavljena in manipulativna. Pripadnik sirskega srednjega razreda lahko zbeži iz Sirije zaradi vojne, a razlog, zakaj se na koncu ustali v Nemčiji, ne pa kje drugje, je predvsem ekonomski. Oboje je prepleteno in “ekonomija”, oz. realne življenjske možnosti razvoja posameznika so vedno v igri, tudi, če nekdo zapusti domovino zaradi “politike”.

    Odurnost kolegov, ki jih omenjate, ki se zgražajo nad begunci, je med drugim tudi v tem, da beguncem ne privoščijo tega, kar naj bi bilo celo standardno za vse druge ljudi in to je, da so racionalni (ekonomski) subjekti. Begunci so podrazred, ki sicer so lahko racionalni ekonomski subjekti, “samo ne v naši deželi”.

    Tako je življenje beguncev, radikalno pogojevano in omejevano. Lahko si beguncec, samo ne bodi musliman, ker nas s tem ogrožaš. Lahko si begunec, samo ne bodi racionalen ekonomski subjekt iz učbenikov, ker potem si priskutnik, itd, itd…

    V tem primeru se drugega, drugačnega človeka, v polnem pomenu besede, z vsemi verskimi, ekonomskimi, nazorskimi, jezikovnimi, kulturnimi in drugimi lastnostmi, enostavno ne prenese. Vedno se najde nek atribut, ki je moteč in mora stran, ker v njem vidimo zgolj izgubo sebe, ali nečesa kar imamo za svoje.

  5. Vaš komentar na temo beguncev me še enkrat več spominja kako ‘daleč’ smo prišli kot civilizacija. Čutim tragedijo teh ljudi ki prihajajo, a hkrati vidim, da nam manjka zgodovinske perspektive. Zgolj sedemdeset let nazaj so si naši dedki izborili svobodo v podobni situaciji, ki zdaj pesti Sirski narod. Eden izmed mojih dedov je bil pri tem huje ranjen, drugi pa je bil interniran v Italijo, kot politični disident. V kratkem – oba sta ostala in se borila za svobodo našega naroda. In oba sta pri tem skoraj izgubila življenje. Naj se sliši še tako arhaično, toda takrat je bil patriotizem vrednota in ravno na podlagi te vrednote smo si izborili svobodo in relativno blagostanje v katerem danes živimo.

    Toda danes sta ekonomist in birokrat osvojila (zahodni) svet in izvajata svojo moralno avtoriteto. Res je, morda se je loterija poigravala z geografijo naših rojstev. Toda če na svetu ni ljudi, ki so pripravljeni žreb sprejeti in se truditi izboljšati svet na tistem koščku, ki jim je bil dodeljen, se zgodi tragedija. Če bi naši dedje filozofirali o pravičnosti njim dodeljene zgodovinske vloge, bi danes govorili Nemško, Italijansko in Madžarsko če sploh. Toda moderni intelektualec je sploščil človeka v homo oecunomicusa in ga tako ‘osvobodil’ vsake pripadnosti in zgodovinske vpetosti (berite kdaj Kocbeka zaboga!). Ni čudno torej, da se zdi toliko ljudem samoumevno, da v naš svet spuščamo mlade Sirske moške na višku svojih moči.

    To ustvarja neverjetno velik problem moralnega hazarda. Bi se vi borili za svobodo, če bi polovica vašega letnika zbežala v razvite države, kjer bi si oni začeli ustvarjati družine in blagostanje? Si predstavljate, da se leta borite nekje v sirijski puščavi, medtem pa gledate ‘status update’ na facebooku svojih bivših sokrajanov, kako so si v Nemčiji ravnokar kupili nov BMW, hišo, se poročili? Če je vojska, je vojska za vse. Se strinjam, zelo lepo se sliši, da naj bi vsi na svetu imeli enake možnosti in ne zdi se pravično, da bi mi Slovenci tu živeli v relativnem miru in blagostanju medtem ko se drugod še vedno borijo z orožjem v roki za svoje pravice. Toda potem nastane problem: kdo naj se torej bori proti Islamski državi?

    In tukaj se moralni argument sesuje. Intelektualci, ki izvornega krivca problemov na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki vidijo v zahodnem intervencionizmu, predlagajo novo vojaško intervencijo. Nič ni bolj neokusnega kot profesor ekonomije, ki pošilja mladino v vojno na drugi konec sveta. Ker se bodo Sirski moški integrirali v Evropi in čakali v Turčiji, koga torej poslati? Ameriške črnce? Britanske reveže? Nemške patriote? Slovenske fante? In vaša vest bo pomirjena, češ, saj gre za prostovoljce in poklicne vojake, ki so se svobodno (v skladu z svojim ekonomskim interesom) odločili za ta poklic. Kot da ti ljudje ne krvavijo.

    Ne pozabimo niti da Slovenska vojska v sklopu NATA deluje v humanitarnih misijah na Kosovu in da je v Iraku in Afganistanu sodelovala primarno kot pomočnik in inštruktor domačim varnostnim silam (http://www.slovenskavojska.si/mednarodno-sodelovanje/mednarodne-operacije-in-misije/afganistan/). Kljub tem vlogam, ki so bile konstruktivne in stabilizacijske, pa ne manjka ‘pametnjakovičev’, ki trdijo, da se moramo kot članica NATA kolektivno pokoriti za grehe zahodnega intervencionizma. In da delamo sranje po svetu, kar je daleč od resnice. In ni dvakrat za reči, da bodo ravno ti ljudje, če se pri posredovanju v Siriji zgodi fiasko (kar je verjetno), za novo nastale razmere spet krivili NATO, našo vojsko ali zahodni intervencionizem.

    Andrej Marn

    ((Popravljen komentar))

%d bloggers like this: