Sedem let krize: Intervju

Kriza in Slovenija. Zdi se, da smo delali veliko zadev narobe, od privatizacije, kreditiranja tajkunov in hladokrvnega obravnavanja nasedlih naložb. Kje smo naredili napake, da je bilanca pod črto slaba?

Vprašanja lahko stlačimo v nekaj vrstic, odgovor pa je zelo kompleksen, ker bi morali pogledati vseh zadnjih 25 let, kje smo delali napake. Prva napaka je bila v nedokončani privatizaciji, kar je tudi najbolj usodno za našo zgodbo. V prvem valu privatizacije v 90. letih smo z notranjim odkupom dobili lastnike podjetij, ki so nekatera še danes uspešna. Menedžerji nekaterih podjetij, denimo Kolektorja, BTC in drugih, so poceni odkupovali delnice »svojih« podjetij, ki so bile močno podcenjene. Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomski vidik, je bila zadeva vzdržna – obresti, ki jih plačujejo menedžerji za kredite, so bile dejansko nižje od donosa podjetja. Ker je bil donos višji, se je menedžerski odkup sam financiral.

Prvi menedžerski odkupi in visoki donosi podjetij so po letu 2005 postali opij za vse druge. Vtis, da ne bo nikoli konec rasti je poganjal nove prevzeme.

Tako je. Prvi val privatizacije je tekel do leta 2000, potem pa je bila zadeva nekako stabilizirana. Delovala sta dva paradržavna sklada, Kad in Sod, prek katerih je država kontrolirala ta podjetja. Sava in Merkur sta bila tedaj že delno v zasebni lasti, ampak država je prek Kada in Soda imela še vedno lastniški delež. Ker je bila oblast kar 12 let v rokah ene stranke, LDS, je bilo to obdobje politične stabilnosti. Ena stranka je imenovala svoje ljudi v Kad in Sod, ki so nekako ohranjali ravnotežje med političnim nadzorom nad podjetji in menedžersko avtonomijo. To obdobje je trajalo do leta 2004. Potem pa sta se zgodili dve pomembni zadevi. Prva je zamenjava politične oblasti in vodenje vlade je prevzel Janez Janša. To je splašilo ribnik. Vsi so bili prestrašeni, ker so se zavedali, da je dobil nadzor nad Kad in Sod, ki sta bila vzvoda vpliva. Prek skladov so potekale zamenjave nadzornih svetov podjetij in potem uprav.

Druga močna zadeva pa je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo in dve leti in pol kasneje priprave na evro. Ko smo vstopili v EU, so finančni trgi začeli dojemati Slovenijo bistveno drugače. Prej so bili zahtevani donosi in obresti, po katerih smo se zadolževali, okrog sedem odstotkov, ko pa smo postali članica EU in se približevali evru, so se obrestne mere približale nemškim. Finančni trgi so nas začeli obravnavati, kot da smo Nemčija, pa ne samo nas, tudi druge države. Torej denar se je pocenil in spremenila se je politična situacija. Menedžerje je obsedel strah, da jih bo Janševa vlada zamenjala, zato so začeli iskati načine, kako bi se lahko zavarovali.

Sliši se preveč enostavno. Če menedžerji ne bi imeli dostopa do kapitala, ne bi mogli uresničiti sanj.

Saj ravno to terja razlago. Najprej je bil učinek politične spremembe, temu pa se je pridružil še finančni učinek. Slovenska banke so v tujini najemale sindicirane kredite, da so lahko financirale prevzeme in nepremičninske projekte. Na eni strani so imeli menedžerji motiv, da gredo v smer prevzemanja podjetij, na drugi strani pa so banke dobile poceni denar. Odobravale so kredite z namenom, da tudi same nekaj zaslužijo. Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj odobrijo Kordežu prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje banke in tako bo nekdo drug zaslužil namesto domačih bank.

Preberite več v Sobotni prilogi Dela

%d bloggers like this: